Novinarka New York Timesa Liz Alderman je te dni objavila članek, ki nazorno prikaže življenje evropskega prekariata.

Pogled na Finsko: Ville Markus Kieloniemi je bil prepričan, da bo po študiju financ in računovodstva dobil delo na svojem področju. A v treh letih je zamenjal že osem začasnih "zaposlitev". Opravljal je delo hotelskega receptorja in prodajalca moških oblek. 

23-letnik je novinarki dejal, da je tako težko obvladovati svoje finance, najti stanovanje in razvijati kariero. "Ves čas čutiš pritisk," je poudaril in razkril, da je v svoj življenjepis celo dodal, da bi sprejel neplačano delo in pripravništvo v Španiji ali New Yorku. S tem bi imel veliko osebnih stroškov, a nekje je treba začeti, razmišlja.

In njegovo usodo delijo številni mladi v Evropi, tudi v Sloveniji. In ne le mladi - vse več je pritiska tudi na trideset, štirideset in petdesetletnike, naj bodo samoiniciativni ter naj si odprejo svoja podjetja. Delodajalci torej vso odgovornost prelagajo na posameznike. Vse več je pogodb, ki so krajše od enega leta. A ljudje, ki potrebujejo denar za streho nad glavo in hrano, so prisiljeni tovrstne ponudbe sprejeti.

In vse to se dogaja - zanimivo - prav zdaj, ko so gospodarske razmere začele cveteti. Še več: z vseh strani nas prepričujejo, da je moderno biti "svoboden", samostojen podjetnik, ki izbira svoje naročnike in dela, ko želi delati, če pa ne želi, potem pač ne dela ...

Malo hecno zveni, kajne?

Poglejmo zanimiv podatek: Aldermanova je objavila podatek, da je bila od leta 2010 v Evropski uniji več kot polovica pogodb o delu sklenjenih le za določen čas. Pravi, da gre za nasledstvo boleče krize, ki nas je nekaj let privijala. Delodajalci so pod izgovorom, da je treba stisniti, delavcem ponujali pogodbe o delu za določen čas, in s tem zdaj še nadaljujejo. Še vedno obstaja prepričanje, da delavca, s katerim imajo podpisano pogodbo za nedoločen čas, težje odpustijo. Prav tako želijo privarčevati pri plačevanju prispevkov, tako da le-te prevalijo na delavce. S takimi pogodbami pa še pridobijo na delovnih dnevih, saj pozabljajo na pravico do dopusta ali bolniške. Delavci enostavno ostajajo brez prihodkov, če zbolijo. Zato večina hodi na delo kljub temu, da komaj stojijo na nogah. In tovrstne zgodbe so prisotne v vseh panogah.

In tisti, ki so obtičali v tem začaranem krogu začasnih del, bijejo večni boj za preživetje. Kaj to pomeni? Dan in noč pod pritiskom, kako najti naslednji projekt. Ko ga dobijo, iščejo naslednjega. Ko oz. če sploh dobijo plačilo, denar razporejajo, saj ne vedo, ali bodo dobili še kakšno delo.

Še vedno je govora o tem, da si mladi ne upajo ustvariti družine, saj za to nimajo pogojev. "In čeprav so mnogi hvaležni za kakršno koli delovno izkušnjo, so tudi cinični do podjetij, ki jih obravnavajo kot delovno silo za enkratno uporabo," pravi omenjena novinarka, ki se je na terenu pogovarjala s številnimi mladimi.

In to so njihove zgodbe:

Alessandra Sisco, 35-letna zdravnica iz Italije

Alessandra Sisco, ki se je specializirala za zdravnico onkologije, si ni nikoli mislila, da se bo morala posloviti od domovine, če bo želela varno zaposlitev. V Italiji je bila ujeta od pogodbe do pogodbe, ki so bile tudi trimesečne.

Od leta 2012 je dobivala le pogodbe, ki so trajale tri ali pet mesecev. Dejala je, da so delovna mesta za polni delovni čas šla tistim, ki so imeli veze znotraj bolnišnic ali zdravstvenega sistema.

35-letnica je dejala, da je bila ujeta v začaranem krogu. Ves čas je dodajala nove kratkotrajne delovne izkušnje v svoj življenjepis in videti je bilo, da temu ni konca. "Ves čas sem iskala nekaj drugega. Stagnirala sem. Ni bilo razvoja kariere in zaslužki so bili nizki," je povedala novinarki. Eurofound je postregel s podatkom, da so začasni delavci plačani tudi v povprečju 19 odstotkov manj od svojih redno zaposlenih kolegov.

Lanskega novembra si je izborila zaposlitveni razgovor v New Yorku. "Vsaj nekaj upanja za prihodnost bo," je dejala. A tudi v ZDA ni krasno, saj so tam začasna dela postala vsakdan. Znova se bo morala pet let dokazovati, a drugega ji ne preostane. Upa, da ji bo v ZDA kmalu sledila tudi njena družina. "Ko vidiš, da te zaradi tvojega opravljenega dela, cenijo, si vesel," pravi in dodaja, da bo končno našla mir.

Sam Mee, 36-letni analitik iz Velike Britanije

Sam Mee je bil prepričan, da bo imel pri 36 letih že urejeno življenje. Kariero, družino, dom, mogoče mobilni telefon.

A ko si ujet v mlinu začasnih pogodb o delu, so tudi najosnovnejše življenjske stvari nedosegljive. "Imel sem idejo, da bom pridno študiral, pridno delal, dobil bom delo, za katerega sem se izobraževal, in potem bom svoje dekle vprašal, če se bo poročila," je dejal. Končal je magisterij analitike obnašanja in trendov na družbenih omrežjih in bil prepriča, da bo podjetjem zanimiv za sodelovanje.

Z dekletom sta se preselila z Otoka v Amsterdam. "Kupila bi hišo in imela otroke," je razkrival svoje sanje. A v Amsterdamu so mu ponujali le pogodbe za nekaj mesecev, in sicer zunaj njegove izobrazbe.

Delodajalci želijo več fleksibilnosti. Z njo sicer ni nič narobe, a večina delodajalcev želi fleksibilnost pri podpisovanju pogod. "Kariere si želim več kot kar koli drugega, a imam občutek, da sem v poziciji, v kateri bi bil nek 25-letnik," je dejal in dodal, da je pri 36 letih moral za nekaj časa pozabiti na velike življenjske odločitve. "Počutiš se ujetega. Mlad si, imaš veliko za ponuditi, a nihče ti ne da možnosti," pravi.

Začasne pogodbe so mu preprečile, da si uredi domovanje. Dobiti kredit na banki, hipoteko ... je nemogoče. Vam je znano? Ker ni imel rednih prihodkov, mu banke niso želele odobriti kreditne kartice. Celo do mobilnega telefona ni mogel priti, saj telekomunikacijska podjetja niso želela podpisati pogodbe z nekom, ki nima rednih prilivov. Do telefona je prišel prek dekleta, ki ima redno zaposlitev in dela kot babica v porodnišnici.

Svoje celotno zasebno življenje je moral stopirati in ga dati na premor. Dekleta ni prosil za roko, saj ne ve, kako plačati poroko. O otrocih si ne upata pogovarjati, saj si jih v takšnih razmerah ne upata imeti.

Analize so pokazale, da vse več žensk in moških prestavlja idejo o otrocih na kasnejša leta, v južni Evropi pa je močno v porastu trend, da tudi starejši nimajo otrok, saj si jih ne morejo privoščiti.

"A na koncu sem rekel - naj gre k vragu. Svojega življenja ne bom pavziral le zato, ker mi trg ne dovoli, da ga živim," je dejal in razložil, da je dekle zaprosil za roko. Privolila je in zdaj načrtujeta poroko.

Charles Terraz, 29-letni strokovnjak človeških virov iz Francije

Charles Terraz ni nikoli živel s kroničnim stresom, napadi tesnobe ali težavami z zdravjem. A te dni so njegove stalne spremljevalke. Živi od pogodbe do pogodbe. Dela kot rekruter v farmacevtskih in industrijskih podjetjih. Novači delavce, a sam se vsak dan trese, kako naprej.

V Franciji je kar 80 odstotkov novih zaposlitev krajše narave. "Veliko je skrbi, kako naprej in kako do denarja," pravi in dodaja, da te strah, da boš ostal brezposeln, ves čas pritiska. Ves čas se samoizprašuješ, ponoči ne moreš spati. Začel se je boriti s kroničnim stresom in hudimi migrenami. Končal je tudi v bolnišnici, kjer se je zdravil dva tedna. "Bila je grozljiva izkušnja," je zaupal novinarki.

Trenutno ima Terraz pogodbo za šest mesecev. Stres, kaj bo po izteku pogodbe, je velik. Moraš obdržati nasmeh na licu in biti psihično močan, pravi in dodaja, da se o tem počuti izključenega iz družbe. Pred tremi leti je imel ambicije in vizijo o karieri. "A trenutno nimam nič. Težko je včasih ne čutiti izgorelosti in depresije. Če bi bil le jaz, ki se mu to dogaja, OK, a večina mojih prijateljev je v enaki situaciji," je še dodal.

Joost Minnaar, 30-letni znanstvenik iz Danske

Joost Minnaar je imel sanjsko službo v Barceloni. Bil je nanotehnolog v nemškem podjetju, kjer je bilo zaposlenih še 30 raziskovalcev. Delali so na razvoju televizije, tablic in računalnikov. Vsi so imeli podpisane enoletne pogodbe. Podjetje jim je obljubljalo možnost redne zaposlitve po dveh letih.

A to se ni nikoli zgodilo. Ko so jim pogodbe potekle, so jih enostavno nagnali. Minnaarjeva skupina je ugotovila, da so že tretja skupina raziskovalcev, ki jih je v štirih letih najelo podjetje.

Bilo so ujeti, saj je podjetje le čakalo, da se jim druga pogodba izteče in da najamejo nove žrtve. Delali pa so na vso moč.

Ko so slučajno razkrili resnico, je morala med zaposlenimi močno padla. Čeprav so bile njihove naloge zanimive, zaposleni več niso imeli interesa za njih. Niso skrivali, da iščejo drugo zaposlitev. Pojavila se je tudi kruta tekmovalnost, saj so nekateri kljub temu upali, da jih po podjetje redno zaposlilo.

Podjetje je tako uničevalo svoje lastne delavce, je dejal 30-letnik. "Lekcija je bila: če tako ravnaš z ljudmi, če jim ne daš varnosti ali zaupanja na daljši rok, potem ne bodo opravili dobrega dela," je poudaril.

Odločil se je, da prekine agonijo in skupaj s prijateljem, ki se je prav tako znašel v mlinu prekarnega dela, sta zagnala startup. Gre jima dobro.

Cristian Meiler, 35-letni turistični delavec iz Španije

Cristian Meiler je že od najstniški let vedel, da želi delati v turizmu. Tekoče govori pet jezikov in ima diplomo v hotelirstvu. Delal je številna dela, a kljub bogatim izkušnjam ni dobil redne zaposlitve. Ko je ponudbo le prišla, je okleval. Ni bila iz njegovega posla in moral bi se preseliti v Nemčijo.

Opisal je, da ga je prevzel občutek, kot da bi se vdal in predal. "Želiš si ostati na poti, po kateri si hodil tako dolgo." A nato je pomislil, kaj pa, če ne bo boljše ponudbe. "Potreboval sem delo. Potreboval sem stabilnost. In vedno je bil občutek, da se ne smem pritoževati, saj je tam na milijone ljudi, ki nimajo zaposlitve," je pripovedoval.

Sprejel je ponudbo in odšel v Nemčijo. Pravi, da ima krasne sodelavce, a notranji glas mu še naprej prigovarja, da se ni šolal za ta posel. Da je to bil le lahek izhod v sili. Če bi lahko v domovini našel delo, za katero se je učil, bi bil "že naslednji dan na letalu".

Laura Hickey, 26-letna umetnica iz Škotske

Laura Hickey, ki je študirala umetnostno zgodovino, je tri dni v tednu delala v gledališču v mestu Edinburg, pogodba pa ji ni garantirala, rednega prihodka. Preostale dni v tednu je iskala delo. V zadnjem letu je delala v treh podjetjih.

Po dveh letih boja se ji je nasmehnila sreča. Pretekli mesec je dobila pogodbo za redno zaposlitev v škotski zvezi rugbistov. Delala bo kot predstavnica prodaje vstopnic.

"Bilo je ogromno olajšanje," je dejala in dodala, da si ni nikoli predstavljala, da bo tako težko priti do redne zaposlitve. "Zdaj se lahko uredim in fokusiram na prihodnost, pri tem pa ne bom skrbela, da moram najti naslednje delo," je razlagala novinarki.

Delovne ure imajo končno smisel, dobi redno plačo in ob tem notranji mir. Njena strast je še vedno umetnost, a nova zaposlitev ji ponuja možnosti, a katerih ni niti sanjala. Počasi se bo vzpenjala, načrtuje, a imela bo odprte oči. "Absolutno je dobro imeti varnost," zaključi.