Ravno pred kratkim sem govorila z osebo, ki mi je opisala zamero do tašče. Kaj vse je ta ženska njej hudega storila in kako jo zdaj za to kaznuje tako, da ji na kratko odmerja stike z vnuki. Že leta! Slepa je za vse, kar ji govorimo, ne vidi, da s tem dela škodo svojim otrokom. Ne vidi, noče videti, kot slepa sledi samo enemu cilju, da prizadene nazaj svojo taščo tako, kot je nekoč ona njo. Vse ostalo, kar se dogaja, ni tako pomembno, kot ta dvoboj, ki ga v bistvu igra sama s seboj. Njena tašča je sicer prizadeta, vendar niti slučajno ne tako zelo, kot bi si ona to želela. Takih dvobojev igramo veliko tudi v službi. Pomislite, v kolikih ste sami.

Zamera je čustvo, ki ga najdemo tudi v Sneguljčici. Zamera mačehe do pastorke, ki je mlajša in lepša kot ona sama. Zamera za nekaj, kar ona vidi v določeni stvari ali dogodku in je zaradi tega čustveno prizadeta. Mačeha nam s svojim obnašanjem tudi jasno pokaže, kaj vse počnemo zaradi zamere. Kako nam lahko to obvladuje življenje in kako smo lahko tako zelo fokusirani samo na to čustvo, da pozabimo živeti svoje življenje.

"Ogledalo vedno kaže resnico in dejstva, pomen in čustva k temu pa vedno daje tisti, ki gleda."

Nekatera dejstva v ogledalu lahko sprejmemo brez težav, nekatera pa se nas primejo kot zamera. Zataknilo se na nekaj, kar nas je ranilo. Zamera je kot obloga na tej rani, ki rano ohranja svežo, namesto da bi jo zdravilo. Če si predstavljate, da bi na svojem telesu imeli tako rano, ki bi bila leta sveža, koga bi v resnici bolela in za koga bi bila neprijetna? Za vas, ki jo nosite, ali za tistega, ki mu zamerite?

Zamero vedno usmerimo na nekoga. Lahko tudi nase

Sama sem včasih hitro zamerila. Mamo sem vedno jezila, ker sem se hitro "namulila" in dala vedeti, da sem užaljena. Srečo imam, da muljenja nisem sposobna vleči veliko časa in da se mi ta čustva v večini hitro razblinijo. Na žalost pa niso vsa čustva hitro šla stran. Tam, kjer sem imela svoje komplekse, tam nisem hitro spustila zamere.

Večkrat sem že pisala, kako pomembno je, da se zavedamo svoje lastne vrednosti in da se sprejmemo takšne kot smo. Tam, kjer nas najbolj boli, smo tudi najbolj občutljivi. Če vas bodo ljudje zadeli na mesto, kjer se počutite ranljive in šibke, bo tam toliko bolj bolelo. Če boste na to gor dali obliž zamere, bo ta rana ostajala živa. Vedno znova jo boste čutili, podoživljali in na tega človeka, ki je dregnil vanjo, reagirali sovražno.

Sama sem dolga leta zamerila šefu, ker me – po mojem mnenju – ni dovolj cenil. To zamero do njega sem vlekla več kot desetletje! Vsakič, ko sem se spomnila nanj, sem bila jezna. V meni je samo spomin nanj povzročil vulkan čustev. Veste, kakšen je vulkan, ko izbruhne. Uničuje. O njem sem imela povedati veliko slabega, za veliko stvari je bil kriv. Veliko krivic mi je naredil. On meni. Vsakič, ko ni povedal ali naredil tega, kar sem od njega hotela slišati, sem mu bolj zamerila.

V meni se je nabralo toliko zamer do tega človeka, da je v moji glavi postal odgovoren za vse krivice, ki so se mi kadar koli zgodile. Vsakič, ko sem se pogledala v ogledalo in je to pokazalo kakršno koli dejstvo o tem, da ne napredujem, da se projekt ni dobro izšel, da se s sodelavci ne razumem dobro, da me ne jemljejo resno, je bil kriv on. Tudi po tistem, ko sem že bila v novi službi in ga nisem videla več let, je bil za moje neuspehe nekako "kriv" on. Ker je takrat enkrat naredil to, ali pa ni naredil tistega.

"Danes bi lahko rekla, da je zamera čustvo, ko si jezen na nekoga, da ti kaže na dele tebe, s katerimi nisi zadovoljen, pa še nočeš glede tega nič narediti, ker je težko."

Če imaš občutek manjvrednosti in ti nekdo vztrajno kaže, da bo treba pogledati v tisti del sebe, zaradi katerega se ne počutiš dovolj vrednega, je to težko. Bistveno lažje se je iti vojno proti človeku, ki je ta čustva sprožil, in ga ignorirati, mu očitati v nedogled in v detajle, kaj vse je ali ni naredil, rekel, kako bi bilo po vaše prav, da bi deloval ... Nobene priložnosti običajno ne boste spustili pri tem človeku, da bi mu vendarle pokazali, kdo ima tukaj moč. Vi. Ker vi znate prizadeti nazaj enako tako dobro, kot ste prizadeti sami.

Tako kot je to počela hudobna mačeha Sneguljčici, ko je želela deklico ubiti. V resnici je želela ubiti svojo bolečino ob tem, kar je videla v ogledalu. Deklica je bila tarča za vse, kar se je dogajalo v njej.

Če pogledate okrog sebe po pisarni, boste hitro vedeli, kdo komu kaj zameri. O teh zamerah se pogosto pogovarjate na kavi. Ko poslušate ljudi, ki so zalepljeni na zamero, kaj si mislite, ko jih poslušate? Se vam zdijo te zamere sploh smiselne?

Poznam osebo, ki že leta dolgo goji zamero do sodelavcev, ker ti o njej govorijo ali so govorili slabo. Kot zunanji opazovalec ji večkrat rečem, da naj že spusti. Da se ti ljudje z njo ne ukvarjajo nič, ko gredo domov, niti v službi najbrž ne toliko, kot misli. Da boli samo njo. Njej krade energijo in čas, zastruplja misli, jemlje dih in strupi vsa področja njenega življenja. Tako zelo je fokusirana na to, kaj naj bi drugi o njej govorili, mislili, delali, da ne živi svojega življenja.

Sama sem delala enako. Lažje se mi je bilo ukvarjati s tarčo svoje zamere in kakšne krivice vse mi je storil in jih podoživljati, kot pogledati se v ogledalo v resnici, videti sebe in razloge, zakaj me je mnenje tega človeka tako zelo prizadelo.

"Zamera ostaja živa toliko časa ravno zato, ker nas je strah pogledati v to, zakaj je sploh nastala. Nikoli zanjo ni razlog v tisti drugi osebi, pač pa vedno v nas samih."

Sama sem iskala potrditev sebe in tega, kolikor sem vredna, v službi. Torej sem pričakovala, da me bo ta služba potrdila s položajem, plačo, pohvalo. Saj ne da tega nisem dobila. Sem. Ampak želela sem več. In več. In več. Ko iščeš potrditev pri drugih je to kot droga. Potrebuješ vedno večji odmerek.

Ljudje na drugi strani čutijo zamero. Vedo, da nekaj ni ok. Včasih vam bodo prav iz tega razloga še bolj nagajali, včasih so prizadeti, včasih se jim smilite in včasih jim je vseeno ali pa se jim zdite smešni.

Prijateljica se je odločila, da bo začela popoldne delati stvari, ki jo že dolga leta zanimajo. Odprla je svoj s. p. in začela delati. Sčasoma je ugotovila, da je nekaj narobe z njeno najboljšo prijateljico. Dajala ji je zajedljive komentarje, ji govorila negativne scenarije, ko je potrebovala pomoč, je namesto podpore dobila vse polno pomislekov in dvomov. Prav spomnim se, da mi je rekla: "Sploh ne razumem, kaj mi tako zelo zameri!?"

Že ko je govorila, ji je postajalo jasno. V svoji prijateljici je zbudila več čustev: strah, da jo bo izgubila, in nastavila ji je ogledalo, kako sama ni nič naredila, da bi uresničila svoje sanje. Začutila je zavist – in ker zavist ni čustvo, ki bi bilo sprejemljivo, se je spremenilo v zamero. Ker je tako vedno lažje. Nekaj časa je ta prijateljica še "trpela" to obnašanje, potem je odnos prekinila. Predstavljam si, da zamera na drugi strani ni izginila, pač pa je postala še večja in da je komentar slišati nekako tako: kako je nehvaležna, za vse kar sem ji dobrega storila v življenju, koliko krat sem ji pomagala, zdaj pa takole. Kaj pa si misli, da je!

"Zamera je res hecna stvar. Bolj kot vas je strah pogledati, zakaj je nastala, bolj je živa. Ne bo vas zapustila in življenje bo uničevala vam, ne tisti osebi, ki ji vi zamerite."

Pomislite torej, komu kaj zamerite. Kako dolgo se vas ta zamera že drži? Koga boli? Tudi če mislite, da s svojim obnašanjem in dejanji prizadenete osebo, proti kateri ste naperjeni, v resnici to ne drži čisto. Oseba na drugi strani še vedno živi svoje življenje, vi ste potegnili ročno v svojem. Je vredno?

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.