Najmočnejši stavek iz filma o Pepelki se mi zdi ta: Najbolj pogumna stvar, ki jo boš kadarkoli naredil v življenju, je, da boš ljudem pokazal, kdo v resnici si. Pomislite nase, kolikokrat v resnici pokažete ljudem, kdo res ste, kaj v resnici razmišljate, kaj si resno mislite, kaj bi želeli povedati v neki situaciji, če vas ne bi bilo strah posledic. Vse to je tudi razlog, zakaj Pepelka ob polnoči pobegne s plesa. Postavljena je pred situacijo, ko bi jo vsi na plesu lahko videli takšno, kakršna je. Njo samo, golo. Brez okraskov.

Zakaj je Pepelka sploh pobegnila? Zakaj ni ostala in se pokazala, če je bila tako samozavestna in je verjela vase?

Se spomnite kdaj sebe, kako je, ko veste, da ste pravi za neko delo, ko veste, da imate vse, kar je potrebno, pa vseeno ne dvignete roke in se javite za določeno nalogo? Ali pa kako se počutite, ko že prevzamete neko nalogo, dajo vam titulo, računalnik, telefon, nov avto, začnete in prvi dan dobite željo po begu? To so pogosti odzivi ljudi, ko se soočajo z nečim novim. Težko je sprejeti in objeti spremembo, novost, za katero veste, da bo neizogibno prinesla spremembe.

"Spremembe so tiste, ki se jih ljudje najbolj otepamo, čeprav so resnično edina stalnica v življenju. Vsak dan, ko se vstanemo, smo drugačni, vsak dan se pod vplivom različnih dejavnikov, spreminjamo. Spremembam ne moremo pobegniti. Del nas so vsak dan. Pa vendar, odločiti se za spremembo in jo dejansko tudi izvesti posebno moč."

Če ste morali kdaj dati odpoved v službi, sploh v prvi, kjer ste bili po možnosti več let in ste službo in podjetje dojemali kot družino, kako ste se počutili? Sama se spomnim, da sem pogum za svojo prvo odpoved iskala teden dni, če ne še več. Strah me je bilo odziva šefa, čeprav sem se za spremembo odločila ravno zaradi njega. Ni nujno, da ko izgine spoštovanje do osebe, izgine tudi strah pred njegovim odzivom. Vedela sem, da ko bom povedala, da dajem odpoved, bo moja odločitev dokončna. Iskreno, če me ne bi novi šef takrat na trdo prijel, da me potrebujejo čim prej in da naj se neham hecati s časom, ne vem, kdaj bi zmogla povedati, da želim stran.

Boste rekli, pa saj si jo sama hotela?!

Ja, res sem jo. Vedela sem, zakaj sem si izbrala novo pot, in prav je bilo tako. Ampak še vedno bi bežala. Bežala sem v bistvu pred lastnimi dvomi in strahovi, ki so se odvijali v meni, kaj pa če v novi službi ne bo nič bolje, kaj če je bila odločitev napačna, kaj če mi bo žal, kaj če sem se odločila narobe?! Kaj pa, če nisem dovolj dobra za tisto službo? Kaj pa če je ta služba, ki jo puščam za sabo, boljša? Kaj pa če bodo ljudje tam drugačni, kaj če ne bom imela tako dobrih kolegov, kot sem jih imela tukaj? Vse to so misli, ki so se sprožile v meni in me kljuvale, medtem ko sem razmišljala, kako naj grem zdaj tja do človeka, ki je dober psiholog in bo ob prvi priložnosti vse te moje dvome povedal na glas v obliki očitka. Zato sem si želela bežati. Tako, kot je bežala Pepelka. Vedela je, kaj vse je že dala čez, kdo je, še vedno pa so jo mučili dvomi, kaj pa če se princu ne bo zdela dovolj dobra takšna kot je v resnici? Od tega je pobegnila.

Drugi vidik, zakaj pobegnemo od nečesa, kar si zelo želimo in v bistvu potrebujemo, je strah pred tem, kaj bodo drugi rekli. Ste že opazili, da ljudje okoli vas zelo hitro v svojih komentarjih izrazijo prav vse vaše strahove? Poleg tega vas lahko začnejo šikanirati, vam očitati vašo odločitev ali pa vas začnejo prepričevati, da svojo odločitev spremenite. Tudi če so ljudje okoli vas prijazni, bodo to počeli, ampak vam ne bo tako zelo hudo, ker jim bo v resnici žal, da greste, vendar vam bodo želeli dobro.

Če pa ljudje okoli vas niso prijazni in so pravzaprav hudobni, pa bo tisti mesec do tri vašega odpovednega roka dolgih in napornih. Sama sem v treh mesecih po tej odpovedi shujšala več kot deset kilogramov. Moj šef ni z mano spregovoril niti besede. Če sem stala v krogu ljudi, se je znal postaviti predme in mi obrniti hrbet. Tako da vem, kako je, če ljudje okoli tebe niso zreli. Poznam krasno osebo, ki je pred podobno odločitvijo sedaj, bruha že nekaj dni ob misli, da mora v službo, in potem spet ob misli, da bi poslala prošnjo drugam, in iz strahu, da bi njeni sedanji sodelavci to izvedeli. Ne predstavlja si njihove reakcije in resno razmišlja, da bi se raje kar vdala in sploh ne bi iskala dela drugje. In ni osamljeni primer. Vsakič, ko se tako odločimo, smo Pepelke, ki so pobegnile od izziva, za katerega vemo, da je pravi za nas, ampak smo se iz strahu odločili, da raje ne bi burili duhov.

Pepelka je imela to srečo, da jo je princ želel in jo je šel iskat. Ravno tako, kot nas išče naš notranji princ. Vedno znova boste v sebi čutili željo po spremembi, manjkrat kot ga boste poslušali, bolj slabo se boste počutili. Dokler enkrat ne bo neznosno in se bo nekaj zgodilo, da boste primorani v odločitev. Najslabše, kar se vam lahko zgodi je, da si pridelate bolezen, ki vam bo dala upravičen razlog, zakaj ne morete v službo, in v očeh sodelavcev sprejemljivi razlog za vaš odhod.

Polnoč je tisti trenutek, ko smo postavljeni pred dejstvo. Dan se končuje, nov se začenja. Ena zgodba se končuje, nova se začenja. Katero bomo nadaljevali, je naša odločitev. Ko že govorim o svoji odpovedi: preden sem jo dala, sem si tega želela že dobro leto. Takrat sem uspešno zatrla to odločitev v sebi. Eno leto vmes se ni nič spremenilo na bolje, kvečemu na slabše, dokler ni prišlo tako daleč, da je bilo dejansko nevzdržno. Vedno pride do trenutka, ko se nekaj spremeni. Večno ne moremo bežati. Naš notranji princ bo vedno hodil za nami s steklenim čeveljčkom naših lastnih vrednot, naše integritete in nas opozarjal, da ne nosimo svojih pravih čevljev. Lahko bežimo pred njim, lahko nas pred njim zapirajo hudobne mačehe, lahko nam čevlje kradejo zlobne sestre, lahko sami bežimo pred njim. Ne pomaga. Na koncu nas bo našel. Sami pred sabo ne moremo pobegniti.

Naslednjič: o poroki in o ključnih naukih, ki nam jih sporoča Pepelka.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.