Če pomislim nase ob spremembah, se velikokrat počutim podobno. Sama sem človek, ki ima rada novosti in rada dela vedno nekaj novega. Meni več stresa prinese delovna rutina kot vedno nove naloge. V zasebnem življenju je drugače. Tam sem bolj čovek navad, ki ga občasno pograbi velika želja po spremembi. Moji prijatelji pravijo, da ne znam nič narediti počasi in zmerno, da spremembe uvajam v velikih količinah na enkrat in na hitro. Tako je videti od zunaj. Na znotraj pa je situacija zelo drugačna. Kar se vidi na zunaj, je zgolj končna postaja procesa, ki znotraj mene lahko traja tudi več mesecev. Grem čez prav vse faze spremembe, čutim celo paleto čustev, ki se ob tem zbudijo v meni.

Ko me pograbi želja po spremembi, se ji znam dolgo upirati. Moj osebni proces se začne z idejo, željo po nečem novem, drugačnem, po spremembi. Navdušenje traja bolj ali manj kratko. Kmalu se navdušenju pridruži dvom, če to resno potrebujem, če sem resna, če se zavedam, kaj vse to prinese s seboj in če sem resnično pripravljena na posledice. Potem sledi faza jeze nase in na vse, ki bi slučajno imeli kar koli pripomniti na moje načrte – nima veze, ali so komentarji pozitivni ali negativni – ne razumejo me. V resnici nima jeza nobene veze z njimi, pač pa veliko pove o meni in o tem, kaj se dogaja v meni. Nato sledi obvezno stanje strahu. To je običajno precej dolgo, v njem premlevam vse mogoče o spremembi, ki jo želim uvesti v življenje, predvsem me je strah, kako bo reagirala okolica, družina ... Ko premagam to fazo, se je sprememba že zgodila, kmalu se "rodi" tudi v realnem življenju. Kadar se uvajajo spremembe kjer koli, gremo čez podobne faze vsi. Največ dogajanja je v resnici znotraj nas, zunaj nas se vidijo posledice naših občutkov, ki so povezani s spremembami.

Naš svet je obarvan s čustvi, čeprav si radi govorimo, da nas vodi razum. Osebno menim, da nas v resnici razum zgolj navigira po naših čustvenih izkušnjah, ki jih ob posameznih dogodkih doživljamo. Je tako, kot da bi nam nastavljal scene na odru, da bi mi lahko izkusili različna čustva in bližje spoznali sebe. In v uvajanju sprememb se lahko resnično dobro spoznamo.

Čustva so zelo pomembna za naše pomnjenje in celotno izkušanje življenja. Vse, kar si zapomnimo, si zapomnimo, ker je ob dogodek pripeto neko čustvo. Kar se nam v življenju zgodi, je brezbarvno, dokler temu ne dodamo čustev. Čustva so nevtralna, dokler jih mi ne obravamo s svojimi izkušnjami in jim damo dober ali slab predznak. Te predznake jim dajemo zavedno ali nezavedno. To se teoretično sliši zelo zapleteno, ko pa se postavimo v prakso, v resnici ni.

Če slišimo, da se je rodil otrok, je lahko to zgolj informacija, ki jo bomo sprejeli in se nanjo ne bomo vezali. Če se je rodil naš otrok ali otrok nekoga iz naše družine, in smo nanj čustveno vezani, to preneha biti nevtralen dogodek, kajneda? Ob novem rojstvu se nam vzbudi kopica občutkov; veselje, navdušenje, ljubezen, nežnost. Težko rečemo, da smo nevtralni. Če v časopisu preberemo, da se je rodil nek otrok, bomo lahko to informacijo sprejeli zgolj kot dejstvo, lahko pa bomo za trenutek podoživeli, kako je bilo, ko se je rodil otrok, ki je nam blizu. Podoživeli bomo čustva, ki smo jih čutili v svoji izkušnji in se nam sprožijo ob vsaki podobni priložnosti. Tako dojemamo vse v našem življenju. Glede na lastno izkušnjo dogodke, ki se nam v življenju dogajajo, barvamo s čustvi. Bolj kot jih barvamo na nezavednem nivoju in se ne zavedamo, zakaj se nam neka čustva zbujajo, bolj močno nas čustva vodijo v življenju.

"V vsaki fazi spremembe se v resnici največ dogaja prav znotraj nas. Na zunaj samo reagiramo na način, ki nam je najbolj "domač". V podobnih stresnih situacijah običajno reagiramo na podoben način, ki nas vedno znova preseneti, saj je lahko ta način zelo drugačen od našega običajnega obnašanja."

Faze, kjer smo pozitivni in navdušeni, nam običajno ne delajo velikih težav. Takrat se počutimo dobro in smo precej zgovorni o tem kako in kaj bomo nekaj storili, da bo končni rezultat tak, kot si ga želimo. Te faze so običajne takoj na začetku in potem na koncu uvajanja spremembe, ko smo že na konju in jo začenjamo živeti.

Precej bolj naporne so faze, kjer se veliko dogaja v nas, navzven pa nismo tako prijazni in prijetni. To so faze strahu, dvoma, sramu in krivde - pogoste spremljevalke vseh sprememb.

Kadar smo v procesu spremembe, se vedno vprašajmo, kaj se dogaja znotraj nas. Tisto, kar je vidno zunaj v našem obnašanju, je običajno zgolj posledica notranjih procesov. Bolj ko se obnašate na način, ko sami sebe ne prepoznate, bolj reagirate podzavestno. Vodijo vas podzavestni vzorci obnašanja, ki se vklopijo ne glede na vaš razum. Čustva so vedno močnejša od razuma. Če jih ne "razumemo" in če ne vemo, od kod prihajajo, bodo vedno zmagala in vas vodila, kakor bodo sama želela.

STRAH in DVOM

Vsi smo že slišali in razumsko vemo, da je strah okrogel, noter votel, zunaj pa ga nič ni. Pa vendar je še kako realen, ko nas zagrabi. Čutimo ga lahko zelo fizično: vzame nam sapo, stiska nas pri srcu, boli nas želodec, glava, ne moremo spati, imamo moreče sanje, boli nas telo, mišice, pade nam imunski sistem, pogosteje zbolevamo, pojavijo se nam lahko težave s prebavo, dobimo lahko migrenske napade ...

Od strahu lahko delamo stvari, ki jih drugače ne bi, govorimo stvari, ki jih drugače ne bi. Ali se z vsem strinjamo, morda se z ničemer ne strinjamo, ne vemo, kaj bi radi, smo nerodni, črnogledi, delamo napake, želimo ugajati, se prepiramo, se upiramo ... strah nas lahko popolnoma pograbi in kot oseba se ne prepoznamo več.

Česa se pravzaprav bojimo? Zakaj nas je strah?

Pogosto nas je strah izgube varnosti. Varnost za vsakega človeka pomeni veliko različnih stvari, če pa govorimo o službi, nam občutek varnosti lahko daje plača isti dan v mesecu, denar nam pomeni, da bomo lahko poskrbeli za družino, plačali račune, šli na dopust ... Če vam služba pomeni tako varnost, potem vas bo ob spremembi najprej zaskrbelo, kaj bo ta sprememba prinesla vaši varnosti. Bojite se, da bi izgubili službo, saj se vam zdi, da boste brez te službe težko preživeli. Kadar se bojite izgube službe, se lahko vaše obnašanje navzven kaže zelo različno: lahko boste želeli ugajati šefom in boste delali vse, da bodo drugi zadovoljni, ne boste povedali svojega mnenja, delovali boste tako, da bodo srečni drugi, sploh tisti, od katerih menite, da je odvisno ali službo zadržite ali ne. Morda vas ta strah sili, da želite pokazati vse, kar znate, trudili se boste prek meja svojih zmožnosti, tudi če ste že do konca utrujeni, da boste pokazali, kaj vse zmorete. Lahko boste postali pretirano tekmovalni, lahko boste o drugih govorili slabo, da bi povzdignili sebe, lahko ne boste povedali svojega mnenja, da se ne bi komu zamerili, čeprav je to slabo za delo. Lahko boste podpirali ljudi, s katerimi se ne strinjate, saj želite ugajati, želite ostati na tem delovnem mestu in se dobro zapisati pri odločevalcih, ki uvajajo spremembe. Kadar opazite kaj od takega obnašanja pri sebi, se vprašajte, kaj je ključ zadaj. Če je vaš glavni strah povezan z občutkom varnosti in vam varnost daje služba z redno plačo, potem se vprašajte, od kod prepričanje, da vam bo denar dal varnost. Občutek, da ste varni, je v resnici občutek zaupanja, da bo vse v redu. Da bo za vse poskrbljeno. Bojite se, ker ne zaupate, da boste zase in za svojo družino lahko poskrbeli na način, kot za vas lahko poskrbi služba.

"Nekoč sem slišala primerjavo, da odrastemo šele, kadar se odločimo uspeti v življenju sami. Dokler svojo varnost zaupamo v roke podjetju, je to podobno, kot da bi starše in njihovo skrb za nas nadomestili s podjetjem, ki skrbi za nas. Tako kot smo želeli ugajati staršem, se jim dokazati, da zmoremo ali jim nasprotovati pri vsem, kar so nas učili, delamo tudi v službi. Zato so lahko situacije, ki se nam dogajajo v službi, podobne tistim doma."

Varnost je v resnici način razmišljanja, "state of mind". Taka izjava me je včasih zelo razjezila, dokler se nisem odločila za samostojno pot. Vprašajte človeka, ki je sam ustanovil podjetje, kje se je naučil, kako preživeti. Dokler je verjel, da bo varen, če ima denar, se podjetje skoraj zagotovo ni premaknilo naprej. Najprej se vsak samostojni podjetnik uči zaupanja. In skoraj vsi smo v nekem trenutku prepojeni s strahovi za preživetjem. Premagamo jih lahko samo tako, da zaupamo, da bo vse v redu, spremenimo način razmišljanja in gremo v akcijo. Podobno je tudi v službi. Če si zaupate, veste, da delate dobro in za dobro podjetja, potem veste in zaupate, da se bo za vas vedno našlo delo, hrana, denar. Potem ste lahko vi vi. Ni se vam treba pretvarjati, da ste nekaj drugega, nehate se bati. Svobodni ste. Ne, ni enostavno, sploh ne na začetku.

Dvom ima isti izvor kot strah. Ne zaupate, da bo vse v redu. Da se bo vse uredilo tako, da bo za vas dobro. Dvomite v vse in v vsakogar. To lahko počnete glasno ali potiho v sebi.

SRAM in KRIVDA

Kadar se soočamo s spremembami in ne zaupamo, da se bodo za nas končale dobro, lahko občutimo tudi krivdo in sram. Če so spremembe na slabše: zgubite službo, znižajo vam plačo, izgubite pozicijo ... se lahko pojavita sram in/ali krivda.

Ko sem se sama odločila za samostojno pot, sem bila najprej navdušena nad vsemi priložnostmi. Ko se te niso zgodile, sta se strahu in dvomu pridružila še sram in krivda. Sram, da mi ne bo uspelo in krivda pred sabo in vsemi ostalimi, da sem odvisna od pomoči drugih. Podobno je v službi. Sram, da bomo izgubili pozicijo, da nečesa ne bomo zmogli, sram nas je, da bi drugi mislili slabo o nas. Kadar se pojavi ta občutek, se vprašajte, koliko se cenite. Kdo daje vrednost vam. Koga ste zadolžili, da vam pove ali in kdaj ste dobri ali slabi. Sama sem šla čez veliko notranjih bitk, da sem odkrila, da sem edina oseba, ki lahko odloči, kako dobra ali slaba sem, jaz sama. Največ teh bitk sem borila znotraj in zunaj sebe prav takrat, ko sem bila zaposlena v velikih podjetjih. Vedno je moralo biti vse super in popolno. Sram me je bilo vsakič, ko česa nisem znala ali ko sem morala prositi za pomoč. Počutila sem se krivo, če kaj ni bilo tako, kot so pričakovali drugi. Sram in krivda sta se pojavila vedno, ko »nisem bila dovolj dobra«. Navzven se ti občutki lahko pokažejo zelo različno. Pri meni so se kot odločnost, zagnanost, na trenutke trdosrčnost, vse je bilo podrejeno doseganju ciljev, nikakor nisem bila cmerava, nebogljena ali šibka. Vedno je bil nekdo drug kriv za napake, pomanjkljivosti ... Ljudje, ki smatrajo, da niso dovolj dobri, to redko odkrito pokažejo. Po nekaj letih samostojnega podjetništva mi največjo svobodo daje prav občutek, da ni potrebno, da imam vedno prav (čeprav običajno imam;), da ni potrebno, da je vedno vse popolno, da je čar življenja prav nepopolnost in sposobnost prilagajanja situaciji. Danes se imam rada in znam ceniti vse, kar znam in zmorem, znam pa se tudi nasmejati tistemu, kjer nisem najboljša, kjer sem nerodna in tam, kjer vedno kiksnem. Taka sem. In taka sem več kot dovolj dobra.

Čustva so z nami vedno in povsod.

V življenju nas vodijo zavedno ali nezavedno. Če se zavedamo, kakšna čustva nam določena situacija sproža, jo bomo lažje nadzorovali in bomo v manj situacijah reagirali na način, ki ga bomo opisali, da si »nismo mogli pomagati«. S tem ne želim reči, da čustva skrivajte in se držite pod kontrolo tako, da jih zadržujete – tega ne počnite. Čustva so energija in nikoli ne gredo v nič. Naučite se čutiti svoja čustva, prepoznati, od kod prihajajo, jih razumeti in jim dovoliti, da vam pokažejo, kdo v resnici ste. Bolj kot jih boste poslušali, bolje se boste poznali in svobodnejši boste.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.

Vabljeni k branju spodaj dodanih člankov: