Roman Arkadijevič Abramovič se je rodil 24. oktobra leta 1966 judovskim staršem v mestu Saratov na ruskem ozemlju tedanje Sovjetske zveze. Njegov oče Arkadij Aron Abramovič je bil državni uradnik litovskega rodu, mama Irina Mičalenko pa gospodinja. Ko je bilo Romanu vsega 18 mesecev, je mama zaradi bolezni umrla, pri štirih letih je v gradbeni nesreči izgubil še očeta in tako postal sirota. Posvojil ga je očetov brat, s katerim je Roman nekaj časa živel v Moskvi, pozneje so skrb zanj prevzeli njegovi stari starši po mamini strani, in tako se je fantek moral preseliti v Republiko Komi na severu države.

Otroštvo je Roman preživljal daleč stran od mestnega sveta in prestiža. Bival je v zapuščeni in opustošeni pokrajini ruskega arktičnega kroga, znani po neskončnih zimah in kratkih sončnih obdobjih. Tla so bila trajno zamrznjena, a pod njimi so se skrivale velike zaloge nafte. Roman je bil zaradi sumljivih obšolskih poslov izključen iz dveh fakultet, nato je bil vpoklican v sovjetsko vojsko in ravno tam naj bi začel kovati svojo pot do milijarderja. Po kratkem služenju vojaškega roka se je decembra leta 1987 poročil s svojo prvo soprogo Olgo Jurevno Lusovo in začel delati kot prodajalec na ulici. Pozneje se je zaposlil kot mehanik v lokalni avtodelavnici, na vrhuncu perestrojke pa je v svojem stanovanju v Moskvi na črno prodajal uvožene race iz gume. Potem se je lotil trgovanja s surovinami za švicarsko trgovsko podjetje Runicom.

Od plastičnih lutk do naftnih konglomeratov

Leta 1988, ko je perestrojka omogočila možnost privatizacije v Sovjetski zvezi, se je Abramoviču ponudila priložnost, da legitimizira svoj stari posel. Z Olgo sta ustanovila podjetje, ki je izdelovalo lutke. V nekaj letih se je njegovo bogastvo razširilo od naftnih konglomeratov do prašičjih farm. Imel je dovolj, da je začel vlagati v druga podjetja. V zgodnjih devetdesetih letih je ustanovil in likvidiral vsaj dvajset podjetij, predvsem takih, ki so se ukvarjala z obnavljanjem pnevmatik in varovanjem. Neprestano delo v želji po zaslužku pa je močno vplivalo na njegov zakon; z Olgo sta se začela oddaljevati in leta 1990 sta si priznala, da bo bolje, če gresta vsak svojo pot. A Abramovič ni dolgo žaloval za soprogo: že leta 1991 se je ponovno poročil, tokrat z nekdanjo stevardeso ruskega letalskega prevoznika Aeroflot Irino Vjačeslavnovo Maladina.

Abramovičevo zanimanje za nafto se je začelo, ko je svoje poslovne dejavnosti osredotočil na trgovanje z naftnimi proizvodi iz največje rafinerije v Rusiji v mestu Omsk na zahodu Sibirije. Med letoma 1992 in 1995 je ustanovil pet podjetij, ki so se ukvarjala s preprodajo potrošniških izdelkov in so delovala kot posredniki, sčasoma pa so se specializirala za trgovanje z nafto in naftnimi derivati. Toda leta 1992 so ga aretirali in poslali v zapor zaradi domnevne kraje vladne lastnine. AVEKS-Komi je iz rafinerije Ukhta poslal vlak s 55 vagoni cistern, polnih dizelskega goriva v vrednosti 3,8 milijona takratnih rubljev. Abramovič je vlak srečal v Moskvi in pošiljko s ponarejenim sporazumom poslal v vojaško bazo v Kaliningrad, a gorivo je na njegovo žalost pristalo v Rigi, kjer so preiskovalci ugotovili, da ga spremljajo ponarejeni dokumenti. Abramovič je sodeloval pri preiskavi in se opral krivde. 

Tesno povezan s Kremljem

Njegov velik preboj je prišel leta 1992, ko se je spoprijateljil z Borisom Berezovskim, takrat najmočnejšim ruskim tajkunom. Berezovski ga je pripeljal v ozek krog sodelavcev takratnega ruskega predsednika Borisa Jelcina. Leta 1995 sta Abramovič in Berezovski pridobila nadzorni delež v veliki naftni družbi Sibneft, katere vrednost je začela nato hitro naraščati. Maja leta 1995 sta partnerja ustanovila tudi delniško družbo P.K Trust, do naslednjega leta pa je Abramovič ustanovil še deset novih družb, ki sta jih z Berezovskim uporabljala za kupovanje delnic državnega podjetja Sibneft. Pri vsega 30 letih je bil Abramovič že tako bogat in je imel tako dobre politične vezi, da je postal tesni zaveznik predsednika Borisa Jelcina in se je na povabilo predsednikove družine preselil v stanovanje v Kremlju.

Prav Abramovič naj bi kot prvi takratnemu predsedniku za njegovega naslednika na tem položaju predlagal Vladimirja Putina, zato ni čudno, da so ga v Kremlju nazivali z 'Mr. A.'. Ko je Putin leta 1999 kot premier iskal sodelavce, naj bi prav Abramovič vodil intervjuje s potencialnimi kandidati za ministrska mesta. Jasno je torej bilo, da je bil Putinov tesni zaveznik. In to ostal tudi potem, ko je Putin postal predsednik – za razliko od Berezovskega, ki je izgubil naklonjenost novega režima in je moral po kazenski preiskavi zaradi goljufij in davčnih utaj v izgnanstvo v Veliko Britanijo.

Medtem ko je Berezovski životaril v Londonu, je Abramovič stopil v čevlje svojega mentorja in začel okrog sebe graditi današnji finančni imperij. Korak za korakom je pridobival moč in vpliv: postal je lastnik 80 odstotkov podjetja Sibneft, pete največje ruske naftne družbe, 50 odstotkov družbe Rusal, ruskega monopola aluminija in 26 odstotkov ruskega državnega letalskega prevoznika Aeroflot. Posledično je pozneje ob prodaji družbe Sibneft ruskemu Gazpromu močno profitiral:  Domneva se, da naj bi mu prodaja prinesla okrog 1,8 milijarde britanskih funtov (okrog 2 milijardi evrov).

Kot guverner se je preizkusil tudi v političnih vodah

Po Putinovem vstopu na politični parket se je po vzoru drugih ruskih oligarhov, ki zaradi nadzora nad ogromnimi količinami naravnih virov lokalno in nacionalno uživajo ogromno moč, tudi Roman Abramovič podal v politične vode. Leta 1999 je bil izvoljen v Dumo kot predstavnik avtnonomnega okrožja Čukotka, opustošene in zapuščene pokrajine na ruskem daljnem vzhodu. Leto pozneje je na volitvah osvojil 92 odstotkov glasov ter tako postal guverner Čukotke in začel svoj denar prelivati v to zamrznjeno pokrajino, ki ima samo 73 tisoč prebivalcev.  Nemudoma se je lotil gradnje šol, stanovanj in moderne infrastrukture: od hotelov do kinodvoran in velikih nakupovalnih centrov. Za vse to naj bi po podatkih revije Time zapravil okrog 925 milijonov evrov lastnega denarja, kar je največ v zgodovini Rusije. "Ne znam povedati, koliko natančno sem zapravil za to regijo, nikoli nisem vodil evidence," je povedal.

Takšna velikodušnost je vzbudila sume Abramovičevih kritikov, ki so menili, da provinco Čukotka uporablja kot odskočno desko za višje politične ambicije. A ko je pozneje predsedniku Putinu prav on za mesto premierja predlagal Dmitrija Medvedjeva, je postalo jasno, da ga politični položaj (še) ne zanima. Abramovič je za Time povedal: "Zame je to nov izziv. Nikoli prej nisem vodil ozemlja. Nikoli nisem javno govoril ljudem. Moram preizkusiti to, da vidim, ali mi je všeč." Pod njegovim vodstvom se je življenjski standard v tej mrzli pokrajini močno izboljšal; kot guverner je pridobil nove investitorje, ustanovil je celo obrat Sibnefta, da bi ljudem dal delovnih mest. Kljub vsem njegovih prizadevanjem pa je regija razglasila stečaj potem, ko uslužbenci v javnem sektorju več mesecev niso prejeli plač. Leta 2008 je takratni predsednik Dmitri Medvedjev sprejel Abramovičevo prošnjo za sestop s položaja guvernerja, a je z donacijami še naprej finančno podpiral razvoj regije.

A Abramoviču ni spodletelo samo pri vodenju pokrajine, temveč ponovno tudi na ljubezenskem področju. Oktobra leta 2006 se je v medijih pojavila novica, da je Irina najela dva izjemno priznana britanska odvetnika, specializirana za ločitve, saj naj bi imela dovolj Romanovega varanja z mlado, takrat 25-letno Dašo Žukovo, nekdanjo spremljevalko tenisača Marata Safina in hčerko priznanega ruskega oligarha Aleksandra Žukova. Marca leta 2007 sta se Roman in Irina po 16 letih zakona dokončno ločila, nekdanja soproga pa naj bi pri tem oligarha olajšala za 213 milijonov evrov, prav tako naj bi dobila skrbništvo nad njunimi petimi otroki: Iljo, Arino, Sofio, Arkadijem in Anno. Abramovič je bil tako ponovno svoboden in že leto pozneje se je na zasebni zabavi poročil z dolgoletno ljubimko Dašo.

Chelsea, CSKA Moskva, ruska nogometna reprezentanca ...

Eden najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov od nekdaj kazal tudi zanimanje za šport. A bolj kot tekanje po igriščih ga je tudi na tem področju zanimalo lastništvo. Junija leta 2003 je postal lastnik londonskega nogometnega kluba Chelsea in prevzem se je v ekipi poznal že naslednje leto, saj so sezono zaključili na drugem mestu nacionalne Premier League ter postali polfinalisti Lige prvakov. V sezoni 2004/05 so postali državni prvaki, sledile so lovorike s praktično vseh velikih tekmovanj svetovnega formata. Zasluge za vse so pripisovali Abramovičevemu bogastvu, s pomočjo katerega naj bi bili zmožni kupiti katerega koli igralca na svetu. Moštvo je v naslednjih sezonah doživljalo vzpone in padce, trenerji so se menjavali kot po tekočem traku, a Abramovič je ostal. "Skupaj smo preživeli izjemno desetletje in klub ne bi bil tako uspešen brez vas. Hvala za vašo podporo in prepričan sem, da je pred nami še veliko uspešnih let," se je Abramovič zahvalil podpornikom kluba leta 2013 ob desetletnici lastništva.

Vmes je bil vpleten tudi v lastništvo moštva CSKA Moskva, čeprav zaradi očitkov o navzkrižju interesov samo posredno, preko Sibnefta, ki je marca leta 2004 postal uradni sponzor te ruske ekipe. Domnevalo se je, da se je za to potezo odločil, ker naj bi ga pekla vest, da je z nakupom Chelsea podprl britanski, ne domači nogomet. Prav tako naj bi igral pomembno vlogo pri prihodu Guusa Hiddinka na selektorski položaj ruske nogometne reprezentance, že dalj časa pa finančno podpira tudi ruske športne programe za mlade nogometaše in pomaga pri gradnji nogometnih stadionov. Poleg tega financira posebne programe usposabljanj za trenerje in vsako leto najbolj perspektivne nogometaše pelje na izlete k profesionalnim nogometnim klubom v Anglijo, na Nizozemsko in v Španijo.

Konec avgusta 2018 je odjeknila vest, da naj bi se odločil Abramovič prodati Chelsea, zanj pa naj bi zahteval vrtoglavi dve milijardi funtov (2,25 milijarde evrov). V klubu so navedbe medijev takoj zanikali, čeprav je nekoliko nenavadno, da so za nekaj časa zadržali več kot milijardo evrov vredno obnovo stadiona Stamford Bridge. Za to potezo naj bi se ruski oligarh odločil zaradi vse večjih napetosti med njim in britansko vlado, ki so posledica nedavnih napadov z novičkom, za katere krivijo Ruse. Velika Britanija je zato omejila možnost vlaganja bogatih ruskih investitorjev, zaradi česar Abramovič ni zaprosil za podaljšanje britanskega vizuma, to pa pomeni, da ne more opravljati svojega dela. Pred časom je sicer zanikal, da naj bi mu britanske oblasti dejale, da mora, če želi britanski potni list in vizum, razložiti natančno, od kod mu vse bogastvo. A če to drži, je kar logično, da ni želel potnega lista in da se bo nazadnje vendarle odločil za prodajo kluba.

Velja za velikega dobrodelneža

Roman Abramovič je nedvomno eden najbolj vplivnih ruskih oligarhov, ki je tesno povezan z moskovskim Kremljem. Znan je po tem, da je medijsko sramežljiv in skrivnosten in ima po navadi nekaj dni staro brado, a velja za vrhunskega in izjemno iznajdljivega poslovneža. Njegovi glavni viri bogastva so nafta, jeklo in zlato. Ima ogromen portfelj luksuznih nepremičnin, letal, jaht, hitrih avtomobilov in dragih umetnin, znan pa je tudi po svojem razkošnem zapravljanju. A pri tem v nasprotju z mnogimi kolegi ni sebičen: s svojimi donacijami in finančno podporo različnih projektov ter organizacij velja za najbolj dobrodelnega Rusa na svetu. Je predsednik zveze ruskih judovskih skupnosti, skrbnik moskovskega judovskega muzeja in donator gibanja Čabada.

A vse to mu vsaj na enem področju v življenju čisto nič ne koristi – ljubezenskem namreč. Tudi ljubezenska pravljica z občutno mlajšo tretjo soprogo Dašo se namreč ni obnesla. Avgusta leta 2017 je par naznanil ločitev, Daša pa naj bi dobila skrbništvo nad njunima otrokoma: sinom Aaronom Aleksandrom in hčerko Leah Lou. Kmalu zatem so Abramoviča začeli povezovati z rusko balerino, 41-letno Diano Višnevo, a zveze nikoli nista uradno obelodanila. Diana je maja 2018 povila sina, toda o očetu otroka nikoli ni dala nikakršne izjave, Abramoviča pa v času poroda in po njem ni bilo ob njej, tako da ni znano, ali se je oligarh razveselil osmega otroka ali ne.

Nič več Rus?

Abramoviča je namreč bolj kot očetovstvo zaposlovalo pridobivanje izraelskega državljanstva. Maja 2018 je v Sovjetski zvezi rojeni milijarder in poslovnež Roman Abramovič zaključil uradni proces in tako naj bi že postal državljan Izraela. Za ta korak naj bi se odločil zaradi svojih judovskih korenin, čeprav strokovnjaki pravijo, da se je v resnici za spremembo nacionalnosti odločil zaradi vse težjega pridobivanja in podaljševanja vizumov za ruske državljane v Veliki Britaniji. Toda Izrael je Abramoviču že od nekdaj blizu. Že leta 2015 je namreč v Tel Avivu kupil butični hotel Varsano in ga spremenil v svojo izraelsko palačo, ki je sedaj postala tudi njegovo uradno domovanje. Leta 2019 je tako tudi postal najbogatejši človek v Izraelu in 11. na ruski lestvici najbogatejših.