Minister Jernej Pikalo je dejal, da takšnih obtožb "ne gre preslišati", saj imajo do tega pojava na ministrstvu ničelno toleranco. Po njegovih besedah je treba obtožbam prisluhniti, jih ovrednotiti in, če je treba, tudi ukrepati. Minister sicer ne želi pavšalno soditi, pač pa počakati, da "vse konkretne zagate glede slabih odnosov" dobi na mizo, šele nato bo lahko sprejel kakšno odločitev. Odpovedi treh sodelavcev so ga sicer nekoliko presenetile. Kot je dejal, tudi sam veliko dela, zato enako zahteva od sodelavcev. Se pa obenem zaveda, da imajo družine in "treba je biti občutljiv glede razmerja med delom in družino".

Na očitke o mobingu se je odzval tudi generalni sekretar na šolskem ministrstvu Mitja Blaganje, ki je pojasnil, da je med vodstvom ministrstva in sodelavci iz službe za odnose z javnostmi prihajalo do različnih pogledov na to, kako plačati dodatno delo, torej delo, ki presega redni delovni čas. Po njegovih besedah so pričakovanja zaposlenih "šla v smer rednega dodeljevanja povečanega obsega dela", pri čemer pa niso uspeli najti skupnega jezika. Več o tem primeru na strani 24ur.com. 

Za kaj je v tem primeru res šlo, bo treba ugotoviti. Mi pa si poglejmo nekaj znakov, ki kažejo na mobing na delovnem mestu. 

Spregovoriti ali biti tiho?

Tako mobing kot šikaniranje sta še vedno temi, o kateri zaposleni ne govorijo tako pogosto. V slovenski javnosti je bilo sicer kar nekaj odmevnih primerov, ko so se nekateri delavci odločili, da bodo spregovorili in si tako zagotovili mirno in spoštljivo delovno okolje. Zavedajte se, da je že od leta 2008 trpinčenje na delovnem mestu kaznivo dejanje.

Ljudje se sicer na to temo težje izpostavijo, saj prevečkrat naletijo na nerazumevanje. Velikokrat namreč lahko slišimo, da je tisti, ki naj bi izvajal mobing in šikaniranje, le zahteval, da je delo opravljeno in da ima opravka z zaposlenim, ki tega očitno ne zmore. A vprašanje je, koliko dela naj bi zaposleni opravil, pod kakšnimi pogoji in kdaj. 

Velikokrat se namreč nato izkaže, da je bil nekdo zasut z delovnimi nalogami, ki jih je nemogoče opraviti tekom delovnega časa, da ni dobil jasnih navodil, kaj se zahteva in pričakuje od njega, do kdaj so roki za predajo opravljenega dela, da se je od zaposlenega zahtevalo, da dela tudi med prostim časom (po zaključku delovnega časa, med vikendom, prazniki, dopusti, bolniško ...) in podobno. 

Lahko pa zadeva poteka tudi drugače: zaposleni ne prejema nikakršnih informacij in navodil o delu, nikakršnih zadolžitev, ne vabijo ga več na pomembne sestanke in podobno. 

Mobing in šikaniranje sta sicer težko dokazljiva, zato je najbolje, da nekdo, ki sumi oz. verjame, da je žrtev te nezakonite prakse, zbira dokaze. Naj piše dnevnik, pri tem naj navaja vse pomembne podatke, kot so datum in kraj dogodka, kdo je bil prisoten, poleg pa naj doda morebitna dokazila, v obliki elektronske pošte in podobno. 

Ljudje, ki so žrtve, ponavadi poiščejo pomoč šele v akutni fazi, ko se posledice trpinčenja že poznajo na zdravju - tako psihičnem kot fizičnem. Strah jih je namreč, da bodo ostali brez službe ali pa da bodo, če bodo spregovorili, še poslabšali svoj položaj na delovnem mestu.  

Kaj je konflikt in kaj je mobing?

Konflikt se ponavadi zgodi. Se ne dogaja - znova in znova. Konflikt je lahko neprijeten, a kljub temu se ponavadi vpleteni ne spuščajo na nizke nivoje komunikacije. Pride do trenj, morda do ostrih besed, a kljub temu ostane raven komunikacije na profesionalni ravni. Ponavadi se vpleteni (morda s pomočjo nadrejene osebe ali nekoga iz kadrovskega oddelka) pogovorijo in vidno je, da si želijo nastalo situacijo umiriti in rešiti. 

Pri mobingu pa je drugače: gre za proces, ki se odvija kontinuirano, in sicer z namenom odstranitve posameznika z delovnega mesta. Poteka v različnih fazah: začetni dogodek (konflikt, reorganizacija, napredovanje ...), začetek trpinčenja, napadalec vključi tudi druge (sodelavce, nadrejene, ki se ne odzivajo na dogajanja in žrtvi obračajo hrbet, zatiskajo oči, žrtev se izolira), žrtve označijo za problematične in jih še dodatno izolirajo ali odpustijo, popolna izločitev (žrtev zboli, obupa, da odpoved, dobi odpoved, doživlja hude stiske, nevarnost popolnega zloma in samomora).

Žrtve so ponavadi osebe, ki rade delajo in so zelo vestne ter odgovorne ali zelo sposobne osebe.

Žrtev ves čas doživlja: nenehno kritiziranje, kričanje ali tihe maše, agresivna komunikacija, zavijanje z očmi, razvrednotenje njihovega dela. Lahko se jim omejuje delo, tako da se ne more dokazati in napredovati. V teh primerih ji lahko očitajo tudi, da nič ne dela, da je slab delavec in da ne dosega rezultatov. Lahko se jo tudi preobremeni z delom, in sicer do te mere, da je več kot očitno, da gre za delo, ki bi ga moralo opraviti več zaposlenih. 

Navodila so nejasna, tako da je žrtev v poziciji, da kar koli naredi, ne bo v skladu z navodili. 

Lahko so prisotne žalitve in poniževanja, kršenje pravic z delovno-pravne zakonodaje, napadi na osebno dostojanstvo in integriteto zaposlenega, prekinjanje pri komunikaciji, oviranje druženja s sodelavci. Prav tako so lahko prisotne grožnje, širjenje laži, posmehovanje na podlagi videza, obnašanja, zasebnega življenja in osebnih prepričanj, v skrajnih primerih tudi poniževanje in žalitve na podlagi družinskih razmer, diskriminacija na podlagi spola, materinstva, vere, prepričanj ...