Pepel je zanimiva stvar ... ostane po ognju, se trdovratno prime na kožo in na vse, na kar pade. Težko ga izmijemo, ko se nas enkrat prime in običajno je potrebno močno podrgniti, da se ga znebimo. Po pepelu je Pepelka dobila svoje ime. Pravljica pravi: ker je bila stalno umazana od pepela, se je je prijelo ime Pepelka. Že pravljica pravi, da je pepel nekaj, kar se nas prime in nas zaznamuje. Zame pepel predstavlja mnenje drugih o nas, kaj torej ljudje okoli nas misiljo in govorijo o nas, ko smo mi poleg, še posebej pa, ko nas ni poleg. To mnenje se nas v družbi, sploh pa v službi, zelo prime. Od njega je odvisno, ali nas kolektiv sprejme ali ne, ali bomo napredovali ali ne, kako bomo sobivali na delovnem mestu, pa seveda tudi v širši družbi.

Če pomislite zdaj na svoje odnose v službi, kakšni so? Ste imeli kdaj izkušnjo, ko se je o vas nekaj govorilo, kar vas je strašno prizadelo? In ste zelo težko oprali svoje ime? Kadar koli se vam to zgodi, ste Pepelka. Prijelo se vas je mnenje drugih in vas zaznamovalo. Pepelka vas tudi uči, da dokler vi verjamete mnenju drugih, dokler vas to mnenje prizadane in globoko v sebi mislite, da imajo ti ljudje prav – tako kot je to mislila sama – boste ostali v pepelu. Ko pa se zgodi sprememba v vas, ko si v sebi rečete, nisem tak/a in to resnično začutite, pepel odpade z vas. Drugi vas potem morda ne bodo prepoznali, govorili vam bodo, da ste čisto drugi.

Kaj s tem mislim?

Živo se spomnim trenutka, ko je v trgovini, v kateri kupujem, začel delati nov sodelavec. Prvi dan so ga dali delati na blagajno, in iskreno, ni se prav dobro znašel. Ni poznal vseh šifer, ni bil dovolj hiter, z vsako stranko, ki je šla mimo in ni bila najbolj srečna, ker je preveč časa zapravila na blagajni, je bil tudi bližje obupu, da ne bo zmogel.

Ljudje znamo biti strašno nesramni in privoščljivi v takih trenutkih se mi zdi, in nekateri čakajoči so začeli na glas komentirati, da je nesposoben, ali nimajo nobenega drugega, ki bi potegnil vrsto naprej, njegove sodelavke so ga gledale postrani, nekatere zavijale z očmi in zmajevale z glavo. Na tega ubogega fanta se je zlilo morje pepela z mnenji drugih o njem, redko katero je bilo pozitivno: nesposoben, počasen, butl, ima dve levi roki, ne zna, kaj res take boste zdaj imeli zaposlene, kaj se ni dalo dobiti drugega, neroden ... skratka, nič kaj lepih pridevnikov ni bil deležen.

Glasno nerganje ljudi v njegovi vrsti je končno priklicalo njegovo sodelavko, da je odprla še eno blagajno in podelala "nesrečnike z mnenji", da so na veliko zadovoljstvo vseh hitro odšli iz trgovine. Ko sem prišla na vrsto, sem ga vprašala, če je danes prvi dan v službi – prikimal je. Tisti, ki smo ostali v njegovi vrsti, smo mu čestitali in mu z nasmeški dali podporo. Fant je kar zrasel na stolu. Mislim, da smo izmili nekaj tistega pepela z njega in kar lažje je zadihal.

Danes je ta fant eden najhitrejših blagajnikov v trgovini, zadnjič sem ga gledala, ko je že uvajal novega kolega. Za razliko od njegovega uvajanja, kjer so ga pustili samega, je imel on svojo blagajno ves čas odprto, spremljal je, kaj počne kolega in priskočil na pomoč vsakič, ko se je kje ustavilo. Ta njegov kolega za blagajno ni izkusil tiščanja v pepel predstav vseh nas o tem, koliko časa je primerno čakati na blagajni in glasnih komentarjev na njegovo osebnost in sposobnost, kot jih je bil deležen on sam.

Vesela sem za oba, za ta prvega, da ni verjel, da je nesposoben in da ni obupal, pač pa se je naredil v super delavca in za ta drugega, da sploh ni šel čez to preizkušnjo. Pomislite sami pri sebi na področja, kjer se počutite negotove, nesposobne ali slabe? Čigavo mnenje je to? Je to sploh res? Tega res ne znate ali pa to delate že leta in to dobro, pa zaradi nekaj komentarjev izpred let ne verjamete, da bi vi lahko bili sposobni za to delo? To je pepel. Mnenje nekoga drugega o vas, ki ste ga vzeli za svojega.

Pepel je zelo trdovraten. Ne gre zlahka stran.

Spomnim se, ko sem menjala službo in sem spoznavala nove sodelavce, da me je en komentar na stranišču pripravil do tega, da ga še danes nisem pozabila in da sem šele čez leta dojela, da je spremenil cel moj slog oblačenja. Dovolila sem, da mi nekdo, ki razen tega, da je imel položaj, ni imel pojma o dobrem slogu oblačenja, zamaje mojo vrednost in predstavo o tem, kaj je primerno. Leta dolgo sem se oblačila v stvari, ki so bile mamaste in obuvala čevlje, ki mi v resnici niso bili všeč. Pustila sem si zatreti svoj pogled na modo in pustila sem umreti svoj stil. Vse to gre zelo subtilno. Nihče ni direktno rekel nič, samo komentar tukaj in tam, pogled, zavijanje z očmi, dvignjene obrvi ... vam je kaj znano? In se počutiš slabo, se zaviješ v mamaste obleke in se skriješ v množici. Da imaš mir. To je potiskanje v pepel. Hudo je, ko začneš sam verjeti v to, se slabo počutiti in skrivati svojo lastno osebnost, stil, način obnašanja, zatemniš svojo luč, svoj sij.

Poznam veliko ljudi, ki v službi doživljajo resen mobing v obliki obrekovanja, širjenja govoric o njihovi strokovni usposobljenosti, o njihovi osebnosti, o načinu oblačenja, o tem, kako delajo, do najbolj neverjetnih zgodb o tem, kaj vse so storili, do tega česa vse niso oddelali. To so hude zgodbe, ki se po moje pogosteje dogajajo, kot bi se smele.

Spomnim se, da sem gledala kolegico, ki jo je njena nadrejena vsak dan spravila v jok. Odrasla ženska odraslo žensko. Iz meseca v mesec je bila ta oseba bolj in bolj negotova vase, pridobivala je na teži in imela vedno več zdravstvenih težav. Vsi smo to gledali, njeni šefinji nihče ni rekel nič, ker smo se vsi bali njenega jezika in maščevalne narave.

Če pomislite na pravljico, se tudi za Pepelko ni nihče potegnil. Nihče ni izmil pepela z nje in ji vrnil tistega, kar ji pripada. To je na koncu naredila sama. Imela je pomoč, ja. Dobro vilo – vero, ki se je pokazala, ko se je zlomila in prijatelje živalice, ki so ji pomagale in jo tolažile, kadar so lahko. Glavno delo je bilo pa še vedno njeno. To je pri pepelu najtežje. Umiti si ga moramo sami. Ne samo na zunaj, predvsem na znotraj si moramo postaviti svojo lastno vrednost. Kadar smo od znotraj trdni, nas od zunaj ne more nič zamajati.

"Pepel nosimo s seboj, kamor koli gremo. V trgovini potrpežljivo čakamo, ko se vsiljivci postavijo v vrsto pred nas, v restavraciji ne povemo, da hrana ni dobra, na servisu nam vsakič znova zaračunajo kar nekaj, pa ne upamo vprašati, kaj je to bilo. Lahko smo obratno že od začetka bolj napadalni, da bomo ja pokazali ljudem, da z nami pa ni heca: strogo nastopimo, zahtevamo razlago računa ... vendar pa nič ne pomaga, še vedno nam postavke ne izbrišejo, v drugem lokalu nas bo natakar spet spregledal, na koncu se boste odločili za manj vpadljivo obleko, za čevlje z bolj vsakdanjo barvo in obliko ..."

Od znotraj trdni – kaj naj bi bilo to?

Prejšnjič sem govorila o hudobni mačehi in zlobnih sestrah, o tem, kako se pogovarjate sami s seboj znotraj sebe, kaj o sebi mislite, kako vredni se sami sebi zdite.

Zlobni sestri in mačeha so bile tiste, ki so Pepelko poslale v pepel. One so jo umazale s pepelom svojih mnenj in prepričanj o njej: da ni vredna, da je umazana, da mora delati zanje, da si ničesar ne zasluži, da je nesposobna, da nič/premalo, vse narobe dela. Dokler je v to verjela sama, so imele moč nad njo in so svojo kritiko in zlobo samo stopnjevale. Če imate okrog sebe ljudi, ki so do vas vedno bolj žleht, vam nagajajo, o vas govorijo grdo in se to stopnjuje, vam kažejo točno tisto področje, kjer ste še občutljivi. Ko boste znotraj sebe rekli, dovolj, vem, da sem dober/ra, sposoben/na, zanesljiv/a, strokoven/na, lep/a, vreden/na, pa čeprav nisem popoln/a in to tudi resnično čutili, bodo vse vaše zlobne sestre in hudobne mačehe izgubile svojo moč in pepel bo odpadel.

"V priznavanju svoje lastne vrednosti sebi, obstaja trik: če to delate, da bi dokazali drugim, ne bo šlo. Resnično spremembo boste dosegli, ko boste sprejeli sebe takšne kakršni ste."

Poznam osebo, ki res dolgo prenaša ne samo mobing pač pa cel holokavst nad sabo v službi. Ne vem, če obstaja področje, ki se ga njene "zlate" sodelavke niso lotile in jo mazale s pepelom. Res hudo. Načrtno in iz zabave. Seveda so, podobno kot zlobni sestri in mačeha, mirno izkoriščali vse njeno delo, ji ga dajali vedno več in več, nikoli pa pozabili omeniti na zelo subtilen način, da je tako ali tako čisto nesposobna in skoraj da nora. Ko pomislim na to, me kar pogreje. Ne znam vam povedati, kolikokrat sem imela željo iti v ta kolektiv in jim zapreti gobce. Pa to ni moja bitka. Žal. Kar sem lahko naredila je, da sem njej pomagala vrniti dobro mnenje o sebi. Trajalo je leta, da je čudovita oseba uvidela, kako krasna, sposobna in lepa je. Šla je čez vse faze: zanikanje, žalost, obup, jezo, trmarjenje, postavljanje zase na vse možne načine, ki jih je zmogla, da danes sama sebi ne rabi več dokazovati, da ni nora, da je v resnici zelo sposobna, da zna in zmore, da je lepa, da je fajn za družbo, da lahko hodi okrog z dvignjeno glavo.

To je resnična zgodba o Pepelki. Tega nas skuša naučiti: kadar se ne zavedamo, koliko in kako vredni smo, dobimo v svoje življenje zlobne sestre in hudobno mačeho, da nas vržejo v pepel mnenj o sebi zato, da se lahko očistimo, preporodimo in da razvijemo trdno vero vase.

Pepela resnično ni lahko izmiti. Lahko ga samo vsaka Pepelka sama. Če ste prepoznali koga bližnjega v opisu, ne govoriti tem ljudem, kaj naj naredijo in rečejo tem zlobam okoli sebe. Poslušajte jih, verjemite jim, to jim bo veliko pomenilo. Pomagajte jim, kjer jim lahko in jim vračajte vero vase. Povejte jim, kje so dobri, ne jim še vi zbujati slabe vesti, da so nesposobni postaviti se zase. Nujno potrebujejo protiutež temu, kar se jim dogaja, da se bodo zmogli sami postaviti zase. Če ste v opisu našli sebe, poiščite prijatelje, podporno skupino, ki vam bo pomagala.

Naslednjič: o pepelu, leči in grahu.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.