Sem v procesu postavljanja svojega podjetja na spletne platforme in seveda, ne glede na vse izkušnje, ki sem jih dobila tekom svoje 20+ letne kariere, nimam vseh znanj, ki bi bila za to res uporabna. Okoli sebe sem zbrala ekipo zelo mladih ljudi, ki mi pri tem delu pomagajo. Ni enostavno, vam povem. Včasih se počutim kot hudobna mačeha iz Sneguljčice. Poslala bi jih nekam, vse te mladce, ki jim je spletni jezik domač, ki "štekajo" vse to, kar je potrebno, ki se jim zdi "lepi" jezik dolgočasen in ki na naše znanje gledajo kot na artefakt v muzeju ... V stilu: Aja, a tudi z lesenimi žlicami se je jedlo? Hmm ... zanimivo ...

Včasih, ko dobim komentar sodelavca, ki bi mu, mimogrede, lahko bila mama, sem zelo jezna. Utopila bi ga v žlici vode. V meni se zbudi tako huda ego jeza. V stilu: pa kaj ti veš, kaj sem jaz že vse v življenju doživela in ustvarila?! Včasih dobim željo, da bi mu to v svojem specifično slikovitem jeziku tudi povedala. Ali ga poslala z lovcem v gozd, mu zavezala pas okoli pasu, zapičila glavnik nekam in mu dala strupeno jabolko. Da bi bil tiho in da mi ne bi več kazal, kje vse imam še manjko in kaj vse se moram še naučiti.

Se v stiku z mladimi generacijami kdaj počutite tako bojevite? Da bi jih poslali nekam in bi bilo vse, kot je bilo včasih? Ko se je vse delalo drugače? Po starem?

Dobri stari časi. Te si je nazaj želela tudi hudobna mačeha. Na vsak način. Pa ni šlo. Sneguljčica ni izginila, odraščala je in živela. Kazala je ogledalo mačehi, da gre čas naprej in da se spreminja tudi sama. Vsi smo enkrat soočeni s tem dejstvom. Tudi te generacije, ki nas spravljajo ob živce, bodo enkrat soočene s tem dejstvom :)

Najhuje pri tej situaciji je, da ko si na tako novem terenu, stare izkušnje, na katere si končno ponosen, ne veljajo več dosti. Šteje pa odprtost in pripravljenost na nova znanja in izkušnje. Šteje, kakšen človek si postal zaradi vseh prejšnjih izkušenj.

Pred kratkim sem govorila z gospodom, ki je bil nekoč direktor velikega podjetja z nekaj sto zaposlenimi. Povedal mi je veliko življenjskih resnic, ena od njih je bila, da se ljudem od moči dejansko zvrti in da odplavajo v podobi vsemogočnega sebe daleč proč od vsega, kar je prav. Da se je tega nagledal v svojem življenju. Pravi, da je najhuje, ker se ljudje tega sploh ne zavedajo in mislijo, da so dejansko tako zelo pomembni, da lahko upravljajo z ljudmi in da običajna pravila niso za njih. Povedal je tudi, da je, ko si na takem položaju, težko ostati z nogami na tleh. Titule in pozicije impresionirajo ljudi in ti se zaradi njih do osebe drugače obnašajo. Hitro te lahko odnese v občutek, da si res nekaj več kot ostali. Pogosto se teh občutkov držiš in jih hočeš obdržati, zato vztrajaš na poziciji, nočeš se umakniti, čeprav bi bilo včasih boljše, tudi zate osebno, da bi se umaknil in naredil prostor novim svežim ljudem in idejam. Kar je opisal, me je prav tako spomnilo na hudobno mačeho iz Sneguljčice.

Povsod tam, kjer se trmasto oklepamo starega, jo živimo. Poglejte okrog sebe, koliko jih je!

Z njo se lahko srečamo na dva načina. Lahko jo spremenimo v ljubosumno furijo, ki bo zastrupljala ljudi okoli sebe, ali pa jo živimo kot modro žensko, ki sprejema sebe in druge ter si dovoli nova znanja in izkušnje.

Sama se z njo v sebi srečujem dnevno. Včasih je furija, vedno večkrat pa modra ženska, ki se z veseljem uči in nadgrajuje svoje znanje. Moj (m)učitelj je v resnici zelo prijazen fant, ki veliko zna in ki se mu da ukvarjati se z mano in me učiti. Je eden najboljših coachev, kar jih poznam in zdaj že z nasmeškom čakam njegove komentarje tekstov. Vedno krajši so in vedno bolj v detajle me uči in mi kaže zakonitosti novih medijev. Za to sem mu izredno hvaležna.

Hudobno mačeho imamo v sebi vsi. Ne glede na to, ali smo na položaju ali ne. Vsakič, ko se oklepamo nečesa in zavračamo spremembe, jo živimo. Sploh takrat, ko se spravljamo na ljudi, ki so drugačni, ki nas plašijo s tem, da si drznejo izstopati in nam vsem skupaj kažejo, da se da drugače. Čeprav ali kljub temu, da mi tega nočemo. Ta potencial spremembe nas prestraši. Ker se s spremembo vse spremeni. Pretrese in poruši se staro, da se lahko oblikuje novo. Ni nujno, da smo vedno pripravljeni na to. Ko smo prestrašeni, se branimo. Lahko bežimo ali pa napademo. Imamo pa še eno možnost. Da sprejmemo. Ta tretja opcija ni najbolj prijetna. Pomeni, da se moramo spremeniti. Da bomo pač morali popraviti kakšen tekst, ki bi nam včasih prinesel nagrado, ker je zdaj popolnoma neuporaben. Vsakič, ko se mi to zgodi, pobožam svoj ego in ga pohvalim, da je prava faca, ki si dovoli rasti. Ker, ne glede na to, kako se branimo novega, bo prišlo, in sicer z ali brez našega dovoljenja. Čas bo opravil svoje. Tudi tukaj.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.