Trnuljčica je pravljica, ki nam govori o tem, katere potenciale nosimo v sebi in kaj z njimi naredimo. Nekatere lahko hitro uresničimo in jih začnemo živeti, nekateri pa so bistveno bolj zahtevni in nam ne dajo miru. Običajno smo na tistih področjih malce zoprni. Pikamo. Obdamo se z bodečo trnovo mejo, medtem pa v svojemu stolpu trdno spimo in ne dovolimo sami sebi, da bi ta naš potencial zaživel v resnici.

Bodeča trnova meja je lahko zelo raznolika. Pikate lahko iz jeze in ste jezikavi, nesramni. Lahko je vaša trnova meja sestavljena iz obupa in črnogledosti, s katerima naganjate ljudi stran. Grozno je biti v družbi ljudi, ki v ničemer ne vidijo nič dobrega. Pomislite, kako se počutite poleg nekoga, ki je stalno črnogled. Ko sem bila v taki fazi, sem sama sebi šla na živce, kaj šele drugim! Lahko pa je vaša trnova meja sestavljena iz bridkosti. To je tista faza, ko ste šli iz navdušenja, preko akcije, do obupa in poraženosti v razočaranje. To je tisto stanje, ko se še vedno trudite za uresničitev svojih ciljev, ampak v resnici ne verjamete, da se bodo kdaj uresničili. Tako se vrtite v tem istem krogu, ko se vaša želja spet prižge, greste v akcijo, vidite, da ne gre, ste obupani, poraženi, razočarani in ... bridki. Ne vidite ničesar drugega pozitivnega v svojem življenju. Vaš fokus je na tistih petih odstotkih, ki ne uspeva. Ostalih 95 odstotkov vašega življenja je samoumevnih.

Obrambna črta iz jeze je meni osebno zelo poznana. Vsi, ki smo koleriki po značaju, jo zelo dobro poznamo. Če sem jezna, sem lahko zelo nesramna. Povem lahko stvari, ki namerno prizadenejo osebo poleg mene, ki je na kakršen koli način sprožila občutek jeze v meni. Najpogosteje je bilo pri meni v službi to vedno povezano s komentarji na diplomo, ki je nisem imela. Ko si na neko stvar tako občutljiv, te vsak komentar, ne glede na to, kako nedolžen je, spravi na obrate. In napadeš nazaj. Za trnovo mejo se je skrival potencial, da končam šolanje, pa tudi to, da se naučim iti ven iz vloge žrtve, ki je nemočna, ki ne zmore, ki je nerazumljena in ki jo ljudje namerno zafrkavajo. Moja trnova meja jeze in napadanja je skrivala mojo ranljivost, področje, kjer se nisem počutila dovolj dobro. In sama sem bila odgovorna za to. Na nobenega nisem mogla zvrniti krivde. V vseh podobnih situacijah v službi sem reagirala enako. Vsakič, ko se je kdo dotaknil področja, ki je spodaj skrivalo nevarnost, da bi lahko izpadla ne dovolj dobro, sem napadla z nesramnostjo in jezo.

Ko se je nabralo preveč vsega in tudi jeza ni več pomagala, da bi se ubranila pred svojimi občutki, da nisem dovolj dobra, se je začelo dejansko poznati vse, kar sem o sebi razmišljala tudi v realnem življenju. Postala sem zagrenjena, črnogleda in obupana. Hudo je gledati sebe, kako se pogrezaš vedno globlje in globlje v ponor negative, pa ne znaš ven. Ljudje se te začnejo izogibati, ker jim piješ energijo. Na koncu si obdan z ljudmi, ki so isti, in skupaj snujete eno črnogledo misel za drugo. In se pogrezate globlje in globlje. Smilite se sami sebi, ker vaše življenje ne gre nikamor naprej, drugi pa vsi uživajo, so veseli, gre jim v življenju. Njim je vedno lažje, vam se dogaja krivica za krivico in samo težje in težje je. Za trnovo mejo črnogledosti se v stolpu skriva vaš ranljivi jaz in se ukvarja z občutkom, ali ste dovolj dobri ali ne. Ali si zaslužite ali ne. Ali boste zmogli obrniti svoje misli in občutke ali ne. Če ste sposobni videti druge, da jim je lepo, potem imate tudi sami potencial, da vam je enako tako lepo. Edina razlika med njimi in med vami je način razmišljanja, v vaši naravnanosti do življenja in temu, kako se boste pogovarjali, s kom se boste družili, čemu boste dajali pozornost – slabemu v vašem življenju in ga delali še slabše ali pa svetlim trenutkom in se jih veselili. To ne pomeni, da ste slepi za težave v svojem življenju. Ker če ste iskreni sami s seboj, tudi ko ste črnogledi, ne rešujete svojih težav. Samo pogrevate jih vedno znova in se smilite sami sebi. To ni reševanje težav. Zapirate se v stolp in bežite pred njimi.

Močna trnova meja je tudi tista iz bridkosti. Bridkost je občutek, ko se mešata žalost, samopomilovanje, obup, razočaranje. Še kakšno čustvo bi se najbrž lahko našlo, ki se zbudi v vas, ko si nekaj zelo zelo želite, pa kar ne gre in ne gre. Ko delate vse mogoče za uresničitev svoje želje, ampak globoko v sebi ne verjamete, da je uresničitev tega sploh mogoča. V tistem trenutku začutite bridkost nad vsem, kar se je dogajalo. Kažete jo lahko zelo različno: kot jezo do določenih ljudi, kot razočaranje nad sabo, da ne zmorete narediti tega, kar si želite, ljubosumje nad tistimi, ki jim uspeva, pa se pol toliko ne potrudijo kot vi. Potem si iščete uteho v misli, da nekaterim pač ne uspe in da ste vi v teh nekaj odstotkih.

To bodečo ograjo že nekaj časa opazujem pri prijateljici. Hudo je. Na zunaj sicer pika, ampak najbolj pa pika na znotraj, njo samo. Vsakič, ko zatli njena globoka želja, si v resnici nikoli zares ne dovoli verjeti, da se bo uresničila. In potem se zgodi točno to, kar je verjela, da se bo – torej, da bo spregledana. In je razočarana, jezna, kot majhen otrok, ki se sprašuje, pa zakaj drugim ja, meni pa ne? Na zunaj se to kaže kot bridkost. Na obrazu se ji kaže bridkost. Včasih jo izraža kot jezo, včasih kot črnogledost, včasih kot pikrost, zajedljivost ... Ne predstavljam si, kako se pogovarja sama s seboj.

"Na eni od seans z mentorico mi je ta zastavila super nalogo: našteti sem morala vse, kar mi je res pomembno v življenju. Potem me je omejila na pet ključnih stvari – za vsak prst na eni roki. Potem sva pogledali, na kolikih prstih je tisto, zaradi česar sem jezna, se sekiram. Ugotovila sem, da je bilo tega za zgornji del nohta enega prsta. Njenega vprašanja, ki je sledilo, ne bom nikoli pozabila: Je zaradi tega res vredno, da vse druge prste tiščiš v nič? Da smatraš, da niso nič vredni? To je bila hitra in učinkovita streznitev. In lekcija iz hvaležnosti. Ugotovila sem, da sem zelo nehvaležna in da sem slepa za vse, kar imam in kjer sem uspešna."

Vse tiste vaše želje, ki jih imate globoko v sebi, so v resnici povezane z vašimi potenciali. Pravijo, da če lahko o nečem sanjaš, potem je v tebi potencial, da te sanje tudi uresničiš. Seveda ne gre vse niti hitro niti vedno zlahka, ampak če je prišla želja in potem sanje, potem imate v sebi vse, kar je treba, da jih tudi uresničite. Odvisno je zgolj in samo od vas in od tega, koliko verjamete v svoje sanje in vase.

Če pogledate velike inovatorje in poslovneže, ki jih vsi poznamo, so prav vsi imeli vizijo in neomajno vero, da se bo uresničila. Ne glede na vse so šli za svojimi sanjami. Prebrala sem, da je gospod Honda v življenju nekajkrat izgubil vse, preden je uspel. Steve Jobs ni postavil podjetja Apple čez noč. Richard Branson prav tako govori o začetkih in vzponih in padcih. Elon Musk ima več kot samo en izziv. Ampak eno stvar imajo ti ljudje skupno – nikoli niso izgubili vere v svoje sanje in v to, da je to mogoče. Neka otroška naivnost in zagnanost sta ju vedno držali nad obupom.

Sama delam z direktorjem podjetja, ki rad sanja in snuje nove projekte. Vedno je pozitiven, ampak ne zaletav ali nerealen. Vedno vidi priložnosti. In priložnosti ga imajo rade. Pridejo k njemu, uspevajo mu. Dela projekt za projektom, v katerih uživa in mu nosijo zadovoljstvo, izpolnjenost in denar. Danes mu je seveda že lažje, saj je v poslu že dolgo in ima zaledje. Ampak nikoli ne bi bil tukaj, če ne bi tudi na začetku ohranjal istega otroškega navdušenja in te svoje naravnanosti, da je vse mogoče. Kdaj pa kdaj ga je kaj tudi potrlo in ga za kakšen dan spravilo na kolena, ampak je to izkoristil, da je nabral moči in šel naprej. Ohranjal je dobro voljo in humor. Še danes na polici v pisarni hrani fotografijo prve "katrce", s katero se je vozil po terenu. Ob pogledu na to fotografijo se vedno spomni zgodb, ki so zabavne, ne težkih, čeprav so zagotovo bile.

Sama sem obrnila sliko iz žrtve v zmagovalko, ko sem se prvič v življenju od srca nasmejala temu, da sem prenakazala sedem evrov z varčevalnega računa, da sem lahko dvignila 10 evrov na bankomatu, ker manj ne daje. Denar sem potrebovala za bencin, da sem prišla na sestanek. Nekaj mesecev pred tem trenutkom bi se v isti situaciji počutila poraženo, sploh pa je nikoli ne bi delila z vami. Danes mi je teh sedem evrov simbol tega, kaj pomeni zamenjati pogled na situacijo: lahko bi bil konec sveta, pa ni bil. Bil je začetek mojega novega sveta.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.