V e-poštnem predalu me vsake toliko pričaka pošta ANONIMUS HACKER-ja, ki izsiljuje denar za stvari, za katere vem, da jih nisem nikoli naredila, kljub temu pa me vsakič, ko naletim na njegovo pošto, stisne v želodcu. Ne maram, da se nekdo tako igra z mano in da z grožnjami, s sramotenjem vdira v moje življenje. Pomagati si ne morem. Policija ne more pomagati, podjetje, v katerem je spletni strežnik, prav tako ne. Torej sva sama, anonimni nasilnež in jaz, in oba se trudiva: on, da bi me prestrašil, in jaz, ki brišem to pošto, se skušam ne počutiti ogroženo. Pred kratkim mi je na YouTubu "pod roke" prišel posnetek TEDX govora Monice Lewinsky. Jokala sem od druge minute naprej. Govorila je o sramoti in kaj ta povzroči v življenju človeka, ki so ga postavili pred sramotilni steber in je to gledal cel svet. Iskreno občudujem to žensko, ki jo je obsodil in se iz nje norčeval cel svet, ker je naredila eno napako v življenju, ki bi se lahko zgodila vsakemu. Nekaj v njenem govoru me je spomnilo na zgodbe, ki se dogajajo med nami, v službi in družbi, tukaj in zdaj, ne nekje tam daleč, v preteklosti ali na spletu.

Monika je v svojem govoru povedala, da se ljudje najbolj na svetu bojimo sramote. Sramota te odreže od družbe in te naredi slabega, nezaželenega. Ožigosanega. Zelo pogosto je sramotenje tudi način, kako vas želi nekdo diskreditirati, zato da vam vzame moč in podporo. Velikokrat se vam to lahko zgodi prav v službi.

Sramotenje sodelavca je pogosta praksa mobinga, ki mu po slovensko rečemo trpinčenje ali šikaniranje na delovnem mestu. Besede so zgovorne. Sramotenje je eno od orodij mobinga, ki je zelo močno. Zanj niti ni treba veliko. Potrebna sta domišljija in moč prepričevanja. Ta moč je zelo povezana s tem, kako zna oseba, ki želi sramotiti, plasirati novico o nekom, in kako dobro je ocenila ljudi, ki jim jo je zaupala, da jo bodo uspešno raznesli naokoli.

"Zakon o delovnih razmerjih definira trpinčenje na delovnem mestu kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Enkraten dogodek ali dva takšna namreč ne moreta predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Gre torej za sovražno in neetično komunikacijo, katere cilj je osamitev žrtve, škodovanje njenemu ugledu in ter posledično izgon iz delovnega mesta. Največkrat gre za verbalno, psihično in čustveno nasilje ter škodovanje kariernemu razvoju, včasih pa trpinčenje preraste celo v spolno nadlegovanje, grožnje s fizičnim obračunavanjem in povzročanje materialne škode žrtvi. (Vir: https://www.primss.si/sl/novice/kaj-je-mobing#_ftn2")

Kot ugotavljam, je sramotenje pogosta praksa, ki se je poslužujejo v podjetjih, kjer želijo, da zaposleni sam ponudi odpoved. Postopek gre nekako tako: poveš nekaj, kar vsebuje nekaj realnih dejstev, klepetulji, za katero veš, da bo raznesla idejo naokoli in nato še eni in še eni. Govoriš s tonom, ki je ali zasmehujoč ali pa zgrožen. In se zavrti. "Baba čula, baba rekla" gre naokoli. Oseba, o kateri se govori, dobiva vedno večjo črno piko. Kar nekaj časa traja, preden se tega zave. Ko so govorice o njeni nesposobnosti, posebnosti, čemer koli že, dovolj glasne, da pridejo do nje, je že konec. Sramota je na njenih vratih.

Ko se zgodi odpoved, lahko jo dobiš ali daš, kot posledica česar koli pač že, ljudje začnejo kazati s prstom in iskati razloge, zakaj si jo dal ali dobil. Nisem še doživela, da bi ljudje našli lep razlog za to, običajno najdejo nekaj, zaradi česar si jo je oseba "zaslužila".

Kaj naredi oseba, ki se je znašla na sramotilnem stebru?

Ima dve možnosti: da se vda in se dejansko počuti osramočeno ali pa da se ne pusti, ker ve, da so to govorice. Seveda bi zdaj tisti, ki imajo radi vedno prav, rekli: če nimaš ničesar skrivati se ne rabiš počutiti kriv in osramočen ... Ko bi le bilo tako enostavno.

Ni. Dokler govorice ne pridejo do tebe, oseba, ki jih je sprožila, dela naprej. Tudi na osebi, ki jo sramoti. Zgodi se nepriznavanje. Grdo gledanje. Izločanje. Kazanje hrbta. Opozarjanje na vsako, še tako majhno napako. Na koncu je oseba, ki jo želijo diskreditirati, dejansko prepričana, da jo je upravičeno lahko sram. In ker smo ljudje zelo navezani na to, kaj bodo o nas drugi mislili in rekli, nas zavračanje okolice boli bolj kot govorica sama. Ko vidimo in začutimo, da nas ljudje zavračajo in da verjamejo govoricam, se prizadeti običajno umaknemo vase. Premišljujemo, ali imajo prav, je to res, s čim smo si to zaslužili ... Počutimo in obnašamo se, kot da bi bili krivi. Sram nas je, da se nam to dogaja.

Ko se to zgodi, ne veš, kaj bi naredil. Nekaj časa se trudiš ljudem dokazati, da nisi tako slab. Kar običajno ne prinese nekih dobrih rezultatov. Samo do konca te izčrpa. Ljudje okoli pa vse, kar narediš, vidijo zgolj kot potrditev tega, kar se je o tebi govorilo. Dokler iščeš v sebi svojo lastno vrednost, se tista oseba, ki se je postavila za tvojega moralnega razsodnika, zelo zabava na tvoj račun, govori o tebi, se norčuje, te izpostavlja kot glavni primer osebe s katero se ne smeš družiti, kot osebo, ki je nemoralna in "persona non grata". Postaneš kanal za sproščanje vseh mogočih frustracij ljudi, vsega, kar se bojijo, da bi se njim zgodilo. In za to te kaznujejo.

Monica v svojem govoru govori o točno takih trenutkih. Opozarja, kako pomembno je imeti takrat v življenju ljudi, ki so sočutni do tebe. Ne takih, ki se jim samo in zgolj smiliš.

V težki situaciji potrebuješ ob sebi ljudi, ki vidijo mimo tega "sramotnega" dogodka. Ko si v taki situaciji, sam o sebi ne razmišljaš ravno lepo, in če ti ljudje okrog ne pokažejo sočutja in ti pokažejo, kako čudovit si kot oseba, ne boš nikoli splezal iz luknje. Sočutje je tisto, ki bi se ga morali učiti. Sočutje je tisto, ki bi ga morali dajati ljudem, ki jih imamo radi. Seveda se nam oseba zasmili, seveda ji ne privoščimo tega, kar se ji dogaja. Ampak pojdite dlje od tega. Pomagajte vrniti tej osebi njeno lastno vrednost. Vedno znova in znova jo opominjajte, da ni samo to, kar se o njej govori. Pokažite in dokažite ji, kje vse je odlična, fantastična, pokažite, da je vredna, pokažite ji, da jo imate radi. V službi to naredite tako, da jo sprejmete zjutraj na kavo, da jo normalno pozdravite in govorite z njo. Neskončno vam bo hvaležna, če se boste družili z njo in če vas ne bo sram biti v njeni družbi. Osebe, ki so potisnjene v sramoto in se zato sekirajo, običajno niso tiste, ki bi jih bilo treba dodatno kaznovati. Če so kar koli naredile narobe, pa tudi če niso, bodo same sebe žrle bolj, kot bi jih kdor koli lahko kadar koli.

Ljudje imamo v življenju različne priložnosti, da dokažemo sebi in ljudem okrog sebe, da smo ljudje v pravem pomenu besede. Ko greš skozi težke trenutke, tudi če si sam zabredel vanje, znaš zelo ceniti ljudi, ki so sočutni do tebe. Take, ki te ne pomilujejo, pač pa take, ki ti vrnejo vero vase. Ne glede na to, v kakšni situaciji ste tudi, če se je sramujete ali se sramujete sebe zaradi tega, se poglejte v ogledalo in si oglejte vse verzije sebe, ne samo tiste, zaradi katere vas ljudje šikanirajo. Njihov način dela z vami veliko govori o njih in njihovih strahovih, ne o vas.

Naj vas pri tem vodi misel, da bo nekoč tudi to minilo. In da bodo ljudje prej ali slej spregledali in videli čudovito osebo, kakršna tudi ste. Tistim, ki vas danes blatijo, ne bo nič jasno, kako je to sploh mogoče, po vsem trudu, ki so ga vložili. Tudi oni se bodo enkrat gledali v svoje ogledalo in si odgovarjali na vprašanje, zakaj imajo potrebo, znašati se nad ljudmi, jih soditi in sramotiti. Ne bodite presenečeni, če se bodo v težkih trenutkih obrnili prav na vas. Vedo, da ste dobra oseba. Če boste takrat že zmogli, jim pokažite, kaj je sočutje. Bolj kot so danes žleht, bolj ga bodo potrebovali.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.