Številni vodje imajo težavo, ko morajo zaposlenemu povedati, da nečesa ni dobro opravil. Morajo biti iskreni, a pri tem ne smejo prestopiti tanke linije, ki vodi v poniževanje. 

Če bo vodja odkril način, kako na primeren način podati kritiko, je uspeh zagotovljen, saj bo zaposleni uvidil napako, ki jo je storil, iz nje se bo učil, še naprej pa bo zadovoljen in motiviran. 

Vodje se te taktike morajo naučiti, pa tudi kot osebe morajo biti zreli, odprti, empatični in taktni. Gre tudi za osnove kulture, ki se jih učimo že v ranih letih. Niso vsi za vodje, še posebej ne osebe, ki so nezrele, v zaposlenih vidijo podrejene in morebitne tekmece ter nimajo osnovnih načel primerne komunikacije. Osebe, ki že v osnovi iščejo le napake in priložnost za kritiziranje, ne morejo biti vodje. Vodstva naj jih s tega položaja nemudoma umaknejo, saj bodo tako rešili kolektiv pred propadom. Nekatere pa je treba poslati le na dobra izobraževanja in bodo morda lahko nadaljevali na istem položaju. 

V kolektivu mora vladati pozitivna delovna kultura. Spoštovanje mora biti zapisano visoko na seznamu. Prav tako empatija. Vodja mora biti zgled, ne strah in trepet ter večni kritik. Vodja mora izžarevati razumevanje, kar ustvarja občutek varnosti in sproščenosti. Prav tako se mora do vseh zaposlenih obnašati enako in brez izjem. 

Če se zaposleni počutijo varne, bodo bolje delali, več bodo predlagali in zadovoljstvo bo prinašalo boljše rezultate. Če gre za podjetje, ki se ukvarja z inovacijami in ves čas išče nove pristope do uporabnikov, je treba spodbujati tudi eksperimentiranje. Slednje pa se ne more odvijati brez sproščenosti in zaupanja. 

Zaposleni bodo vodji, ki je pozitiven, odprt in podpirajoč, zaupali. Izrednega pomena je tudi, da vodja zaupa zaposlenim. Slednjim to veliko pomeni, saj je zaupanje na nek način pohvala. 

Vpliv na zdravje zaposlenih

Naši možgani se bodo na empatičnega vodjo odzivali s pozitivnimi signali, kar bo višalo tudi produktivnost zaposlenega. Manj bo bolniških, saj pozitiven odnos vpliva na imunski sistem, prav tako na krvni pritisk in srce. Raziskava, v katero je bilo vključenih 3000 oseb, je pokazala, da obnašanje in osebnost vodje vplivata na zdravje srca njegovih zaposlenih. Prav tako so z analizo prišli do podatka, da ljudje raje delajo v dobrem delovnem okolju in imajo nižjo plačo, kot pa višjo plačo in delovno okolje, ki škodi njihovem zdravju.

Pa se vodje tega sploh zavedajo? Ali sploh vedo, kakšen vpliv ima njihovo obnašanje na zaposlene? Nekateri se tega zelo dobro zavedajo, zato tudi počnejo negativne stvari – kar pomeni, da svoje frustracije izživljajo nad drugimi. Edina pot je, da takega vodjo odstranijo s položaja, saj je nezrel za tako pomembno funkcijo in nalogo. 

So pa tudi vodje, ki se zelo dobro zavedajo, kaj je njihova naloga. Voditi! Pri tem pa morajo podati tudi kritike na opravljene naloge. To je pač neizbežna naloga vsakega, ki vodi kolektiv zaposlenih. 

Dobri vodje se ves čas sprašujejo, kako naj to storijo na način, ki ne bo demotiviral ljudi. Večina se osredotoča na besede, a le malo je navodil, kako paziti na neverbalno komunikacijo. Dejstvo je, da ves čas zaznavamo sogovornikov izraz na obrazu in njegovo telesno govorico.

Vodja že v osnovi izhaja iz položaja močnejšega. Tega bi se vodje morale zavedati, saj s tem položajem v rokah držijo veliko moči, ki ji morajo biti dorasli.

Na katere neverbalne znake so zaposleni pozorni pri vodji? 

Izraz obraza: razlika je, ali vodja z zaposlenim komunicira z nasmehom na obrazu, kar je znak, da mu želi le dobro, ali pa je v komunikaciji namrščen, nepotrpežljiv, zavija z očmi, ima stisnjeni ustnici in podobno. Ne glede na to, katere besede bo vodja izrekel, bo zaposleni pravo sporočilo prebral z njegovega obraza.

Očesni stik: zelo pomembno je, da med odzivom na opravljeno delo, z zaposlenim vzpostavite in vzdržujete očesni kontakt. S tem boste pokazali, da vam je resnično mar in da vas zanima, kaj pripoveduje vaš sogovornik. Z očesnim stikom ustvarite občutek povezanosti. Tudi če je kritika huda, boste s pogledom umirili osebo in ji dali vedeti, da ji želite le pomagati. 

Glas: že novorojenčki lahko ocenijo razpoloženje osebe na podlagi glasu. Kot nadrejeni se morate zavedati, na kakšen način govorite. Ton glasu, ki je lahko tudi zajedljiv, ponižujoč in nespoštljiv, pove več kot tisoč besed. 

Drža: znova je treba opozoriti, da je vodja že v osnovi v prednosti, saj izhaja iz pozicije močnejšega. Če se z zaposlenim pogovarjate s prekrižanimi rokami, potem mu pošiljate znak, da njegovega stališča sploh ne želite slišati. Roke imejte torej odprte, lahko se tudi za odtenek nagnete naprej, saj s tem sporočate, da vas zanima, kaj vam oseba pred vami pripoveduje. Nagib glave je tudi pomemben, prikimavanje, besede potrditve (Ja. Res je. Razumem. Mhm, in podobno). 

Dihanje: kratko in hitro dihanje kaže na to, da je vodja razburjen. Dobro je, da pred pogovorom nekajkrat globoko vdihnete in izdihnete. Umirite se in šele nato začnite pogovor z zaposlenim. Če do pogovora pride nenadoma in nenačrtovano, je bolje vzeti en hiter odmor. Tako se vrnete zbrani in se v pogovor ne spuščate razburjeni. Izkušeni vodje se bodo znali z dihanjem in drugimi tehnikami pomiriti vpričo sogovornika, in sicer tako, da ta tega sploh ne bo opazil. 

Pozornost: verjemite, da lahko zaposleni takoj opazi, da ga vodja sploh ne posluša. Ni težava le v tem, da gleda v telefon ali računalnik, temveč je težaven tudi pogled, s katerim gleda skozi zaposlenega. Slednji takoj opazi, če gre za naučeno držo in prikimavanje, kar pomeni, da vodjo sploh ne zanima, kaj mu imate za povedat. 

Vodje velikokrat pozabljajo, da imajo pred seboj osebo

Vodja mora vedeti, da so zaposleni ljudje. Človek pa ima dobre in tudi slabe dneve, ko čuti bolečino, trpi ali je žalosten. Morda razdražljiv, zaskrbljen ali brez energije. 

Gre za odnos, ki ga vodja mora graditi na zaupanju in razumevanju. Če tega ni, potem se zaposleni ne morejo razvijati, rasti in napredovati. Veliko je odvisno od vodje in njegovega odnosa. Prav zato niso vsi rojeni za ta položaj. Nekateri se tega že sami zavedajo in se odgovorno odločijo, da te funkcije ne bodo opravljali. Spet drugi pa se ne poznajo dovolj ali pa ne želijo priznati, da te funkcije ne zmorejo. V tem primeru se bo začela agonija za celoten kolektiv. Vodje namreč za svoje lastne neuspehe obtožujejo zaposlene, saj menijo, da so za vse neuspehe krivi drugi. Ne opazijo pa, da gre v bistvu za njihove napake, saj kolektiva ne znajo voditi, prav tako se ne znajo obnašati kot prave vodje. Pravi vodja vodi in zaupa. Drugi le ukazujejo in svojim zaposlenim ne zaupajo.