Se je spomnite? To je tista princeska, ki se je zbodla na kolovratu, zaspala za 100 let, princ pa jo je rešil. Če prav pomislite, se v tej pravljici v resnici ne dogaja prav veliko. Najprej se deklica rodi, potem zaspi in potem jo princ s poljubom zbudi. Nič velikega, kajne?

Zdaj pa pomislite, da ste Trnuljčica tudi sami, vedno ko na nekem področju spite. Ko ne naredite nič, da bi dejansko izpeljali tisto, kar si res želite. Kar veste, da bi lahko, pa se raje pogreznete v 100-letni spanec. Vaših 100 let je sicer lahko bolj ali manj dolgih, ampak vendarle spite. Ne živite vseh svojih želja, sanj, potencialov. To meni predstavlja Trnuljčica ali Speča lepotica (Sleeping Beauty).

Pravljice so zame zgodbe, ki v resnici govorijo o nas samih, o dogajanjih znotraj nas. Trnuljčica nam govori, kako se v nas zbudi želja, sanje ali ideja in kako potem proces dozorevanja te ideje teče do njene realizacije in seveda, kje se pri tem tudi največkrat ustavimo in zaspimo.

Kaj to pomeni v praksi?

Sama sem dolgo študirala. Diplomirala sem na zadnjem vagonu zadnjega vlaka, pred dvema letoma. Nedokončan faks je bil vedno moja rak rana. Dokončati sem ga poskušala nekajkrat, pa kar ni šlo in ni šlo. Vedno sem našla učinkovite izgovore, zakaj ni šlo. Če me je kdo kaj vprašal, ali mi, Bog ne daj, dal kak nasvet, sem odreagirala napadalno in užaljeno. Pustite me pri miru, nimate pojma, pa kaj bi radi ... V službah sem bila vedno izredno občutljiva na zahteve po izobrazbi, veliko sem imela za povedati na temo, da izkušnje tudi štejejo ... Skratka, tema o diplomiranju je iz mene v trenutku naredila zelo bodečo osebo – Trnuljčico v stolpu, obraščenem s trnjem, ki je uničilo vsakega, ki bi se hotel približati.

Na koncu sem diplomirala torej na zadnjem vlaku, v zadnjem roku, z ogromno obveznostmi, ki sem jih vse opravila v pol leta. Ni šlo vse zlahka, na začetku sem dobila kar nekaj zavrnjenih seminarskih in veliko popravkov, ampak se tokrat začuda sploh nisem dala motiti. Vse, kar mi je prišlo naproti, dobro ali slabo, me je gnalo naprej. Še nekaj let nazaj me je tisto ta slabo pognalo v brezglavi beg v stolp in hudo bentenje čez vse "smotane" profesorje, ki samo težijo. Tokrat pa se je Trnuljčica v meni prebudila, želela je diplomirati, odstranila je trnje in spustila princa - akcijo blizu, da se je lahko prebudila in zaživela. Tako sem na lastni koži izkusila, kaj pravzaprav Trnuljčica je. Iskreno vam povem, da sem prvo leto po diplomi (in še zdaj kdaj) večkrat odprla diplomsko nalogo, da sem preverila, če je čisto prava. Tistega pol leta je minilo kot v sanjah, dan je bil enak dnevu in tempo je bil nor. Šla sem čez vse možne cone udobja. Od tega, da sem prosila in sprejela pomoč, da sem pisala, oddajala in popravljala naloge, da sem se naučila, kaj pomeni imeti fokus in tudi biti v konkretni akciji, si zaupati, se bati in vseeno narediti, vsega je bilo. "Šnelkurs" iz Trnuljčice.

Kje pa spi vaša Trnuljčica?

Kje zbadate in bodete, ko vam ljudje hočejo kaj dopovedati? Kje ste zelo občutljivi? Katero je tisto področje? To je lahko tako v službi kot doma. Povsod tam, kjer vas kaj skeli in se odzovete napadalno, ste obdani s trnjem in znotraj tega trnja na varnem spi vaša lepa princeska. Ta vaša speča lepotica je v bistvu tisti vaš potencial, za katerega presneto dobro veste, da ga imate in veste, da bo od vas zahteval, da greste iz cone udobja. Prav za to se skrivate za debelimi zidovi, zaklenjeni in obdani s trnjem. Dokler sami ne boste pripravljeni nekaj narediti, bo vse spalo. Pravljica pravi, da so skupaj z deklico spali tudi vsi na dvoru, še veter je nehal pihati, ogenj goreti, vse se je ustavilo v času. Tako se v vas vse, kar je povezano s tem potencialom, prav tako ustavi. Če si želite napredovati, pa ne opravite določenih nalog, za katere veste, da so za nekaj potrebne, ne bo napredovanja. Sploh če veste, da ste za nekaj več kot dovolj dobri, pa se jezite na nepravičen sistem, razmislite, kaj vaše bodice skrivajo. Katera je tista cona udobja, ki je nočete zapustiti.

"Vaše spanje je lahko povezano tudi s Pepelko in vašo lastno vrednostjo in se zdite sami sebi ne dovolj dobri. Ko to prevetrite in veste, da ste dovolj dobri in še vedno spite, potem vas je najbrž strah oditi iz cone udobja."

Cona udobja je v bistvu manj udobna, kot si mislimo. Udobna nam je samo zato, ker smo nanjo navajeni. Vemo, kako se bodo drugi okoli nas odzvali, točno nam je jasno, kaj lahko pričakujemo. Še na negativne reakcije okolice smo pripravljeni in jih v bistvu pričakujemo. Čeprav nam niso prijetne, so nam pa udobno domače.

"Na cono udobja lahko gledate kot na pižamo. Ko je nova, je super: udobna je, prav nam je, topla, mehka, v njej dobro spimo. S časom in pranji ta pižama postaja vedno bolj "udobno" razvlečena. V nekem trenutku postane taka, da je ne vzamemo več na službeno pot, ker nas je kar malo sram, pa čeprav nas v hotelski sobi nihče ne vidi. V resnici bi jo morali vreči stran, ampak a jo dejansko res vržete stran? Sama vem, da se od udobnih pižam, trenirk in kavbojk zelo težko poslovim. Tako kot težko stopim iz določenih con udobja."

Včasih v coni udobja vztrajamo, ker se bojimo sprememb. Včasih se spremembam zelo upiramo in se bodemo z vsakim, ki nam dobronamerno skuša razložiti, kako bi si lahko pomagali. Ste kdaj opazili, da kadar nismo pripravljeni narediti spremembe, ne maramo nobenih nasvetov? Kako hitro lahko zabijemo osebo, ki nam poskuša nekaj razložiti? Lahko jo gledamo prav omalovažujoče, v stilu, ti nimaš pojma, še nikoli se ti ni to zgodilo, ne veš, kako je ... Vse to je v resnici Trnuljčica v nas, ki v svojem stolpu spi svoj 100-letni spanec in znotraj sebe zori in se premetava z leve na desno in sprejema tisti del sebe, ki ga bo pokazala svetu, ko se bo zbudila. Vmes bo marsikoga popikala in prizadela. Sprejemanje sprememb je najprej notranji proces, šele ko je znotraj vas odločitev zrela, se lahko prične akcija navzven.

V naslednjih nekaj člankih bomo spoznavali simbole Trnuljčice in kako nam preko njih sporoča, kako se uspešno premikati iz svojih con udobja.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.