Tudi tako odpuščajo delavce v Sloveniji

Tudi tako odpuščajo delavce v Sloveniji

Klavdija Verlak
coach za osebni ...
07.12.2019, 8:46
8
"V zadnjem tednu sta prišli do mene dve zgodbi. V obeh je bila oseba odpuščena. Načina sta bila zelo zelo različna," piše Klavdija Verlak, coach za osebni razvoj.

Klavdija Verlak, coach za osebni razvoj
Klavdija Verlak, coach za osebni razvojFOTO: osebni arhiv

Vedno več zgodb o odpuščanjih pride do mene in, iskreno, še vedno me kdaj preseneti, kako se v nekaterih podjetjih tega lotijo. Ob kakšnih zgodbah se resno vprašam, ali so v teh podjetjih prebrali svoje kodekse, vrednote in pogledali, čemu so morali zadostiti za vse certifikate, s katerimi se kitijo na spletnih straneh in v letnih poročilih.

V zadnjem tednu sta prišli do mene dve zgodbi. V obeh je bila oseba odpuščena. Načina sta bila zelo zelo različna.

V podjetjih nastanejo situacije, ko je treba odpuščati. To se zgodi in razlogov za razhod je lahko več. Pogovor, ki sledi ob odpuščanju, je vedno stresen za vse udeležene, če imajo razvito osnovno empatijo. Razhod naj bi bil speljan profesionalno in korektno za obe strani.

V enem primeru je bil speljan profesionalno. Oseba, ki je ostala brez dela, je bila žalostna in tudi prestrašena, kako bo naprej, ni pa bila užaljena ali kakorkoli osebno napadena. Na razgovoru so ji povedali, zakaj se morajo žal od nje posloviti, iskreno so ji odgovorili na vsa vprašanja in dogovorili so se o pogojih razhoda. Tako naj bi se delalo. Gre za manjše podjetje, v katerem se sodelavci dobro razumejo. Očitno resno mislijo, ko pravijo, da so zaposleni za njih na prvem mestu, tudi ko se morajo raziti.

V drugem primeru sem se ob poslušanju počutila, kot da berem knjigo, ki govori, kako NE DELATI z ljudmi.

V zgodbi je bilo vsega: od psihičnega maltretiranja, žaljenja pred strankami in sodelavci, obrekovanja, rušenja ugleda širše po podjetju do tistega petka popoldne, ko se je zgodil usodni sestanek. Nanj je bila povabljena še nadrejena vodje, kjer se je pod psihičnim pritiskom osebo dejansko prisililo v to, da je sama napisala odpoved. Dokument se je takoj poslalo naprej po e-pošti in poklicalo v kadrovsko službo podjetja, ali so ga res dobili. Ko sem vprašala to osebo, kaj je bil razlog, da so si želeli njen odhod, mi ni znala povedati. Ko sem jo vprašala, kaj je napisala na svojo odpoved, ni znala povedati, saj papirja nima v rokah, ostal je pri vodji. Ves čas je samo ponavljala, da je mislila, da se ji bi zmešalo, če se pogovor kmalu ne bo nehal, in da bi v nekem trenutku privolila v čisto vse, samo da bi jo pustili pri miru. In da se ne spomni pol tistega, o čemer sta govorili. Spraševala me je, kaj naj naredi.

Kaj reči na tak postopek?!

Glede na podjetje, v katerem je bila zaposlena, me je tak način iskreno zelo presenetil. V njihovih vrednotah takega načina ne dovoljujejo. Certifikati na njihovi spletni strani govorijo, kako dobro in skrbno podjetje so: za zaposlene in stranke. Tega v tem primeru ni bilo niti najmanj čutiti. Že nekaj tednov je bila ta oseba deležna hudega mobinga. Seveda zanj nima praktično nobenih dokazov. Nihče od njenih sodelavcev ne bo javno stopil na njeno stran, ker so prestrašeni. Kakšna stranka, ki je bila priča neprimernega vedenja vodje, bi se lahko našla, saj se vodja pri svojem počutju počuti tako varna, da se nad svojimi zaposlenimi znaša celo pred njimi. Njej se zdi njeno početje nekaj normalnega, nad vsako pritožbo reče, naj ne bodo ljudje smešni. In dovoljeno ji je. Njeni nadrejeni se s takim početjem očitno strinjajo, saj ta primer ni osamljen.

Ko je torej ta oseba v ponedeljek v kadrovsko službo poslala e-pošto s sporočilom, da preklicuje svojo odpoved zaradi psihičnih pritiskov, pod katerimi jo je napisala, je dobila strog, zelo glasen klic nekoga v pisarni, ki jo je poskušal s kričanjem še bolj prestrašiti. Na to sem jo opozorila. Po tem klicu me je poklicala in se zahvalila. Rekla je, če me ne bi opozorila, bi jokala. Tako pa je ostala močna.

Nekaj dni sem razmišljala, če naj o tem pišem. Kmalu je do mene prišla še ena zelo podobna zgodba. V kateri prav tako nadrejeni šikanira zaposleno, z željo, da ona sama da odpoved. Ker ta tega noče, se mobing stopnjuje. Z vedenjem in tihim odobravanjem nadrejenih.

Najbrž je podobnih zgodb ogromno. Iskreno, ne vem, kaj naj na to rečem, razen da se zavedajte, da niste sami in da obstajajo odvetniki, ki vam dejansko lahko stojijo ob strani. Tudi gospa iz prve zgodbe je dobila brezplačno pravniško pomoč, ki je bila odlična. Kako se bo zgodba razpletla, ne vem. Prav se mi pa zdi, da se je gospa postavila zase. Mogoče bo teh zgodb sčasoma manj, če se bodo ljudje zavedali, da niso brez pravic in pomoči.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.

PREBERI ŠE

Zlata pravila odpovedi

PREBERI ŠE

'Ko imate emocionalno nezrelega šefa, je vaša izbira težka'

PREBERI ŠE

Zakaj nekateri 'ne pašejo' v tim?

PREBERI ŠE

Če v službi pojeste veliko sladkarij, to pomeni le eno