"Ogledalce, ogledalce, na steni povej ..." je stavek, ki se ga iz Sneguljčice vsi spomnimo. To ogledalce, ki je vedno govorilo resnico, je bilo tisto, ki je sprožilo prav posebno zgodbo, ki nam govori o čustvih in sprejemanju sebe z vseh zornih kotov. Doma in v službi.

Če svojemu resnicoljubnemu ogledalu postavite vprašanje "POVEJ, kdo najlepši (najboljši, uspešen, zadovoljen, spoštovan ...) v službi je tej?", kaj pravi. Kakšna je slika, ki jo odseva ogledalo? Ste zadovoljni? Ste jezni zaradi vsega, kar se vam dogaja? Vas je morda zaradi jeze sram in jo skrivate?

Jeza je čustvo, ki se ga mnogokrat bojimo. Pograbi nas vsakič, ko se pogledamo v ogledalo in nam to ne da takega odgovora, ki smo ga želeli. Jeza je čustvo, ki se v nas vzbudi, ko se nekaj ni odvilo tako, kot ste si želeli.

Ogledalo je v resnici vse naše življenje, vse, kar nas obdaja. Če to ne pove "Kraljica, najlepši v deželi ste vi!", se v nas sproži jeza. Tako kot je odgovor "Sneguljčica je tisočkrat lepša kot vi" sprožil ogromno jezo v hudobni mačehi. To jezo lahko občutijo ljudje okoli vas, lahko pa jo obrnete sami vase.

Sama jezo delim na več oblik: jeza na druge, jeza nase in sveta jeza, ki je ultimativna sila, ki me zagotovo premakne v življenju.

Kadar sem jezna na druge, je to zato, ker niso naredili nečesa, kar sem od njih pričakovala. Takrat dobim željo, da bi prizadela nazaj, tako kot sem prizadeta jaz. Za to jezo se lahko skriva velika prizadetost, da mi nekdo ni vrnil izkazane pozornosti.

Če ste se kdaj zelo trudili, da bi se dokazali, pa so vas sodelavci in vodje redno spregledali pri vseh pohvalah in priznanjih, boste sčasoma jezni. Sploh če si neskončno želite, da bi končno že opazili, kaj znate in zmorete in kako pomembni ste v resnici za tim in podjetje. Če nihče (ali prave osebe) ne bo opazil vašega doprinosa, boste jezni. To boste lahko pokazali tako, da boste glasno komentirali, se upirali, zajedljivi boste, s sarkastičnimi komentarji boste obogatili vsako kavo, sestanek, vsa srečanja s sodelavci. Dlje kot bo jeza tlela v vas, bolj boste glasni in direktni. Sama sem bila taka pred veliko leti. Ni bilo prijetno. Niti zame niti za okolico.

Potem je tukaj jeza nase – ko od sebe nekaj pričakujem, pa mi ne uspe, ker sem prešibka, da bi uresničila svoje sanje, želje ali nekaj, kar sem sama sebi obljubila.

Če si predstavljate okoliščine, ko ste morali narediti nekaj v službi, pa ni imelo želenega rezultata, in vas je nekdo na skupnem sestanku poklical na odgovornost. Kako se počutite? Jaz sem bila najprej vedno jezna. Dokler nisem znala obvladati te močne energije v sebi, je bilo precej burno z mano. Kot je z vsemi koleriki, je bilo glasno in polno opravičevanja. V resnici sem v teh trenutkih na vsak način želela odvrniti pozornost od sebe na druge ali nemogoče okoliščine. Da ne bi kdo mislil, da nisem dovolj dobra. Poznate kakšnega takšnega človeka? Takšnega, ki kriči, da bi preglasil ves pogovor ali odvrnil pozornost od sebe?

Jeza, ko razočaram samo sebe, se zgodi, ko si prisežem, da bom nekaj naredila drugače, zavrnila neko sodelovanje, povedala, kaj si resnično mislim, pa tega v razmerah, ko bi bilo treba z besedo na dan, ne storim. Potem sem jezna sama nase. Najprej razočarana nad sabo in potem jezna.

"Jezo, ki jo občutimo v takih trenutkih – do drugih in do sebe – pogosto opazimo v službah. Sploh pogosto je kričanje, kadar želimo odvrniti pozornost. Jeza ni nujno vedno izražena samo skozi kričanje. Nekateri ljudje se v svoji jezi odzovejo tudi drugače. Lahko so preprosto tiho in se 'mulijo'. Pomislite, v kateri skupini ste sami."

Potem je tukaj sveta jeza. To začutim, ko gre nekaj, kar se je zgodilo, prek vseh mojih vrednot ali mojega samospoštovanja. To občutim znotraj sebe kot tektonski premik. Takrat vem, da ni več poti nazaj. To je običajno takrat, ko sem dala veliko, veliko (preveč) priložnosti, pa se oseba na drugi strani še vedno vede do mene, kot da sem cunja, prah ali nekaj za obrisati čevlje. In takrat naredim konec. V sebi. Del mene, povezan s to osebo, umre. Ni več poti nazaj. To je lahko doma ali v službi. Posel delamo ljudje, ne procesi, ne podjetja. Občutek, ko se sproži sveta jeza, je mogočen. Kot kolerika me vedno preseneti, kako tiha je ta jeza. Zgodi se v meni, pripravi me do akcije, odločitev, ki jo takrat sprejmem, je vedno prava, ni impulzivna, zaletava, nima zveze z ego tripom, kdo bo koga, ni maščevalna. Znotraj sebe sem čisto mirna, ker vem, da je tako prav.

"Enkrat sem prebrala, da je sveta jeza odziv naše duše na nekaj, s čimer se ne strinja in ko želi spremembo. Zato se čuti tako prava."

Jeza se lahko pokaže na različne načine. To čustvo imamo, da bi nas spravilo v akcijo. Ker pa je to tudi čustvo, ki nas vrže iz nadzora in nas sili v nepredvidljive odzive, se ga bojimo. Bolj kot smo kontrol friki, bolj nas plaši. Zato to čustvo preganjamo iz poslovnega sveta. Ker ni predvidljivo in ker ga ne moreš večno držati pod nadzorom. Enkrat izbruhne. Jeza je nekje živa. Tudi če preženemo razlog zanjo v gozd, če naročimo lovcu, naj jo ubije. Ne bo izginila. Ostala bo z nami. Če je ne bomo transformirali, se nam bo zažrla v jetra in srce, nam vzela dih, obvladovala misli, zastrupljala naše življenje.

"Jeza je poleg veselja edino temeljno čustvo, ki nas napolni z zdravo energijo. Naredi nas aktivne in ustvarjalne. Za pomembne, zahtevne in naporne spremembe v življenju potrebujemo energijo. Če se odrečemo jezi, se odrečemo energiji. Izgubimo moč, da ustavimo krivice ali naredimo končno še kaj zase, ne samo za druge." (Gašperlin, Izidor: Čutim torej sem, Kranj, 2016, str. 36–37.)

Jeza je torej čustvo akcije. Poganja veliko stvari v našem življenju, pomembno je, da jo znamo prepoznati, jo sprejeti in si z njo pomagati do pozitivnih sprememb. Dokler je ne bomo sprejeli kot del sebe, ne bo nikamor šla.

Opazujte sebe, kaj se vam zgodi, ko ste jezni. Katero jezo največkrat opazite? Kaj takrat počnete? Kakšen je vaš odziv na jezo? Vsujete jezo na ljudi okoli sebe, nase? Kam gre energija, ki jo jeza nosi s seboj? Požigate mostove, kadar vas pograbi? Se morate po izpadu pogosto opravičevati? Poglejte to jezo natančneje. Kaj vam v resnici govori? Kaj vam želi povedati? Katerega dela sebe se sramujete, mu ne daste zraka, da bi živel? Ko se naveličajo biti v ozadju, opozorijo nase ... jeza bo izbruhnila kot vulkan ob trenutku, ko bo dobila najmanjši povod za to. Ker tisti del vas potrebuje spremembo, vašo pozornost. Jeza ne izbruhne zato, da bi se vi spravili na druge. Jeza izbruhne zato, da bi se posvetili sebi. Pa ne z jezo, temveč z razumevanjem, sočutjem in ljubeznijo.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.