Sir Richard Branson velja za izredno osebnost: splošni javnosti je v glavnem znan zaradi njegovih nadstandardnih dejanj, vključno z ustvarjanjem lastne resničnostne oddaje 'The Rebel Billionaire: Branson's Quest for the Best' in številnimi poskusi podiranja svetovnih rekordov v hitrosti, pa tudi z najhitrejšim prečkanjem Atlantskega oceana. Hipijevski milijarder je mojster šokantnega, železna pest v žametnih rokavicah, Richard 'The Robber' (ropar, op.pr.) Branson, ki mu je valižanski princ podelil viteški naziv za njegov "doprinos k podjetništvu". Njegove izjemne osebnostne lastnosti so samozavest, visoka raven ponižnosti, zanesljivost, pristnost, navdušenje, optimizem in toplina. Da, vse to je Richard Branson, ki pa je petmilijardni imperij, ki si ga lasti danes, zgradil izključno s svojim delom, znanjem in iznajdljivostjo.

Njegovi predniki so bili aristokratskih korenin. Dedek, ugledni Sir George Arthur Harwin Branson, je bil sodnik visokega sodišča in častni svetnik. A Richardov oče Edward Branson ni mogel nadaljevati družinske tradicije. Zaradi nekaterih zdravstvenih razlogov je večkrat padel na sprejemnih izpitih za ugledno srednjo šolo Eton in tako nikoli ni prišel v skupnost uglednih pravnikov. Edward je sicer želel postati arheolog, a njegov oče nad idejo ni bil nič kaj navdušen in je vztrajal, da mora sin postati pravnik, kot je bil tudi sam. Edward je pozneje enako svetoval tudi svojemu sinu Richardu, saj je bil prepričan, da potrebuje ustrezno kvalifikacijo, a je hitro spoznal, da je storil isto nespodbudno stvar kot njegov oče in je sinu hitro povedal, naj pozabi na njegove nasvete.

Edward se je leta 1949 poročil z Eve Branson, rojeno Flindt, ki je bila vedno vesela in dobrovoljna ženska in je oboževala avanture. Ko je bila mlada, je vedno sanjala o zaposlitvi v letalski industriji. A žal je bila pot v nebo za ženske v tistem času zaprta. Začela se je oblačiti v moškega in tako uspela postati pilotka. Malo pozneje je postala stevardesa na mednarodnih letih. Vendar pa ni govorila tujih jezikov in ni imela medicinske izobrazbe, ki so jo takrat zahtevali za stevardese na dolgih poletih. Njeno karierno napredovanje se je po poroki z Edwardom zaustavilo. Ker Edward ni mogel postati odvetnik, je družina nujno potrebovala denar. Eve je družino pomagala preživljati z dohodkom iz lastno izvezenih blazin in ročno narejenega nakita – oboje je prodajala v trgovskem centru Harrods.

Kratkoviden dislektik

Sir Richard Charles Nicholas Branson se je rodil 18. julija leta 1950 v mestu Surrey v Angliji. Njegova družina v tistem času ni imela stalnega dohodka, ker njegov oče Edward ni opravil pravosodnih izpitov in ni imel kvalifikacij za delo. Ogromna zasluga za njegovo formacijo v osebnost, kakršna je danes, gre njegovi materi, ki je trdo delala za vsakdanji kruh, istočasno sta skrbela še za svoje štiri otroke. Richard ima namreč dve mlajši sestri Lindi in Vanesso ter mlajšega brata Teda. Mama je že kmalu po rojstvu začela opažati, da z Richardom ni vse v redu: že od zgodnjih let je bila njegova motorika močno prizadeta in pogosto ni bilo mogoče dejansko razumeti, kaj je povedal – včasih so bile črke in številke zanj nesmiselne. Pozneje so mu zdravniki diagnosticirali kratkovidnost in disleksijo.

Ponavadi se ljudje, ki trpijo za disleksijo, ne morejo naučiti brati in pisati vse življenje, vendar se Eve ni predala in je pogumno skrbela za Richardovo vključitev v resnično življenje. Sinu je občasno pripravljala izzive: moral je kam iti in kaj prinesti. Ponavadi mu je uspelo. Ko je bil Richard star samo štiri leta, ga je nekaj sto metrov stran od njihove družinske hiše odložila iz avta in mu povedala, naj poišče očeta na poljih. Ko je bil Richard star enajst let, ga je nekega januarskega jutra zgodaj zbudila, mu dala kolo, mu v torbo spakirala jabolko in nekaj sendvičev ter ga poslala k sorodnikom, ki so živeli v 80 kilometrov oddaljenem mestu. Richard si je moral na poti sam poiskati vodo. Domov se je vrnil ponosen in utrujen; zelo je bil zadovoljen s tem, kar mu je uspelo, in Eve ga je tako poslala po novih opravkih.

Doma nikoli niso imeli televizorja, prav tako niso poslušali radia, a Branson se svojega otroštva spominja kot časa, polnega zabave in veselja. Starša sta se imela zelo rada, prav tako sta enako močno ljubila tudi vse svoje otroke. V zgodnjem otroštvu je Richard spoznal Nika Powella, ki je postal njegov najboljši prijatelj za vse življenje. Postala sta neločljiva in njuno prijateljstvo je imelo elemente zdrave tekmovalnosti, saj sta uživala v medsebojnih izzivih. Ko sta bila stara osem let, so ju ločili. Richarda so poslali v pripravljalno šolo za Berkshire, a ker je trpel zaradi disleksije, se je izobraževanje zanj hitro spremenilo v mučenje. Ni bil sposoben tekoče brati, pisati ali črkovati in je bil pogosto tepen zaradi slabega vedenja.

Prve poslovne priložnosti

Tako Richardov oče kot dedek sta v času šolanja živela v internatu, zato je bila to tradicionalna družinska praksa. Richard je internat sovražil, saj je tam vedno zašel v težave. Pri osmih letih še vedno ni znal brati in ni mogel razbrati črk ter številk zapisanih na tabli. Takrat o disleksiji ni bilo veliko znanega, prav tako se o njej ni govorilo, zato so sošolci in učitelji menili, da je samo strašansko len. V nasprotju s svojo slabo akademsko uspešnostjo se je Richard izjemno dobro izkazal v športu. Postal je kapetan šolske nogometne, rugby in kriket ekipe. Zmagal je na vsaki tekmi in v poskusnem skoku v daljino postavil nov šolski rekord. Veselje in zabava sta trajala vse do njegove prve poškodbe, ki jo je staknil pri nogometu. Zdravnik mu je povedal, da se zelo dolgo ne bo mogel ukvarjati s športom, zato se je bil prisiljen vrniti v učilnice. Padel je na dno in dosegal najslabše rezultate pri vseh predmetih.

Ko je bil Richard star enajst let, se je odločil, da bo začel s svojim lastnim poslom. Skupaj s prijateljem iz otroštva Nikom Powellom sta začela vzrejati skobčevke. Izkazalo se je, da je to prava zlata jama. Richardov oče je za njiju zgradil večjo ptičjo kletko in skobčevke so se začele razmnoževati hitreje kot sta jih mlada podjetnika uspela prodajati. Ob koncu šolskih počitnic je Richardu in Niku uspelo prodati veliko ptic lokalnim otrokom. Kmalu sta se morala vrniti v internat in Richardovi starši so morali prevzeti skrb za ptiče. Pozneje je Richardu mama napisala pismo, v katerem mu je sporočila, da so podgane pojedle nekaj ptic. Da bi rešila ostale, jim je odprla kletko in jih pustila na svobodo, ker so bili preglasni. Richard ni bil razočaran. Prav nasprotno: bil je navdušen, saj je bil to njegov prvi stik s poslovnim svetom.

Nato se je Richard odločil preizkusiti se v poslu z božičnimi drevesi. Ko sta bila z Nikom na velikonočnih počitnicah, sta prekopala zemljo in posadila 400 sadik ter se veselila, da jih bosta prodajala na božični večer. Pričakovala sta, da bodo drevesa do naslednjega božiča dovolj zrasla in da bi jih nato lahko prodajala za 2,3 evra na kos, kar pomeni, da bi skupno zaslužila 920 evrov. A kunci so jima pojedli vse sadike. Maščevala sta se jim tako, da sta jih veliko postrelila in jih prodala lokalnemu mesarju za drobiž. Seveda nista zaslužila pričakovanega denarja, kot sta prvotno načrtovala, a sta se iz posla nekaj vseeno naučila.

V šoli je bil vedno med najslabšimi

Richard je kmalu zatem začel obiskovati drugo šolo na obali Sussexa, imenovano Cliff View House, kjer se je pripravljen za splošne sprejemne izpite v srednjo šolo. Na tej šoli ni bilo športne vzgoje. To je bil prostor, kjer si bil pretepen, če si nisi zapomnil vseh zahtevanih matematičnih formul. Disleksija ni bila več izgovor, saj so bili tepeni praktično za vse. Umazani čevlji? Klofuta. Prehitra hoja? Klofuta. Nepospravljena soba? Klofuta. Govorjenje, ko naj bi bil tiho? Klofuta. Klofuta. Klofuta. Morda je bila edini prijeten spomin iz te šole ljubka hčerka ravnatelja po imenu Charlotte. Richard ji je bil všeč in razvila sta rutino nočnih obiskov, dokler ga ni zalotil eden izmed učiteljev. Ravnatelj ga je poklical na zagovor in ga vprašal, kaj je počel pri njegovi hiši. "Vračal sem se iz sobe vaše hčerke, gospod," naj bi mu iskreno povedal Richard. Ravnatelj ga je zato pričakovano izključil iz šole.

Da bi tistega večera zbežal pred jezo svojih staršev, je napisal poslovilno pismo, ga položil v kuverto in ga predal sostanovalcu ter mu naročil, naj ga odpre šele naslednji dan, saj je vedel, da bo takoj pogledal vanj. Ko se je počasi odpravil po šolskih stezah proti klifom, je za seboj zaslišal množico učiteljev in učencev, ki so tekli za njim. Zvlekli so ga s pečine in razveljavili izključitev. Richardovi učitelji so bili presenetljivo mirni, ko so izvedeli, kaj se je zgodilo. Njegov oče je bil celo navdušen nad sinovo simpatijo, saj je bila Charlotte izjemno lepa mladenka. Potem, ko so Richarda v Cliff View House naučili reda, se je leta 1963 preselil na Stowe School.

Šlo je za veliko javno šolo v Buckinghamshiru, ki jo je obiskovalo več kot 800 fantov. Njegov boj s šolskim sistemom se je tu nadaljeval. Poškodba kolena mu ni dovoljevala, da bi se športno udejstvoval, zato je bil ponovno samo luzer. Knjižnica je bila njegovo zatočišče, kjer je preživljal svoje popoldneve med pisanjem romana o obupanem šolarju, ki je bil strokovno zapeljan s strani mlade in pohotne voditeljice internata. Drugi pogosti obiskovalec knjižnice je bil prefinjen in zelo prebrisan Jonathan Holland-Gems. Jonathan je pomagal Richardu razviti strast do novinarstva in časopisov. Richard je mislil, da bi morda celo rad postal novinar. Kmalu se je udeležil šolskega tekmovanja v pisanju esejev in na svoje veliko presenečenje zmagal.

Vse se je začelo s študentskim časopisom

Jonathan in Richard sta leta 1966 pripravila nekaj idej o tem, kako izboljšati šolski sistem. Šola je učence spodbujala k sodelovanju pri vodenju šole. Ravnatelju so začeli pisati in na glas govoriti proti obvezni udeležbi na športnih dogodkih in poskušali reorganizirati sistem šolskega prehranjevanja. Direktor šole je predlagal, da svoja mnenja izrazijo v šolski reviji The Stoic. Richard in Johny sta verjela, da so bile njune ideje preveč revolucionarne in sta morala izdati alternativno revijo, če sta se želela boriti proti obveznem obiskovanju cerkve, športnih tekmovanj, telesnemu kaznovanju in učenju latinščine – vse to je bilo takrat v šoli namreč obvezno.

Pripravila sta časopis, ki je nosil ime Student in takoj začela pisati sezname vseh mogočih sodelavcev in oglaševalcev. Richard je v svojem šolskem kabinetu uredil pisarno, vse telefonske klice pa je opravljal iz telefonske govorilnice. Pri pouku je kazal vse slabše predstave in sčasoma je bil prisiljen zapustiti ure znanosti in latinščine. Svojemu prijatelju iz otroštva Niku Powellu je povedal o reviji Student in ta je bil navdušen ter takoj pripravljen pomagati. Richard se je osredotočil na pošiljanje več sto pisem in klicanje,  da bi našel oglaševalce. Z družino je preživljal malo časa, zato jim je napisal opravičilo, v katerem jim je pojasnil svoje ambicije. Mama je bila zelo razumevajoča in je sina podpirala, mu pomagala pisati članke, iskati prave ljudi, prav tako mu je dajala žepnino. Zaveza se je izplačala, ko so v roke prijeli prvo kopijo revije in ček za 290 evrov za oglaševanje.

Richard je prenehal obiskovati vse predmete v šoli razen starodavne zgodovine, ter se v celoti posvetil izdajanju revije. V tem času sta z Johnnyjem pogosto z vlakom potovala do Londona, kjer sta opravljala intervjuje. Richard je moral Stowe School dokončno zapustiti, ko mu je bilo skoraj 17 let, potem ko je goljufal na končnem izpitu iz zgodovine. "Čestitke, Branson. Predvidevam, da boste bodisi pristali v zaporu bodisi postali milijarder," naj bi mu ob izključitvi povedal ravnatelj. Ko mu je pozneje res uspelo, mu je januarja leta 1968 ob izdaji prve revije Student poslal čestitko.

Rojstvo Virgin Businessa

Revija Student je postala glas mladih in izziv dojemanja mladinske kulture. Bralce je intelektualno posrkalo v različne teme, kot so glasba, pop kultura, vojna v Vietnamu ter številne izzive in še nenaslovljena aktualna vprašanja. Revija se je razširila s pomočjo intervjujev s številni uglednimi ljudmi. Peter Blake, slaven oblikovalec albuma 'Narednik Pepper' skupine The Beatles, je narisal naslovnico prve izdaje in dal mamljiv intervju. "Zelo lepo dekle brez oblačil je čudovit objekt, ki me izjemno zanima. Je ena tistih stvari, skupaj s perspektivo in anatomijo, ki te uči, kako risati," je dejal. Kmalu za njim so v reviji objavili tudi ekskluzivne intervjuje z Mickom Jaggerjem in Johnom Lennonom. Revija Student je po intervjuju z Lennonom dobila veliko novih kupcev in postal privlačna tudi za velike medijske hiše. Istočasno je močno nazadovala. Vse več ljudi se je vmešalo v pripravo vsebin in klet, v kateri so jo pripravljali, je začela vse bolj spominjati na klasično pisarno. S tem nihče ni služil. Da je bilo vse skupaj še huje, je moral Richardov partner Johnny zapustiti uredništvo, saj je moral dokončati študij.

Richard je razmišljal o načinu, kako bi lahko razširil revijo in v ta namen je ustanovil svetovalni center za študente, kjer je govoril s študenti, ki imajo osebne težave, a jih je sram spregovoriti o njih. Ljudje so klicali in govorili o neželenih nosečnostih, istospolni usmerjenosti, begu od doma in samomorilskih težnjah. Richard je sestavil seznam zdravstvenih ekspertov, na katere je obračal obupane ljudi. S pomočjo kripta iz cerkve sta z Nikom tudi uradno zagnala podjetji Student in Student Advisory Center.  A dejstvo je bilo, da so bili še vedno na robu propada. Richard je izjavil, da nihče ne bi smel začeti s podjetništvom, če bi se ga rad lotil samo zaradi denarja, čeprav je takrat tudi sam razmišljal samo o tem, kako zaslužiti, da bo preživljal svojo revijo.

Richard Branson je opazil eno izmed ponavljajočih se podrobnosti, ki je bila skupna točka vsakega študentskega druženja – glasba. Revolucionarne sanje mladih generacij, ki spreminjajo svet, politiko, anarhijo, vse to ga je očaralo. Opazil je tudi, da če bi ljudje morali izbirati med nakupom nove plošče ali hrane, bi se odločili za ploščo. Zato je začel razmišljati o načinu, kako narediti plošče bolj dostopne, saj jih zaradi dogovora med proizvajalci ter prodajalci niso mogli prodajati po nižjih cenah. Ljudem je želel ponuditi poceni spletna naročila posnetkov, a je za to misijo potreboval novo ime. Po nekajurnem pregovarjanju je bila sprejeta odločitev, da se bodo preimenovali v 'Virgin', saj so bile vse ženske, ki so sodelovale z njim, še device.

Vzel je kredit, da je kupil graščino

Ideja je bila odlična. Richard se je trudil prodati revijo Student, da bi se lahko osredotočil na Virgin Mail Order (Virgin spletna naročila), a brez uspeha. Tako je revija leta 1970 tiho 'preminila', nadomestil pa jo je Virgin Mail Order Records. To pa pomeni rojstvo blagovne znamke Virgin, ki se je v naslednjih desetletjih širila s svetlobno hitrostjo. Z razvojem in vse večjo priljubljenostjo prodajalne s ploščami, si je Richard zaželel, da bi začel tudi snemati albume. Ob tem je poudaril pomen oblikovanja prijetnega ustvarjalnega okolja za umetnika, zato je brez dolgotrajnega razmišljanja v banki vzel visok kredit in ga dodal prihrankom svoje družine ter kupil staro graščino na podeželju, nekaj kilometrov stran od Oxforda.

Tam je nastal Manor Studio, prvi rezidenčni studio za snemanje pesmi v Veliki Britaniji, ki je ustvarjanje glasbe iz hrupnih mest prenesel na mirno podeželje. Obiskovali so ga tako novinci, kot že uveljavljene glasbene zvezde. Richard sicer ni imel načrtov, da bi se ukvarjal s snemanjem pesmi, a vse se je spremenilo, ko mu je Mike Oldfield pokazal demo posnetek lastne glasbe. Richard se je takoj zaljubil vanj in ga odnesel številnim založniškim hišam, vendar pa ga nobena ni želela sprejeti. Ker je verjel, da gre za izjemno delo, je ustanovil Virgin Records, ki se je ukvarjal s snemanjem pesmi. Le nekaj tednov po izdaji svojega prvenca leta 1973, je Mike Oldfield postal velika zvezda glasbenega odra in prodal več milijonov posnetkov.

Leto 1972 je bilo za Bransona prelomno tudi zaradi povsem zasebnega dogodka: tega leta se je namreč poročil s Kristen Tomassi, s katero sta zmenkovala samo nekaj mesecev. V zakonu sta vztrajala sedem let, čeprav je Richard v tem času že spoznal svojo novo ljubezen, Joan Templeman, s katero je začel živeti takoj po ločitvi leta 1979. V zunajzakonski partnerski zvezi sta se jima rodila dva otroka: leta 1981 hčerka Holly in leta 1985 sin Sam. V nekem intervjuju je Richard povedal, da sta že leta 1979 dobila tudi hčerko Clare Sarah, a da je dojenčica umrla, stara samo štiri dni. Par se je sicer poročil šele leta 1989 na Necker Islandu, kjer imata še danes razkošno rezidenco.

Letalstvo, vesoljski program, telefonija, gorivo ...

Leta 1981 se je Richard Branson odločil poslovno vstopiti v svet letalske industrije. Do te odločitve je prišel med potovanjem v Puerto Rico. Njegov vmesni let je bil namreč odpovedan, zato se je odločil najeti zasebno letalo in potovanje za simbolično ceno ponudil tudi preostalim potnikom, ki so obtičali z njim. Leta 1984 je nato ustanovil družbo Virgin Atlantic Airways in Virgin Cargo, leto pozneje pa je ljudem preko Virgin Holidays ponudil še celotne počitniške in potovalne aranžmaje. Leta 1993 je sprejel eno izmed svojih najbolj tveganih poslovnih odločitev, ko je vstopil v železniški promet. Virgin Trains so osvojili franšize za nekdanje medkrajevne zahodne in čezmejne sektorje družbe British Rail. Leta 1995 je ustanovil V2 Records, da bi se vrnil v glasbeno industrijo in obdržal 5-odstotni delež. Družba Virgin je pridobila tudi evropsko letalsko družbo Euro Belgian Airlines in jo preimenovala v Virgin Express.

Niz sporov v zgodnjih devetdesetih letih je povzročil napetost med Virgin Atlantic in British Airways, ki je na Virgin gledala kot na hudo konkurenco. Ta je British obtožila, da je kradla potnike z vdorom v njihove računalnike in prodajanjem zgodb medijem, ki so Virgin predstavljali v negativni luči. Po tako imenovani kampanji 'umazanih trikov', je družba British Airways Bransonu plačala 572 tisoč evrov odškodnine, dodatnih 125 tisoč njegovi letalski družbi, prav tako je morala plačati okrog 3 milijone evrov sodnih stroškov. Branson je dobljeni denar razdelil med svoje zaposlene. Pozneje je ustanovil še Virgin Nigeria, Virgin America in pa Virgin Fuels, ki je nastala kot odgovor na globalno segrevanje in je ponudila revolucionarno cenejše pogonsko gorivo.

Leta 1998 je Branson izdal avtobiografijo z naslovom 'Losing My Virginiti' (Izguba nedolžnosti), ki je postala najbolje prodajana knjiga na mednarodni ravni. Leto pozneje je vstopil tudi na področje telekomunikacij, ko je ustanovil Virgin Mobile in leta 2000 Virgin Blue v Avstraliji, ki se danes imenuje Virgin Australia. Virgin Mobile je leta 2006 prodal britanskemu podjetju NTL za več kot milijardo evrov. Kmalu zatem, 8. februarja leta 2007, je ustnovil novo podjetje, okrog katerega se je dvigalo veliko prahu – Virgin Media. S tem je namreč povezal medijsko in telekomunikacijsko dejavnost. Pozneje je razvil še lastni sistem zdravstvenega varstva, dodal še nekaj letalskih družb po vsem svetu in leta 2010 začel razvijati mrežo hotelskih kompleksov, združenih pod imenom Virgin Hotels.

Pohvali se lahko tudi z zvezdo na pločniku slavnih

25. septembra 2004 je napovedal podpis pogodbe, v sklopu katere naj bi začel ponujati potovanja v vesolje in v ta namen ustanovil družbo Virgin Galactic. Leta 2013 je povedal, da želi na prvi polet v vesolje s seboj vzeti svoja dva otroka, takrat 31-letno Holly in 28-letnega Sama v njihovi SpaceShipTwo raketi, ljudem pa naj bi pot v vesolje omogočil za nekaj manj kot 200 tisoč evrov. 9. februarja leta 2007 je dejal, da bodo začeli podeljevati novo nagrado za znanost in tehnologijo – Virgin Earth Challenge. Zgodovina naj bi namreč pokazala, da so nagrade najboljša motivacija za nove raziskave. Kar 25 milijonov dolarjev naj bi dobil posameznik ali skupina, ki lahko dokaže komercialno uspešen dizajn, ki ne bo imel nobenih antropogenih, atmosferskih, toplogrednih plinov vsako leto vsaj deset let brez izravnalnih škodljivih učinkov.

Nekaj zanimanja je pokazal tudi z oglaševanjem v Formuli 1, a je postavil stroge pogoje glede čim manjših izpustov toplogrednih plinov v okolje. Investiral je še na stotine projektov, ki so se mu zdeli obetavni in relevantni, med njimi pa je bilo tudi nekaj neuspešnih: Virgin Cola, Virgin Cars, Virgin Publishing, Virgin Clothing in Virgin Brides. To so bile blagovne znamke, ki se med ljudmi nikoli niso zares uveljavile, zato so potonile v pozabo. Se je pa Richard Branson preizkusil tudi na filmskem platnu, sodeloval v kar nekaj informativnih oddajah in kot delodajalec sodeloval celo v resničnostnem šovu. Očitno so ga ljudje vzeli za svojega, saj je pred nekaj meseci dobil celo zvezdo na slovitem hollywoodskem pločniku slavnih.

Bolj kot ne iz zabave (ali morda tudi dolgčasa) se je lotil podiranja svetovnih rekordov, med katerimi je zagotovo najbolj znano njegovo hitrostno prečkanje oceanov. Ob tem velja poudariti, da je velik zagovornik čistega okolja in stremenja k bolj čistemu življenjskemu prostoru. Za svoja prizadevanja je dobil že kopico priznanj in nagrad, med katerimi je najbolj žlahten zagotovo naziv Sir, ki mu ga je 30. decembra podelila kraljica Elizabeta II za njegov bogat doprinos k razvoju britanskega podjetništva. Danes živi na Necker Islandu na Britanskih deviških otokih v Karibskem morju, njegovo rezidenco pa je že dvakrat uničil hurikan – prvič leta 2011 Irene in drugič lansko leto Irma. A glede na pet milijard evrov vredno bogastvo, ki ga ima Richard Branson pod palcem, je praktično jasno, da bo tudi v boju z naravo zmagovalec on.