Prvo leto delovanja podjetja sem bila deklica za vse. Sama sem vodila prodajo, administracijo in izvedbo treningov. Vse je bilo pod mojo kontrolo. Tako nastane večina malih podjetij. Po prvem letu se mi je pridružila Špela, ki je počasi prevzela administracijo in del prodajnih aktivnosti. Leto dni sva skupaj delali, da sem predala delovne naloge na način, ki je bil blizu meni. S tem sem predala del kontrole. Sedaj nas je v ekipi že pet, pomagata pa nam tudi dva zunanja sodelavca. Skupaj torej sedem ljudi, sedem različnih karakterjev, sedem različnih pogledov na posel in svet. Kako ob tem dejstvu optimalno delovati in zagotavljati rast tako mene kot vodje kot posameznikov in podjetja?

Industrija razvoja ljudi je zelo povezana z osebnostjo izvajalca. Nihče ne more delati tako kot jaz. Panika! Kako težko sem na začetku sprejela, da storitve ne bodo narejene točno tako, kot jih delam jaz. Počasi mi je bilo jasno, da ne morejo biti. Nihče ni jaz. Prepustiti moram drugim, da delajo po svoje, tako kot najbolje znajo v okvirih, ki zagotavljajo visoko kakovost za stranke. Umetnost je prepusti ljudem, da delajo tako, kot sami najbolje znajo. Kot lastnik in direktor ter kot vodja je moja naloga, da ljudem pomagam, da postanejo najboljša verzija sebe na določenem področju. Hkrati pa so sodelavci priložnost osebnega razvoja tudi za vodjo.

Kje je zanka?

Koliko energije in časa je potrebno, da podjetje postaviš na noge, ve samo oseba, ki je to doživela. Tvoje podjetje je tvoj otrok. Najprej majhen in nebogljen, popolnoma odvisen od tebe. Če delamo prave stvari, bo ta otrok začel delati prve samostojne korake. Vendar mu moramo pustiti, da se osamosvoji.

In tu pogosto tiči zanka, v katero se zapletemo podjetniki. Podjetje raste, sprejema nove ljudi, mi pa se vedemo, kot da smo še vedno sami. Vse imamo pod kontrolo, občutek imamo, da smo za vse še vedno odgovorni sami. To lahko vodi v izgorelost, naveličanost, pritiske. Na drugi strani pa se lahko pojavi nemotiviranost ljudi, ki delajo s tabo. Saj le poslušajo in izpolnjujejo ukaze vsevednega generala.

Kako rasti kot vodja, kot človek in kot podjetje s pomočjo sodelavcev?

Na zadnjem sestanku tima sem vsem sodelavcem zastavila vprašanje. Kaj jaz, kot vodja tega tima, lahko naredim, da bo podjetje bolje delovalo? Kaj lahko jaz naredim, da boste bolj zadovoljni?

Med drugim sem dobila naslednje predloge: Še naprej naj se organizirajo interna izobraževanja. Sestanki naj bodo bolj strukturirani, želimo več pomoči pri pripravi treningov, želimo tvojo intenzivno vlogo v prodaji še naprej.

Odlično. Sedaj vem, kaj ljudem okoli mene manjka. Vem, kakšna naj bo pot podjetja naprej.

Vprašanje, kako sem lahko boljši vodja, starš, partner, postavimo vsem, s katerimi želimo izboljšati odnose. Tako se postavimo v aktivno vlogo. Tako izvemo, kako nas ljudje vidijo, kje se lahko izboljšamo in zrastemo.

Zakaj tega vprašanja ne postavljamo tako pogosto, kot bi ga lahko?

Ker se bojimo odgovora. Strah je odveč. Vse, kar pride, je samo predlog. Mi smo tisti, ki lahko rečemo samo hvala. Ne branimo se, ne obsojajmo. Vsi predlogi so darila, ki nam jih dajo drugi. Mi pa smo tisti, ki odločimo, kaj bomo s temi darili naredili.

Razmislimo, kaj je smiselno za nas in naredimo potrebne spremembe tam, kjer menimo, da so potrebne. Ego je tu popolnoma odveč.

Moj nasvet: Vsem, ki vam veliko pomenijo v poslu in na drugih področjih življenja, postavite vprašanje - "Kako sem lahko boljši ali boljša?" Iskreno prisluhnimo odgovorom. Ljudje okoli nas so naši največji učitelji. Morda vidijo stvari, ki jih sami ne zmoremo videti. Tako bomo lahko rasli sami, z nami pa tudi naš posel.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.