V svojem življenju je Pepelka velikokrat dobila pošiljko leče in graha. Zadnjič takrat, ko je želela na ples. Veste, da ne glede na to, kako hitro in dobro je Pepelka prebrala zrna, na ples ni smela. Dokler ni žalostna obiskala maminega groba, se zjokala in ji ptičice ali po drugi različici dobra vila niso prinesle obleke, čeveljcev, kočije. Kaj torej simbolično predstavljaja zrna leče in graha? Pepelkine karakterne lastnosti. Vse tisto, kar dela njo njo. Preko prebiranja vsega, kar so ji očitali, da je, je sama izbrala, kaj res JE. Vsakič znova je mačehi prinesla nazaj lonec očiščenih in prebranih dobrih zrn in se tako učila, kdo v resnici je. Je to delo lahko? Nikakor ne. Ga drugi hočejo? Niti ne. Če se vi dobro počutite, niste zlahka vodljivi. So s tem delom povezane solze? Definitivno ja. Se to delo vidi navzven? Ne. To je delo, ki ga dela vsak sam v sebi. Na ples gremo lahko takrat, ko smo našli trdno vero vase. Ko smo spustili vsa prekomerna čustva. Tako sami oblečemo lepo obleko, obujemo zlate čeveljce in gremo na ples življenja.

To se vse zelo lepo in pravljično sliši. Kje je tu povezava s službo?

V službi se nam nekatere stvari hitreje kažejo in jih tudi lažje prepoznamo kot doma. Radi se pokažemo in dokažemo, da nekaj zmoremo in da smo sposobni. Želimo si biti sprejeti in cenjeni. Nas pa tam ljudje hitro tudi kam postavijo, kamor oni mislijo, da sodimo, pa če se mi s tem strinjamo ali ne. Zato je služba pogosto poligon osebnega odraščanja.

Na primer?

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko so vam odvzeli delovne naloge, ki ste jih imeli resnično radi, in jih dali delati nekomu, ki po vašem mnenju ni bil primeren za njihovo izvedbo? Niste razumeli, zakaj za boga bi se nekdo tako odločil, čutili to odločitev kot zaušnico sebi in svojemu delu, skoraj kot nezaupnico temu, kdo ste in kako dobro opravljate svoje delo? Ko se počutite tako in ko v sebi razmišljate o razlogih in čutite razne občutke, ki jih je v vas vzbudila ta odločitev, sedite v pepelu in prebirate dobra zrna leče in graha od slabih. Takrat se v resnici odločate, ali boste verjeli sebi ali drugim. Takrat se odločate, kaj je dobrega v vas, kaj dobro delate in se učite trdno stati za tem. To so procesi, ki se dogajajo v vas, ne zunaj vas.

Na zunaj ste lahko zelo samozavestni, nikomur ne pokažete, da ste prizadeti, zamahujete z roko in govorite, da "nima veze", da vam je odločitev v redu, da sicer ne veste, kako bo to šlo v realnosti, ampak da to pa ni več vaša skrb. To je zunanja zgodba. Tisto, kar se dogaja v vas, je lahko bistveno bolj intenzivno, ker tam ni nujno, da čutite isto, kot govorite. Na znotraj se kaj hitro lahko pojavijo dvomi vase, v svoje sposobnosti, v svojo osebnost, lahko si očitate, kaj ste kdaj rekli, povežete najbolj nemogoče dogodke med seboj, si naredite zarotniški scenarij, kako je prišlo do tega, se sami pred sabo najprej opravičujete, potem pa se bičate z očitki, zakaj se je to zgodilo, da bi na koncu prišli še do strahov, kaj pa, če gre to še naprej ... kaj če zame ne ostane več nič dela?

Ja, to dejansko izgleda tako, da ko podvomimo vase, življenje poskrbi za priložnost, da ga izničimo. Če ste se kdaj znašli v zgoraj opisani situaciji, ste se za to, da postavite lastno vrednost v svojem dojemanju tega, kaj dobro delate. Da si priznate, kje ste dobri, kje niste, sprejmete svojo odgovornost pri vsem skupaj. Sprejemanje odgovornosti je tudi to, da kdaj poveste, da se z nečim ne strinjate, da se postavite zase, da date ljudem vedeti, kako se počutite. Ne s kričanjem ali jokanjem, pač pa s pogovorom. Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste slišali: Pa zakaj nisi nič rekla? Joj, če bi pa to vedel/a, bi pa drugače naredil/a. Sem mislil/a, da ti delam uslugo! Vsi ljudje, ki so v vašem življenju in se ob njih ne počutite dobro, vam gredo na živce ali vam "delajo krivico" so tukaj za to, da vas učijo. Na vas je, da ugotovite česa. Ko boste spregledali, bodo čudežno izginili ali pa vas prav nič ne bodo več motili.

Podobno nam kaže Pepelka. Vsakič znova, ko je mačeha, ki je njeno zunanje ogledalo in jo "trpinči" Pepelka glede svoje vrednosti sebe. Pri tem ji pomagajo ptičice ali vera vase, povezava s tistim notranjim bistvom sebe, ki ji vedno hitreje pomaga prepoznati, kdo v resnici je, kakšna želi biti, katera zrna so dobra in katera ne. Ker zrna pobira iz pepela, ki je simbol predstav drugih o nas, ločuje tisto, kar drugi mislijo, da ona je, od tega, kar ona VE in ČUTI, da ona je.

"Ločevanje dobrih zrn od slabih je vedno notranji proces, ki ga boste vedno delali v sebi. Ne glede na to, kaj vam bodo drugi govorili o vas, je to delo delo med vami in vašo dušo. Vaša duša čuti pravičnost v srcu in tega ne morete preigrati ali ga zavajati. Tako mi globoko v sebi točno vemo, kdaj je nekaj prav ali narobe. Tam se dogaja tudi to prebiranje. Ko začutite, da je nekaj v vas res tisto ta pravo, boste to za večno vedeli. Ločiti tisto, kar vam srce pravi, da je prav in kaj vam vaši možgani in okolica pravijo, da je prav, je umetnost, ki se je učite."

Če poznate kakšnega vodjo, ki je imel kdaj nalogo odpustiti nekoga, vam zagotavljam, da tega ni naredil z lahkim srcem. Ne glede na razlog, zaradi katerega se je bilo od določene osebe treba posloviti, najsi je bila dobra ali slaba pri svojem delu, "višek" ali preprosto neprimerna za določeno delo, je pogovor, ki steče ob odpuščanju, vedno čustven. Oseba se odzove čustveno, ti, kot vodja, si ne smeš dovoliti biti čustven nazaj, ker s tem ne narediš nič dobrega nobenemu udeležencu. V tistem trenutku, ko nekoga odpustiš, si zanj tarča vse bolečine, strahu, jeze. Vate usmeri vsa svoja negativna čustva in jih običajno tudi izrazi s težkimi besedami. Verjemite mi, ni prijetno. Ja, najbrž obstajajo ljudje, ki zlahka odpuščajo, mene ni med njimi. Vedno se sprašuješ, ali je bilo res potrebno, ali ne bi šlo drugače, kje bi lahko osebo še uporabili, kaj je to pomenilo ..., poleg tega se vedno sproži misel, ali si slab človek, ker si drugega postavil na cesto. Znotraj sebe opraviš ta proces prebiranja zrn med tistim, kar si slišal o sebi od osebe, med dejstvi, ki so pripeljala do odpusta, in se postaviš od znotraj. Pri tem procesu nič ne pomaga, če ti je cel kolegij rekel, da je tako prav in da ta oseba ni bila prava za določeno delo, niti ne pomaga, če ti je nekdo ukazal, da to naredi. Proces, ki se dogaja znotraj vas, nima nobene povezave s tem, kar vam govorijo ljudje okoli vas.

Kadar koli se znajdete v vrtincu nečesa, kar vam povzroča nelagodje in je povezano s tem, kdo ste, kaj delate, ste v pepelu in prebirate lastnosti svojega bistva in ugotavljate, kaj ste in kaj niste. V večje "sranje", kot ste se spravili, bolj potrebni ste bili jasne slike, kdo ste. Govorim iz izkušenj. Na zunaj bi lahko ljudje rekli, da veliko prenesem. In res je. V nekem trenutku v življenju, sem nosila na zunaj "močno" masko. Znotraj štirih zidov je bila situacija zelo drugačna.

Kadar sedimo v pepelu in prebiramo svoja zrna leče in graha, gremo čez več procesov. Najprej smo šokirani, da smo se sploh znašli v pepelu. Ko dobimo še pošiljko leče in graha, sploh ne moremo verjeti, kaj se nam dogaja in kako se je to lahko zgodilo. Potem začnemo verjeti vsemu, kar smo slišali o sebi. Sedimo v pepelu in smo do ušes in čez umazani in verjamemo. V tej fazi bi se običajno radi skrili pred vsem svetom. Ko smo zunaj, nadenemo lep srečen »nič mi ne morete« obraz. Znotraj se odvijajo čustvene vihre jeze na druge (Kako mi lahko to delajo? Kaj jih sploh brigam? Zakaj se vtikajo? To je moje življenje! Sebe naj pogledajo!), dvomov vase (Kaj pa če imajo prav? Kaj pa če sem slab/a, pokvarjen/a, nesposoben/na?), očitanja sebi (Pa zakaj sem to rekl/a, naredil/a, kaj se res ne moreš zadržati?), pojavijo se strahovi (Kam bo to še šlo? Kaj se lahko zgodi?), obup in brezup (Kaj lahko naredim? Vse sem zafrknil/a. Prav imajo. Nič ne morem.) in na koncu sledi predaja (Predam se.).

Ko pridete v to fazo, ste na dnu. Takrat ste pripravljeni sprejeti vero vase. Ste kdaj opazili, da postanemo verni vedno takrat, ko smo v resni krizi? Na letalu ob močnih turbolencah ni ateista. Tako tudi v tem notranjem procesu gremo do konca. Vsaj meni se je tako zgodilo. V tem najbolj črnem obupu sem našla vero vase. Vsi koraki na poti navzdol so mi postali jasni in so mi dali moč, da sem si zgradila lastno vrednost. Ta nima nobene veze s tem, kaj svet misli, da jaz sem. Šele ko sem sama začela ugotavljati, da pa le nisem taka groza od osebnosti in delavca, se je svet okoli mene spremenil. Priložnosti so prišle same.

Zakaj na tej poti jočemo?

Naše telo je neverjetno. Pomaga nam čistiti vse, kar ne spada vanj. Solze so tiste, ki čistijo vso bolečino, slabo voljo, žalost, tudi veselje, ganjenost, vsa čustva, ki so pretirana. Zato v čustvenih situacijah jočemo. Da sprostimo napetost in ponovno vzpostavimo razvnotežje. Nekateri tečejo ali telovadijo, počnejo nekaj, pri čemer se potijo. Potrebo imajo, da gre iz njih voda, ki s seboj nosi prekomerno napetost. Šport in potenje ob njemu ima podoben efekt kot jokanje. Bolj kot vas boli, bolj se boste gnali, kajneda? Bolj kot se ženete, več se potite. Ko ste se prepotili, se počutite bolje. Napetost se sprosti, prijetno ste utrujeni in potem končno lahko spite. Jokanje ima isti končni efekt.

Jokala je tudi Pepelka. Ko je ugotovila, da ima za več loncev dobrih lastnosti, ki jih je njena mačeha še kar zavračala, je zajokala. Iz sebe je dala vsa pričakovanja, ki jih je še imela od okolice. Zjokala je žalost nad tem, da se jim ni zdela dovolj dobra. Zjokala je žalost, da se sama sebi ni zdela dovolj dobra. Zjokala je vse, zaradi česa se je sama sebi smilila, obupavala, dvomila. Ko je vzpostavila ravnotežje, je postala najlepša, najbolj prečiščena verzija sebe.

Vsakič, ko se vam torej zgodi, da začnete dvomiti vase in vas okolica tišči v neke predstave o tem, kdo ste, se bodo poleg vas v pepelu znašla tudi zrna leče in graha. S pomočjo vere vase jih boste prebirali in dajali dobre v lonček. Dokler ne boste prepričani vase, boste dobivali še in še situacij in še in še zrnja. Ja, poleg se boste jezili, bentili, se jokali ali veliko športali, se smilili sami sebi, mahali z rokami, obupavali, ampak vsakič, vsakič, ko boste napolnili lonec, boste močnejši. Bolj močno boste verjeli vase. Vedno bolj boste ponosni nase. Dokler ne boste dobili nove obleke in zlatih čeveljcev. Se dvignili iz pepela in šli na ples.

Naslednjič: o plesu.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.