Pepelko pogosto razumemo kot pridno deklico. Pridnost Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga kot lastnost tistega, ki rad dela. Razlika med tistim, ki RAD dela to, kar dela, in med tistim, ki misli, da MORA delati to, kar dela, da bo dobil priznanje, zadržal službo, spravil na kup premoženje, je zelo velika. Ljudi, ki RADI delajo, boste prepoznali po tem, da so zadovoljni, v svojem delu vidijo izziv in ga resnično radi opravljajo. Po službi niso izčrpani in dobro ločijo med službenim in zasebnim delom. Ljudi, ki mislijo, da MORAJO biti pridni, boste pogosto prepoznali po tem, da nikoli nimajo časa, so izčrpani, žalostni ali slabo razpoloženi, pogosto prestrašeni ali že obupani. Pogosto se opravičujejo za čas, ko ne delajo in ko so si privoščili nekaj zase.

Pridne pepelke smo tako ženske kot moški

Opazujem, da so moški, ki iščejo priznanje in potrditev, bolj usmerjeni v fizične rezultate svojega dela. Svojo vrednost dejansko seštevajo prek vsega, kar so v življenju dosegli, koliko dobrin so ustvarili, kako dobro živi njihova družina. Obsedeno sledijo nekemu svojemu cilju, ki je zgraditi hišo, kupiti stanovanje, imeti avto, doseči določeno stanje na računu, biti najuspešnejši v službi, postavljajo si izjemno visoke cilje. Popolnoma so usmerjeni na vse zunanje, ne vzamejo pa si časa, da bi poskrbeli zase. Za svoje telo, svoj počitek, tisti otroški del sebe, ki si želi še malo zabave. Takih moških poznam kar nekaj. Vsi so krasni ljudje, ki pogosto ne vidijo, kako in kje vse so čudoviti. Na poti k IMETI vedno bolj zgubljajo svoj pravi jaz. Pogosto se vrtijo v začaranem krogu: svetu se dokazujejo s tem, kaj vse imajo, se na tej poti s tem hvalijo bolj ali manj direktno in nastopaško in postajajo vedno bolj zoprni za družbo ali pa se od ljudi umikajo. Tako vir motivacije (svojo okolico, širšo družino) za svojo marljivost vedno bolj izgubljajo. V želji po dokazovanju se sproži želja po dokazati se še bolj, zdaj še iz zamere, ker se jim, čeprav so naredili vse, očitno ni uspelo dokazati ljudem okrog sebe. Tak začaran krog se prekine na dva načina: z boleznijo ali pa zavestno odločitvijo za spremembo.

Ne razumite me narobe, pomembno je skrbeti za družino, in prav se mi zdi, da jim želite vse najboljše. Vendar pa vmes, ko garate za stvari, pozabljate, da vas ta  družina ne vidi, z vami ne preživlja časa in da izgubljate pomembne trenutke, ki so vredni več kakor še eno stanovanje, nove stvari ali pa nov avto. Ne pravim, da pustite vse in nehajte delati, pravim pa, da si vzemite več časa zase, in sicer brez slabe vesti.

Ženske so v tem početju veliko bolj usmerjene v to, da za vse, česar (po njihovem mnenju) jim ni uspelo storiti, krivijo sebe in se slabo počutijo. Tudi svoje cilje drugače postavljajo. Pogosto jih pravzaprav sploh nimajo, temveč se popolnoma prepustijo okolici, da jih s svojimi standardi vodi. Če je okolica zadovoljna, so srečne. Če okolica samo nakaže, da z nečim ni zadovoljna, so nesrečne. Izčrpavajo se tako na delovnem mestu kot doma. Vse to so pogosto krasne osebe, ki so čudovite same po sebi, so odlične mame, žene, sodelavke. Takšna ženska ne more biti nikoli dovolj pridna. Spoznati se jo da po dveh načinih govora: ali se bo stalno kritizirala ali pa stalno hvalila, kaj vse je že danes naredila. V obeh primerih si sama sebi ne zna reči, da je dobra. To obupno potrebuje od zunaj. Običajno si je za merilo svojega uspeha postavila nemogoče cilje in človeka, ki je zlepa ne bo pohvalil. Zakaj si to dela? Ker sama o sebi misli, da ni dovolj dobra. V tem primeru vam lahko cel kolektiv reče, da ste najboljša sodelavka, kar jih je bilo, da delate najboljše in da še nikoli niso imeli nikogar, ki bi bil tako dober, pa ne boste verjele. Ker vas je "tista" oseba pogledala in ste to razumele kot grdo, saj nanjo projicirate vse svoje strahove in svojo negotovost in tisti strah znotraj vas, da niste dovolj dobre. V resnici je vseeno, kaj ljudje okrog vas govorijo. Sebe poslušajte in opazujte, koga in kaj dejansko slišite, kaj vas prizadene, česa ne marate slišati, kaj radi slišite. Kdaj se počutite pomirjene. To vam bo veliko povedalo o vaših občutkih o sami sebi.

"Naš um je naravnan tako, da bo vedno iskal potrditve za vse, kar si mislimo. Če torej mislimo, da delamo slabo, narobe, da nismo dovolj dobri, bo naš um delal za nas tako, da bo iskal dokaze, da nismo dovolj dobri. Zato se je tako zelo pomembno zavedati svojih misli."

Pridni ljudje imajo pogosto občutek, da morajo vsak svoj užitek upravičiti

Pogosto srečujem ljudi, ki po svojo vrednost bežijo v svet dela. Sama sem dolga leta bežala tja po dokaz, da sem vredna in da spadam. Tam sem lahko dokazala, kaj zmorem in kaj znam. Za merilec uspešnosti sem izbrala pohvalo človeka, ki mi je seveda nikoli ni dal. Vsi ljudje okrog mene so mi lahko neskončno velikokrat ponovili, da sem dobra v svojem delu, da obvladam, da so moji rezultati fantastični – nisem jim verjela. Ker sem se odločila, da bom pohvalo sprejela samo od enega človeka.

Zadnjič sem na Facebooku prebrala objavo prijateljice, ki se je pohvalila, da je šla kolesarit, in to zgodaj popoldne v petek. Eden od komentarjev spodaj je bil: "O, si šla prej iz službe." In ona se je takoj opravičila za to: "Sem prej delala nadure :)" Pridni ljudje imajo občutek, da morajo vsak svoj užitek upravičiti. Nič ne pride nezasluženo in vse je treba oddelati.

Sama sem se naučila pohvaliti se, si priznati, kdaj sem v nečem dobra, pa tudi kdaj nisem. To zavedanje daje veliko svobode. Kadar delam, delam, ker rada delam, ko ne morem več delati, si vzamem prosto. Če sem več dni zelo aktivna, si bom vikend vzela zase in ga preživela zelo sproščeno: delala stvari, ki me veselijo in z ljudmi, ki jih imam rada. Nehala sem se opravičevati ljudem za čas, ki si ga vzamem. Vedno se bo našel nekdo, ki reče: tebi je lažje, ti imaš to ali pa ti nimaš tega. Nimam tistega in tega, imam pa veliko svojih tistih in teh. Ampak vse to ni pomembno. Pomembno je, kakšno mnenje imam jaz o sebi.

Pridnost je lastnost, ki jo zelo cenimo. Je najpomembnejša vrednota nekega časa, ki počasi mineva. Nove generacije niso več "pridne" v tem starem razumevanju pridnosti. Veliko več časa želijo zase. Mi jih pogosto obsojamo, pravimo, da niso pridni, da ne vemo, kdo bo delal, ko nas ne bo več. Po drugi strani so to generacije, ki so izjemno kreativne, ki vedno znova presenečajo z novostmi. To so generacije, ki delajo drugače. Znajo si vzeti čas zase. Niso več pripravljene delati 12 ur dnevno in še vikende zraven. To ne pomeni, da ne znajo biti odgovorne. Tudi Pepelka je sebe postavila na prvo mesto in odšla na ples, v "life" oz. življenje, kot bi rekli. Naredila je tisto, kar si je srčno želela. Sama pri sebi se je zavedala, da je dovolj dobra, da lahko gre na ta ples. Ni šla "lovit" princa, na ples je šla zaradi sebe. Kolikokrat se sami odločite zase, se pohvalite in ste ponosni nase, ne na to, kaj vse ste dosegli, temveč nase?

Naslednjič: o zlobnih sestrah in hudobni mačehi in kje jih v svojem življenju najdemo prav vsi.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.