Pred kratkim sem bila nekaj dni gostja v hotelu s petimi zvezdicami. Ne glede na to, kako je hotel čudovit, je bila storitev katastrofalna. Ko smo se gostje iste skupine med seboj pogovarjali o obravnavi, ki smo je bili deležni, je bila najpogostejša beseda: arogantni so. 30 ljudi je čutilo to arogantnost. Nismo se počutili zaželene, na trenutke je bilo prav neprijetno.

Aroganca je način vedenja, s katerim daš sogovorniku vedeti, da si nad njim, večvreden in da tisti drugi ni vreden tvojega časa, truda, dela. Arogantna oseba se zaveda, da ima moč in jo brez sramu izkorišča. Druge bo podcenjevala, omalovaževala, po možnosti obrekovala.

Če kaj od naštetega opažate v svojem službenem življenju, niste edini. Prav zadnjih nekaj dni vedno znova poslušam zgodbe iz služb, ki opisujejo arogantne ljudi. Dejansko jih ne maramo, vedno težje toleriramo, najraje bi se jim izognili.

Najbrž vam opis arogantnežev, ki sledi, ne bo tuj. Zafrkavanje in kazanje s prstom v trenutkih, ko bi ekipa morala držati skupaj, ta nekdo pa se "šali" na račun vseh, ki so v paniki, in jih zasmehuje, ko se trudijo, da bi rešili okoliščine. Ko je rešena, so seveda prvi pri koritu za pohvalo. Provokacija, valjenje krivde, stalen dvom o kakovosti dela, ki ti jih taki ljudje znajo servirati, so neverjetni. Velikokrat se pogovarjam o takem načinu dela, nekatera podjetja so ga prav posvojila. Z njimi nihče ne dela rad. Izogibamo se jim, če se le da. Kolega mi je pred kratkim rekel: "Zaradi njihove arogance sem nehal delati z njimi."

Sama sem šla čez vse faze: tiste, ko sem bila sama arogantna, zdelo se mi je, da je ves svet moj, ker sem delala v tako uglednem, velikem podjetju. Potem sem našla svoj način delovanja, v katerem sem uživala. Upam si reči, da sem poštena, za veliko stvari odprta, na trenutke celo premalo odločna, kreativna, vedno za sodelovanje, včasih, ko kdo prestopi mejo, sem tudi arogantna. Poskušam biti človek, ne glede na to, katero in kako močno podjetje je (bilo) za mano ali sogovornikom.

Arogance je povsod veliko. Včasih ob tem, ko jo opazujem, pomislim, kako bi se ti ljudje znašli na cesti, na svojem. Brez velikega podjetja za njimi, ki jim daje to moč.

To vajo mi je priporočila prijateljica, ko sem sama odhajala na svoje. Prosila me je, naj dobro razmislim, ali bom lahko delala brez zaslombe velikega podjetja za sabo.

Ko mi je to govorila, nisem čisto razumela, kaj s tem misli. Nisem imela druge izkušnje, razen take z velikimi podjetji za sabo. Ko sem odprla svoje podjetje, je sledil velik šok. Brez zaslombe velikega podjetja si precej bolj ranljiv, nimaš celotnega aparata za sabo, plus, nimaš ugleda podjetja in tistega varovala, zaradi katerega so ljudje prej želeli delati s teboj. Ko si sam na svojem, tudi bolj opaziš način, kako ljudje delajo s tabo in kako to vpliva nate.

Ko tako odkrivaš vse plati sebe, je to podobno, kot da bi vsak dan hodil v rudnik kopat rudo. Včasih prineseš iz rudnika kepo zlata, včasih kos blata. Oboje koplješ in vse je tvoje. Če se naučiš zlato predelati v cekine in iz blata zgraditi dom, je vse OK. Ampak dokler se tega ne naučiš, je avantura, ki se ji reče gradnja lastne vrednosti in sprejemanja sebe, precej pestra.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.