Oče, ki je v najboljših letih kariere vodil podjetje s 5000 ljudmi, je cele dneve delal. Ni se ukvarjal s športom, v službi ni skoraj nič jedel, hladilnik je obiskoval sredi noči. Celo med dopustom ni spustil telefona iz roke, prejemal in pošiljal je fakse (takrat še ni bila tako razširjena elektronska pošta).

Šele takrat se je odločil obiskati zdravnika. Krvna slika je pokazala povišan holesterol in krvni sladkor. Odkrili so mu rano na želodcu, imel je visok pritisk, bil je prekomerno težak. Svetovali so mu počitek, odklop in zmerno gibanje.

A ni jih poslušal in je živel tako kot prej. Posledice: na srečo se ni zgodilo najhujše (čeprav bi se lahko!), mora pa danes dnevno jemati več tablet za uravnavanje sladkorja v krvi in za nižanje ravni maščob. Obenem mora zelo paziti na prehrano in se redno gibati. Vsega naštetega se danes kot upokojenec lažje drži.

Tesnoba, stres, izgorelost - menedžerska skrivnost

Menedžerji so pod velikim stresom. Imajo zahtevno in odgovorno delo, delajo pod hudim časovnim pritiskom. Zagotoviti morajo plače in dovolj dela za zaposlene. Ukvarjajo se z morebitnimi konflikti med sodelavci. Večkrat se (pre)malo gibajo in nepravilno prehranjujejo. Imajo visok pritisk, so prekomerno težki. Grozijo jim srčni infarkt, možganska kap, sladkorna bolezen, bolezni črevesja, depresija, odvisnost, rana na želodcu, pa tudi nevrološke bolezni in rak.

Kljub vsemu se malo ali skoraj nič ne govori o naštetem. Lahko bi se celo reklo, da so preobremenjenost, napadi tesnobe, doživljanje stresa in izgorelost med menedžerji tabu tema. Namreč, mnogi doživljajo menedžerja kot šibkega, če potarna, da je vsega preveč, da ne zmore. Nekateri mu celo privoščijo (konkurenca in neredko tudi sodelavci v lastnem podjetju).

Po besedah predstojnice Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, dr. Metode Dodič-Fikfak v družbi še vedno velja, da so menedžerji bolj zdravi kot drugi, in tudi v strokovni literaturi se jim ne posvečajo preveč. Morda zato, ker so dejansko manjkrat na bolniški. Bolniški stalež zaposlenih v Sloveniji je namreč štiri, pet odstotkov, med menedžerji pa po ocenah dr. Dodič Fikfakove ena, dva odstotka. Tudi hospitalizirani so v povprečju manj. Deloma pa je manjši odstotek zagotovo zaradi tako imenovanega presentizma, ko so v službi kljub bolezni, ker si ne morejo privoščiti izostanka.

Dr. Dodič Fikfak je predstavila raziskavo iz leta 2005, ko so menedžerje prosili, naj ocenijo svoje zdravje. 12,5 odstotka ga je ocenilo kot "odlično", 63,5 odstotka kot "dobro", 22 odstotka kot "še kar" in dva odstotka kot "slabo". Zadnja dva podatka dr. Dodič Fikfakovo še posebej skrbita. Nadalje so vodilne vprašali, koliko časa namenijo lastnemu zdravju. Samo dva odstotka sta odgovorila "zelo veliko", medtem ko 28 odstotkov nameni "malo", štiri pa "skoraj nič" časa za lastno zdravje.

A nekateri so vseeno spregovorili

Takratnega predsednika uprave v Steklarni Rogaška Roberta Lična je šestletni sin ob prihodu domov objel okoli nog. "Vedel sem, da je moj sin, nisem pa vedel, kako mu je ime," je povedal. Spomni se, da ga je telo sicer opominjalo na težave, ampak ga ni poslušal. Do ključnega trenutka. "Takrat sem se opogumil in odšel k zdravniku." Zdravnica mu je povedala, da mu bodo verjetno naredili lep nagrobnik, vendar da bo nekega dne sin prišel k njegovemu grobu in mu očital, da je imel raje podjetje kot njega. Danes coach in mentor podjetnikom še čuti posledice preteklih dni. "Predvsem ko grem na dopust, ko mi vse pade dol."

Zgodi se lahko vsem, tudi zdravnikom. Živ dokaz je dr. Hrvoje Reschner, kardiolog in specialist invazivne in interventne kardiologije ter vodja interventne kardiologije v Splošni bolnišnici Izola, zdaj direktor Zdravstvenega zavoda Reschner. Po prevzemu vodenja Internistične prve pomoči se je gnal in gnal. Vse dokler se ni nekega nedeljskega popoldneva znašel nemočen v rokah svojih sodelavcev. Tako kot niso mogli verjeti oni ni mogel verjeti sam. Odpovedal je, telo ni zmoglo več. 

Lahko se zgodi tudi mladim, ki so šele na začetku poslovne poti. Nejc Kunst je pri 24 letih prevzel vodenje družinskega hotela. Doživljal je veliko stresa, bile so težave s kadri, vsega je bilo preveč. Čez noč je izgubil motoriko, ni mogel hoditi, ni mogel sam skrbeti zase. Odpovedal mu je živčni sistem. Danes po večletnem okrevanju še čuti posledice. Čeprav so bili znaki, pa pred odpovedjo ni poslušal nikogar - ne staršev, ne zdravnikov, ne okolice. Prepričan je bil, da se mu ne more nič zgoditi. "Zdaj približno vem, kje je moja meja. Ko začutim bolečine v prstih in nogah, vem, da moram odnehati." Zdaj si privošči tudi oddih na morju, ki si ga prej ni, ker se mu ni zdelo pomembno. "Hotel obratuje tudi, ko me ni. Celo bolje, ko me ni," se je pošalil.

Postavite meje in ne odstopajte

Ključna je skrb zase in za svoje zdravje. Ključno je prepoznati razliko med pozitivnim in negativnim stresom ter se hkrati naučiti obvladati slednjega. Ključno je poslušati telo, ki sporoča, kriči, da nekaj ni v redu. Postavite meje: po 17. uri ne glejte službene e-pošte, ne odgovarjajte na telefonske klice, vsaj sobota naj bo dan brez službe. In ne odstopajte od njih. Zaposlite nekoga, ki vas bo razbremenil, spoznajte, da vse ni le vaš problem. Meditirajte, vsak drugi dan tecite ali kolesarite pet kilometrov.

Predvsem ne skrivajte. Da imate težave, da ne zmorete vsega najprej priznajte sebi. Nato spregovorite z drugimi. Dr. Hrvoje Reschner se spominja svojega vnovičnega prihoda v službo po treh mesecih. Sodelavci so ga pozdravljali rekoč: "O, si prišel?" Da, delo je teklo brez njega, v službi ga dejansko niso preveč pogrešali, njegovo delo so si porazdelili. "Edino, kjer resnično manjkaš, je doma. V službi zagotovo ne, ker te nadomestijo. Edino, kjer te pogrešajo, je doma. Otroci in žena te vprašajo, kdaj prideš, te pogrešajo," je dejal.

Vrnimo se k očetu, ki je nekoč vodil podjetje s 5000 zaposlenimi. Naučil se je, da je lepo živeti. "Treba si je vzeti čas zase, se ustaviti," pravi. Vredno je. Če še vedno dvomite, se vprašajte, kaj bi bilo s tistimi, ki nas imajo radi, ki so odvisni od nas, če nas ne bi bilo. Služba je samo služba in jih je več. Družina je samo ena. Oče je samo en, mama je samo ena. V službi vam ne bodo postavili nagrobnega spomenika, družina vam ga bo. Čuvajte se! Vsi - tako menedžerji kot zaposleni.