Pretekli mesec sem sedela na sestanku s poslovnimi partnerji v Münchnu. Po poslovnem pogovoru smo prešli na bolj splošne teme in med drugim je beseda nanesla na nesrečo v Genovi, kjer se je porušil avtocestni viadukt. Ker že nekaj let ne gledam televizije, niti ne berem časopisov in na splošno zelo selektivno spremljam medije, za nesrečo še nisem slišala, kljub temu, da je od nje minilo že nekaj dni. Sogovorniki so se čudili, kako, da tega ne vem, in me spraševali, "kje živim".

Moje prepričanje v življenju je zelo preprosto: vse, kar je, delim v tri kategorije – moja stvar, tvoja stvar, božja stvar.

Pod kategorijo božja stvar, lahko ji rečemo tudi stvar usode ali vesolja, mislim nekaj, na kar ljudje nimamo vpliva. Nesreča v Genovi je po moji kategorizaciji božja stvar – nanjo nimam vpliva, hkrati pa nisem pripravljena nič narediti, da bi bila situacija drugačna, kot je na primer zbiranje denarja za ponesrečence, popravilo mostu. Zakaj bi bilo torej zame (ali za kogar koli) pomembno, da se mentalno in čustveno mešam v takšne situacije? Vse, kar mi takšne novice prinesejo, je, da si rečem: o, moj bog, to je grozno, ubogi ljudje itd. itd. in ob tem čutim negativna čustva. In seveda je nesreča grozna stvar. To ne pomeni, da ne sočustvujem. Pomeni le, da vem, kam usmerjam svojo energijo, čas in mentalni prostor. Z veseljem pomagam, ko se odločim pomagati. Izbiram svoje mentalne bitke in v takšnih situacijah izbiram, kdaj in kako pomagam in takrat se je vredno ukvarjati z božjimi stvarmi. Samo takrat, ko sem pripravljena kaj narediti. Sicer je vse izgubljena energija.

Vprašajmo se, koliko časa in misli porabimo, ko se ukvarjamo s stvarmi, na katere nimamo vpliva in za katere nismo pripravljeni narediti nič, da jih spremenimo. Po domače temu rečemo jamranje. In tega je okoli nas več kot dovolj. Tako da, svet po mojem mnenju ne potrebuje še nekoga, ki se pritožuje v prazno.

V mojem podjetju nas je sedaj pet. Ko sem začela graditi tim, sem imela frustracijo, ki se je glasila: ojoj, vlagala bom čas in denar v ljudi, ki bodo enkrat odšli. Ali se sploh splača vlagati v sodelavce? No, po nekaj letih je moje prepričanje popolnoma drugačno. Vse, kar lahko naredim, je, da svojim sodelavcem omogočim optimalne pogoje, da se bodo z mano in v našem podjetju dobro počutili. Želim jim dati čim več znanja in priložnosti za osebno in poslovno rast in vesela bom, ko bodo odšli, saj to pomeni, da so prerasli okvire našega malega podjetja. To je odlično. Torej, kar počnejo, koliko so zavezani, motivirani, koliko delajo ... pravzaprav ni moja stvar. To je njihova stvar. Moja stvar je, da jim omogočim čim boljše pogoje, okolje, kamor se z veseljem vračajo.

Ogromno miselne in čustvene energije v življenju porabimo tudi za stvari, ki spadajo v kategorijo tvoja stvar. Koga druga oseba ljubi, kako misli, kako dela, kako se vede. Nič od tega ni moja stvar. Vse to je stvar druge osebe. Vse, kar lahko jaz naredim, je, da ljudem okoli sebe omogočim, da ljubijo, da dobro mislijo, da se vedejo na primeren način. Od koga je stvar, koliko zasluži oseba, ki sedi na drugi strani mize, koliko in kako dela (ji pomagamo, da bo boljša, da se bo bolje počutila)? Spet se lahko vprašamo, koliko svoje mentalne in čustvene energije porabimo, se ukvarjamo s stvarmi, ki so stvar drugih ljudi?

Glede na to, da se veliko ukvarjamo z božjimi stvarmi in s stvarmi, ki se tičejo drugih, kdaj pozabimo, da se je treba ukvarjati z mojimi stvarmi. Kako in kaj mislim, zakaj, kaj, kako delujem na vseh področjih življenja. To je edino, nad čemer imamo popoln nadzor. Pa ravno s tem se ponavadi najmanj ukvarjamo. Mogoče je to najtežje. Tako enostavno je izgubljati čas in energijo za zunanje okolje in tako težko se je ukvarjati s sabo. Ker tu je treba delati za spremembe.

Menim, da je tudi v podjetništvu takšna miselnost še posebej pomembna. Kaj lahko sama naredim, da bom rasla jaz, da bo raslo podjetje, da se bodo ljudje dobro počutili? Moja energija je skoncentrirana tja, kjer lahko kontroliram in vplivam. To sem pa vedno samo jaz.

Moj nasvet: Opazujte svoje misli in dejanja. Je ta misel moja stvar, tvoja stvar ali božja stvar? Kaj lahko in kaj sem pripravljen v tej situaciji narediti jaz? Ta koncept je povzet po Byron Katie, njeno knjigo Delo (The Work) lahko najdete tudi na spletu. 

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.