Vsakič, ko se sama odpravim na kavo, je prva stvar, ki jo dam na mizo, telefon. Z njim pijem kavo, prebiram članke, preverim dogajanje na Facebooku in pregledam pošto. Ko se ozrem po svoji najljubši kavarni za natakarjem, opazim, da je takih osamelcev s telefonom kar nekaj. Nekaj tudi takih, kjer za mizo sedi več ljudi, vsak pa je popolnoma zatopljen v svoj telefon. Videti je, kot da bi za mizo sedelo pet stolpov in si delalo družbo, ampak ti stolpi nimajo drugih oken in vrat kot tista na telefonu. Če pogledate ljudi, ki so zatopljeni v telefone, boste opazili tisti specifičen izraz na obrazu, ki ti pove, da je nekdo popolnoma odsoten, kot da bi se izklopil za svet okoli sebe. Včasih smo se smejali temu, da bo nekoč obstajala virtualna realnost. Danes jo že živimo. Je na drugi strani ekrana našega telefona, kjer so Siri, pošta in ves svet podobnih ljudi, ki nagovarjamo drug drugega iz svojih stolpov, tesno zaprtih, da življenje, tudi če bi želelo, sploh ne more zraven.

Zanimivo, kako lahko "preprosta" naprava pokaže veliko o odnosih in o občutkih o sebi. S tem, kako jo uporabljamo, ob katerih priložnostih jo potegnemo na mizo in se za njo skrijemo. Iphone – jaz telefon – je postal podaljšek nas samih in nam dal še eno orodje, kako drugim pokažemo, koliko so nam pomembni. Brez besed.

"Se vam je kdaj zgodilo, da ste bili na večerji in ravno govorili o tem, kaj se vam je danes pomembnega zgodilo, pa je nekdo prijel za svoj telefon in odgovarjal na elektronsko pošto? Poleg vam je kimal, kot da vas posluša, vi pa ste točno vedeli, da sploh ne ve, o čem govorite? Ste kdaj opazovali svoje občutke ob tem? Sama sem postala veliko bolj pozorna na to. Ne počutim se dobro. Počutim se, kot da človeka sploh ne zanimam. Da je moje življenje zanj popolnoma dolgočasno in brezvezno. Izgubim željo, da bi sploh še kaj delila in sčasoma tudi željo, da bi se trudila za pozornost in druženje s to osebo."

Pametni telefon nam je še nekaj. Dal nam je možnost, da se zapremo v stolp svoje realnosti in da izključimo druge. Hitro in učinkovito. Znotraj stolpa si zgradimo svoj svet in ga živimo. Vsake toliko pogledamo skozi okno v svoje življenje in smo žalostni, ker je tam vedno manj ljudi, vedno manj iskrenih odnosov, vse stoji in spi. Zato se vedno pogosteje potem radi obrnemo v stolp in gradimo fiktivno realnost tam. Čez čas se lahko celo prepričamo, da je to dobro in da nas to izpolnjuje. Dokler ne pridejo prazniki, med katerimi je manj elektronske pošte ali pa pišejo samo tisti, ki so prav tako zaprti v svoj stolp in njihovo življenje okoli stolpa spi.

Bil je čas, ko se je vsak telefonski klic, ki sem ga dobila od svojih prijateljev, začel z "Oprosti, ker motim". To se je tolikokrat zgodilo, da sem končno opazila in da sem vprašala, zakaj mi vedno to rečejo. Pa se je le eden opogumil in povedal, da je to zato, ker se, ali skoraj nikoli ne javim na telefon ali pa nimam časa, jih ne pokličem sama ali pa med pogovorom z njimi brskam po računalniku in odgovarjam na pošto ali delam kaj drugega. Skratka, začutili so, da v pogovorih z njimi nisem prisotna in da v resnici ne poslušam. Tako sem živela dolga leta. Vmes sem se znala velikokrat glasno pritoževati, da sem utrujena od stalnega letanja okoli in tega, da nikoli nimam časa, da bi si zelo želela družino, otroke, domače živali, pa žal nimam pogojev za vse to. Vsak dopust sem se po treh dneh spanja pogovarjala sama s seboj, da ko pridem z dopusta, si bom pa osvobodila več časa in družila z ljudmi, dala kakšnemu človeku, s katerim ne delam, dejansko priložnost za druženje tudi čez teden ali pa ko bi njemu to odgovarjalo. Teden dni po dopustu je bilo že spet vse isto. Urnik in tempo službe me je pograbil, počutila sem se spet koristno, zaželeno, uspešno in pozabila sem na vse načrte, dokler čez dva ali tri mesece spet nisem čutila neznosne utrujenosti in sem bila pripravljena na nov dopust. Takšen krog sem živela leta in leta.

Bežala sem v svoj stolp dela in se zapirala vanj, "spala" v njem svojih "100 let", dokler me ni izgorelost pošteno zbudila.

Ta spanec je neke vrste posebno stanje, kjer smo kot začarani in smo popolnoma posvečeni temu, da gradimo svojo kariero. Ko se srečamo z delom, ki nam je resnično všeč in v njem uživamo, in če imamo po možnosti v sebi še motivacijo, da hočemo biti uspešni in se dokazati, smo pečeni. Takoj ko začutimo, da se lahko čez delo dokažemo, osmislimo, zaživimo en del sebe, smo že v pravljici o Trnuljčici. Pičili smo se na vreteno in "zaspali". Naše "prekletstvo" je naša želja po dokazovanju, da smo dovolj dobri, da zaslužimo veliko, da smo pomembni, da imamo moč, veliko je tega, s čimer nas vklene "zlobna" vila in nas spravi v skušnjavo. Ta naš spanec je tako neko posebno stanje, ko nam je služba in vse, kar je z njo povezano, skoraj vedno na prvem mestu. Občutek imamo, da preprosto ne gre drugače in če nam kdo to očita, smo žalostni, ker nas ne razumejo. V službi so pač sestanki do poznega, potem je treba odgovoriti še na prejeto pošto, pa še narediti kaj konkretnega. Časa je malo in tako hitro gre. In vsak dan je nekaj novega. Veliko poti, nove države, novi ljudje, nova hrana v super restavracijah. Super je. Zasvoji te. In te tudi osami od ljudi v tvojem resničnem življenju.

V življenju imamo vsi kar nekaj stolpov. Vanje se zapiramo in v njih lahko preživimo več časa kot v dejanskem življenju. Pri tem pa pozabljamo, da je stolp samo en del gradu. Stolp je mesto, ki so ga na gradu uporabljali za pregled nad okolico, saj je bil malce dvignjen od ostalih delov. Lahko so mu dali specifičen namen, ni pa bil namenjen glavnemu bivanju. Tam se ni dogajalo Življenje. Tja si se umaknil, šel pogledat, stražit, lahko, da si bil tam tudi v zaporu, nisi pa tam živel. Življenje se je dogajalo drugje.

Tako naj bi bila tudi služba samo del življenja. Tisti drugi del življenja pa zahteva čisto druge veščine: potrebno se je čustveno odpreti, zaupati, si dovoliti biti ranljiv, se pogovarjati, dejansko poslušati ljudi okoli sebe, se predati, se družiti, si vzeti čas zase in za ljudi okoli sebe. To ne gre vedno po planu in zahteva popolnoma druge veščine. Najbolj pa to, da si dovolimo, da nas ljudje vidijo takšne, kot v resnici smo, brez imenitnih oblek, funkcij in nalog. To pa je lahko strašljivo. Ker v službi lahko zelo dobro nadzoruješ svojo "obleko", svoj videz. Ljudje te spoštujejo tudi zaradi funkcije. Včasih si uspeš naslikati tudi utvaro, da jim je mar zate. Doma, v resničnem življenju, pa ti ljudje niso dolžni dati ali izkazati nič od tega. Spoštujejo te in radi te imajo zaradi tebe samega. Če misliš, da nisi vreden ljubezni, spoštovanja, vsega, kar si želiš od ljudi, je veliko lažje pobegniti v službeni stolp in si odgarati spoštovanje in priznanje.

Po izgorelosti sem svoje prioritete hitro postavila drugače. Ko ne zmoreš stalnega hitrega tempa, v katerem si kot neke vrste računalnik s srčnim utripom, se odpre cela vrsta aktivnosti, ki jih ljudje delajo, ko niso v stolpu: družijo se, pogovarjajo brez telefonov, imajo hobije, imajo hišne ljubljenčke, s katerimi gredo na sprehod. Kljub temu, da imajo službe in zasedajo pomembne funkcije. Kar naenkrat ugotoviš, da se znaš pogovarjati še kaj drugega kot o poslu, ugotoviš, da so osebe okoli tebe ljudje z ogromno znanji, modrostjo, zanimivimi zgodbami, da se znajo smejati iz srca in ti pokažejo, da je tudi v tebi ta ista srčnost. Ljudje, s katerimi se družiš, ti vedno pokažejo zrcalno sliko tega, kakšen si znotraj sebe.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.