Poleg lepe obleke, princa in Pepelkine "skromnosti" so iz pravljice najbolj znane še zlobni sestri in hudobna mačeha. V zgodbi Pepelko stalno kritizirajo in zasmehujejo. Poberejo ji vse, kar je v resnici njeno, in se s tem kitijo, njo pa pahnejo v pepel in jo naredijo za svojo služabnico. Z njo se pogovarjajo grdo, zasmehovalno, podcenjujoče. Če zberemo vse te lastnosti in jih preslikamo v naša življenja, doma ali v službi, imate take ljudi okoli sebe ali ste do sebe morda taki?

Kje sta torej naši zlobni sestri?

Zlobni sestri sta Pepelko poniževali, kjer koli sta jo lahko. Zasmehovali sta jo in jo stalno postavljali v situacijo, da ni vredna, da ni primerna, skratka, da je slabša, kot je bila v resnici. Sama zlobni sestri razumem kot preslikavo tega, kar je Pepelka na svoji poti spoznavanja, kdo je, v resnici govorila sebi. Vse, kar ji govorita "zlobni sestri", je v resnici to, kar ona govori sama sebi.

Če zdaj pomislite na svoje življenje, sploh na življenje v službi, in kako mislite ali govorite o svojih dosežkih, kako vam gre pri tem? Se znate pohvaliti? Znate povedati ljudem, kje ste dobri? Ste ponosni na svoje delo in ali daste okolici vedeti, da ste sami nekaj naredili? Znate sprejeti komplimente in pohvale? Ali pa jih sprejmete s tistim klasičnim slovenskim: pa saj to ni nič takega ... joj, ampak veš, tega pa nisem naredil/-a ... ja, pa bi moral/-a še to pa to dodati, pa mi ni uspelo ... ali pa k pohvali hitro dodate še kakšno konkretno kritiko nase, da pohvala zbledi. Pomislite, kolikokrat ste do sebe "zlobni sestri".

Sploh na delovnem mestu je pomembno, da stojite za tem, kdo ste in v čem ste dobri. Ne nasilno in napihnjeno. Stojte za dejstvi: če ste nekje dobri, ste dobri. Naučite se sprejeti pohvalo. Življenje je sestavljeno iz dela in tudi iz proslavljanja dosežkov. Ne si mazati veselja ob uspehu z dvomi in krivdo zaradi vsega tistega, česar še niste naredili. Čas za veselje nad dosežki vam pripada ravno tako kot čas za delo.

"Če imate okoli sebe veliko ljudi, ki vas zasmehujejo, se vam posmehujejo ali vas kakor koli drugače žalijo, najprej poglejte pri sebi, kako v resnici govorite sami s seboj, ko ste nase jezni ali razočarani. Če vam je to težko, poslušajte te ljudi, ki vas zasmehujejo. Najverjetneje je njihov način zgolj odslikava tega, kar mislite o sebi. Naš notranji jezik je zelo pomemben. To, kako sami s seboj govorimo, se odraža v tem, kako se vedemo in kaj drugi začutijo. Če čutijo, da si lahko dovolijo preveč, si bodo. Nehali bodo, ko boste vi v sebi prepričani, da ste vredni in da se spoštujete."

Velikokrat se pogovarjam z ljudmi, ki pravijo, da sami veliko delajo, dosežke pa pobirajo drugi. Sami o sebi bodo znali povedati veliko stvari, v katerih bi se lahko še izboljšali, in se zaradi tega ne upajo pohvaliti in izstopati. Mnenja so, da bi morali biti še boljši, še bolj popolni. In potem zamudijo priložnosti, ki so jim dane, saj jih zapolnijo ljudje, ki so ponosni na vse, kar naredijo, in znajo to tudi pokazati. Ti ljudje dobivajo priložnosti in se med izzivi, ki jih delo prinese, dodatno učijo. Navadno se ne obremenjujejo veliko, da mogoče nimajo vseh potrebnih znanj. Če ste naravnani na samokritiko, boste tudi v teh ljudeh našli pomanjkljivosti in dvomili, da jim bo uspelo.

Poglejte na to situacijo drugače: učite se od teh ljudi poguma, da pokažete svetu, kdo ste, in se učite sproti. Že zdaj ste dobri in veste več, kot si mislite. Če torej v svojem življenju okoli sebe srečujete ljudi, ki so stalno kritični do vas in vašega dela, če ste pogosto spregledani in ne napredujete, najprej poglejte, kakšno mnenje imate v resnici sami o sebi. Kolikokrat se držite nazaj iz strahu ali zaradi dvoma o svojih sposobnostih? Kaj bi se zgodilo, če bi ta strah vzeli kot gorivo in dvom kot spodbudo, da bi sprejeli izziv?

Pepelka je svoji sestri poslušala, dokler ni šla na ples – dokler ni izprala pepela, oblekla lepe obleke in se pokazala, kdo v resnici je. Sestri je takrat sploh prepoznali nista. Tako nam pokaže, da kljub "zlobnim sestram" še vedno lahko gremo na ples in srečamo svojega princa.

Kaj pa hudobna mačeha?

Mačeha je nekdo, ki bi nam moral biti kot nadomestna mama, nas ščititi in skrbeti za nas. Kot mama bi nam morala kazati, da smo sprejeti – takšni, kot smo. Iz pravljice vemo, da mačeha Pepelki tega ni dala. Ravno obratno. Vzela ji je njeno mesto v družini in jo poslala spat v pepel. Če se spomnite iz pravljice, ji je, ko je Pepelka želela na ples, metala lečo in grah v pepel, da jih je prebirala, da bi ji preprečila odhod na ples. To je pravljica, kako pa je v realnem življenju?

Pogosto si v službi izberemo nekoga, za katerega menimo, da bi nas lahko ali moral ščititi. Najdemo si nekoga, ki naj bi nas pohvalil in ki bi nam dal vrednost. Pomislite, kolikokrat ste bili žalostni ali jezni, ker vas je šef/-inja spregledala, ko je hvalila neko dobro opravljeno delo. Kolikokrat ste šli nazaj za svojo pisalno mizo jezni, ker ste spet dobili še eno delo več, za katero pa ne bo dodatnega plačila, nihče sploh ne bo opazil, da ste nekaj delali, in po možnosti boste še kje slišali opazko, da tako ali tako nič ne delate ... Ti ljudje so za vas mačehe. Ni nujno, da so resnično hudobni, niti ni nujno, da vam to delajo nalašč. Ista oseba, ki je nekomu hudobna mačeha, je lahko nekomu drugemu najboljša na svetu. Vse je povezano z vami in s tem, kaj si dovolite.

Zagotovo si mislite: Najlažje je to govoriti!

Res je najlažje govoriti, narediti spremembo je težje, ni pa nemogoče. Sama sem v službi dolga leta iskala pohvalo in potrditev. S tem ni nič narobe. Narobe je bilo to, da sem to pohvalo jemala zelo osebno: to si dobro naredila je zame pomenilo – Ti si dobra. Posledično je pomanjkanje pohvale ali pa kritika pomenila, da nisem dovolj dobra. To pa je bolelo. Mačehovski ni bil moj šef, ki je bil pri pohvalah skromen in pri kritikah radodaren. Mačehovska do sebe sem bila sama, ker sem vse, kar je rekel, poosebila in se zaradi njegovih besed počutila slabo. Nisem jih jemala kot oceno svojega dela, temveča kot oceno mene same.

Potrebovala sem več let, da sem odkrila razliko. Še vedno me kdaj zaskeli, če se nekaj, kar sem delala, ne izide tako dobro, kot sem si želela. Ampak danes se zelo dobro zavedam, da ta izid ni jaz in da tudi, če je neka aktivnost čisti polom, jaz nisem. Jaz sem še vedno več kot dovolj dobra.

Zakaj se mačeha in sestri vedno pojavijo skupaj?

Preprosto zato, ker je tisto, kar znotraj verjamete o sebi, vedno povezano s tem, kako se bo okolica odzvala na vas. To, kar znotraj čutite, da ste, vam bodo ljudje okoli vas jasno pokazali. Če sta vaši zlobni sestri jezikavi znotraj vas, boste prej ali slej nekje v vaši okolici srečali tudi "hudobno" mačeho. Sami si jo boste izbrali in njene besede ali dejanja dojemali kot hudobna. V trenutku, ko se boste začeli sami s seboj lepo in spoštljivo pogovarjati, ko boste verjeli, da ste vredni in več kot dovolj dobri, boste imeli okrog sebe ljudi, ki bodo taki do vas. To so lahko celo isti ljudje, zaradi katerih se danes počutite slabo.

In kaj je dejala šefinja, ko sem se postavila zase?

Spomnim se svoje šefinje, s katero se nisva najbolje razumeli. Ko sem se postavila zase, ker sem resno čutila, da ni nobenega razloga, da bi kritizirala moje delo, je celo komentirala kolegici: "Vidiš, pa je odrasla." Ali sem bila takrat vesela tega komentarja? Niti približno. Najraje bi kričala nanjo. Danes ga razumem. Naučila me je dveh pomembnih stvari: da se zavedam, kdaj delam dobro in kdaj slabo, in da znam sprejeti odgovornost za obe situaciji, in da sem nehala stvari jemati osebno. Dejansko sem res odrasla.

Tega nas uči tudi Pepelka. Zlobni sestri in hudobna mačeha nad njo nimajo nobene moči več s tistim trenutkom, ko se je odločila zase. Ko je pokazala, kdo je, in ko je bila na to ponosna. Ni bilo pomembno, ali je bila v čudoviti obleki za ples ali pa v svojih razcapanih oblekah. Ko se je zavedala svoje vrednosti, brez lažne skromnosti, so jo začele gledati drugače.

Zato se odločite zase in poglejte, kako čudoviti ste že zdaj.

Naslednjič: o pepelu in tem, kako si dovolimo, da nas umaže.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.