Li Ka Šing je imel zgolj 14 let, ko mu je zaradi tuberkuloze umrl oče. Da bi družini pomagal preživeti, je bil prisiljen šolo obesiti na klin in se zaposliti. Doma so bili tako revni, da so bili prisiljeni prodati oblačila pokojnega očeta za nakup hrane. Medtem ko je večina njegovih vrstnikov obiskovala šolo in igrala igrice, je Li po 16 ur na dan delal v tovarni, kjer je izdeloval plastične pasove za ročne ure. Zveni grozljivo, kajne? Toda v resnici je to zgodba o uspehu! Zahvaljujoč nekaterim ekstremno tveganim naložbam je Li Ka Šing danes najbogatejši Azijec na svetu; njegovo premoženje je ocenjeno na 31,9 milijarde dolarjev (28 milijard evrov). Njegovo popotovanje z dna družbene lestvice med najpremožnejše in najvplivnejše ljudi na svetu je resnično izjemno navdihujoča zgodba.

Od vajenca do podjetnika

Li Ka Šing se je rodil 13. junija leta 1928 v mestu Čaodžov v provinci Guangdong na jugu Kitajske v spoštovano družino ravnatelja osnovne šole in gospodinje. V času druge kitajsko-japonske vojne, ki je bila posledica japonskega militarističnega imperializma, je bila družina prisiljena pobegniti pred bombnimi napadi. Zatočišče je našla v Hongkongu, a namesto novega začetka jo je tam doletel hud udarec: oče je zbolel za tuberkulozo, zato je moral Li poprijeti za delo, da je družini pomagal preživeti. Že pri 12 letih je začel kot vajenec delati v stričevi tovarni, v kateri so izdelovali plastične pasove za ročne ure. Očetovo stanje se je hitro slabšalo in Li je bil prisiljen šolo obesiti na klin ter še bolj poprijeti za delo, da bi imeli denar za hrano in zdravila.

A kljub izjemni zdravstveni negi je oče leta 1942 umrl. Li, ki je tudi sam zbolel za blažjo obliko tuberkuloze, se je tako še pred dopolnjenim 15. letom starosti moral spopasti z vojno, izgubo enega od staršev in hudo boleznijo. Izolacija, skrajna revščina in občutek nemoči so ga močno zaznamovali in ga tako rekoč prisilili k stremenju za uspehom. Ko so vrstniki šli v srednjo šolo, je imel sam že zaposlitev za polni delovni čas in je finančno vzdrževal celotno družino. Iz vajenca je hitro napredoval v enega najboljših prodajalcev v podjetju in pri 18 je postal menedžer ene od podružnic. Leta 1950 je, star vsega 22 let, dal odpoved in s približno 50 tisoč ameriškimi dolarji (44 tisoč evri) začetnega kapitala, katerih del je prihranil, del pa si je izposodil od sorodnikov, je ustanovil podjetje Čeung Kong.

Ime družbe je navdihnila najdaljša kitajska reka Jangce (v prevodu Dolga reka), v katero se zliva nešteto potokov in rek, kar naj bi odražalo podjetniško prepričanje o sinergiji in moči skupnih prizadevanj. Li je uporabil vse, česar se je v preteklem desetletju naučil o plastiki, da je začel proizvajati plastične igrače, a je med prebiranjem mednarodnih časopisov kmalu ugotovil, da na evropskih tleh (predvsem v Italiji) postaja vse bolj priljubljeno plastično cvetje, in ker je imel veliko izkušenj z oblikovanjem in barvanjem plastike, se je odločil svojo proizvodnjo preusmeriti v bolj 'cvetočo' smer. Kmalu se je izkazalo, da je bila to izjemno pametna poslovna odločitev. V več kot tisoč kvadratnih metrov veliki tovarni so delali 24 ur na dan, da so lahko zadostili potrebam trga, in mladi Li je celo spal v skladišču družbe, da bi bilo vse, kot je treba. A to je bil šele začetek.

Plastiki je dodal še nepremičnine

Čeprav je v rani mladosti šolo obesil na klin in nikoli ni obiskoval univerze, je bil vedno predan nabiranju novih znanj in velik delež svojega uspeha pripisuje svoji sposobnosti samostojnega učenja. Prvo leto je denimo povsem sam vodil računovodske knjige podjetja Čeung Kong, in to brez kakršnih koli izkušenj s tega področja – preprosto si je kupil učbenike, jih skrbno preštudiral in se lotil dela. Podjetje je ustvarjalo vse več dobička in Li je kmalu začel iskati možnosti za nadaljnji razvoj. Ob tem je vselej ostajal zelo dosleden in lojalen. Leta 1956 je zavrnil ponudbo, s pomočjo katere bi lahko ustvaril kar 30 odstotkov več dobička od prodaje in bi imel možnost razširitve podjetja, in to zgolj zato, ker je že sklenil ustni dogovor z drugim kupcem. In načelo striktne lojalnosti je ohranil vse do danes, pa čeprav to včasih s seboj prinese tudi izgube.

Li še zdaleč ni ostal zgolj pri plastičnih izdelkih. Leta 1958 je bil prepričan, da bodo cene hongkonških nepremičnin in najemnin začele rasti, zato se je odločil z dobičkom podjetja nakupiti zemljo in razviti lastne poslovne zgradbe. A to je bilo vse prej kot lahko, saj so Hongkong v petdesetih letih prejšnjega stoletja napolnile množice beguncev, ki so bežali pred vojno na Kitajskem, zaradi česar so bile prostorske razmere v britanski koloniji zadušljive. A zaradi nasilnih levičarskih nemirov proti britanskim kolonialnim pravilom, ki so izbruhnili leta 1967, je veliko ljudi pobegnilo iz Hongkonga, zato so se cene nepremičnin močno znižale, in ker je Li verjel, da je politična kriza le začasna, cene nepremičnin pa se prej ali slej znova začele višati, je po izjemno nizkih cenah nakupil zemljišča prebivalcev, ki so se odločili za beg in tako precej enostavno vstopil na trg komercialnih nepremičnin.

Leta 1971 je tako tovarni plastičnih izdelkov uradno dodal še podjetje za razvoj nepremičnin Čeung Kong in se začel razvijati v azijskega tigra. Trg je kmalu zatem resnično začel okrevati in Li se je podal na svoj veliki pohod. Razvijal je nepremičnine, gradil stanovanjske, pisarniške, trgovske, industrijske in hotelske objekte in komplekse ter s tem skozi leta zgradil eno največjih nepremičninskih investicijskih družb na svetu. Kupoval je, ko so bile cene najnižje in prodajal, ko so nepremičnine dosegale najvišje vrednosti. Leta 1972 je njegovo podjetje vstopilo na hongkongško borzo in s tem se je začelo obdobje širjenja njegovega imperija po vsem svetu. V tem času se je Li poročil s Čong Juet Ming, s katero ima dva sinova: Victorja Lija in Richarda Lija.

Postal je 'azijski superman'

Leta 1979 je dosegel izjemen osebni uspeh, saj je postal prvi kitajski državljan, ki je kupil nadzorni delež v Hutchison Whampoi – znameniti britanski trgovski hiši iz 19. stoletja. To je bil izjemen kulturni mejnik, ki je kazal na naraščajočo moč hongkonških podjetnikov. Ker se je družba že več let spopadala z velikimi težavami, je Li banko HSBC Holdings (Hongkong & Shanghai Bank) brez večjih težav prepričal, da mu je prodala svoj 22-odstotni delež podjetja za manj kot polovico knjigovodske vrednosti. S te je postal prvi Kitajec, ki je imel v Hongkongu v lasti kakšno od britanskih družb. In v tem primeru ni šlo za kar eno družbo: podjetje Hutchison Whampoa je imelo namreč na celotnem območju Hongkonga v lasti ladjedelnice, pristanišča, velike prodajne parcele in še veliko več. V naslednjem desetletju je Liju uspelo uspešno transformirati družbo in razširiti svoj imperij po vsem svetu. Danes je Hutchison Whampoa eno najdragocenejših podjetij na svetu z letnimi dobički v vrednosti več kot 50 milijard dolarjev (44 milijard evrov).

Do leta 1986 se je Li iz tovarniškega vajenca dokončno preobrazil v polnopravnega podjetniškega milijarderja. Njegove naložbe so bile tako premišljene, da so ga ljudje poimenovali 'azijski superman'. Svoj takrat že ogromni imperij je razširil še na Kanado, na katero je bil že od nekdaj močno navezan. Oba njegova otroka imata namreč tudi kanadsko državljanstvo, prav tako sta se tam tudi izobraževala. S partnerji je za približno 500 milijonov ameriških dolarjev (440 milijonov evrov) kupil polovico kanadskega podjetja Husky Oil, ki je imelo lastno naftno vrtino. Družba je kljub številnim prestrukturiranjem in združevanjem že več let imela velike izgube, zato Li ni imel večjih težav lastnikov prepričati o prodaji. Čas te pridobitve ne bi mogel biti bolj popoln; v času nakupa je bil sodček nafte na trgu namreč vreden zgolj okrog 10 dolarjev (8,78 evra). V naslednjih tridesetih letih se je cena povečala na 30 (26), nato na 50 (44) in celo na 140 dolarjev (123 evrov) za sod, kar je podjetju prineslo velike dobičke. Danes se cena sodčka nafte giblje okrog 90 dolarjev (79 evrov), kar pomeni, da Husky Energy ustvari več kot 25 milijard dolarjev (22 milijard evrov) prihodka na leto. Podjetje je danes vredno več kot 8 milijard dolarjev (7 milijard evrov).

Sledila so vlaganja v kanadsko trgovsko banko, v devetdesetih letih pa je z nakupom mobilnega operaterja Orange vstopil tudi na tržišče Velike Britanije. Eden izmed največjih uspehov Li Ka Šinga se je zgodil leta 1999, ko je Orange za 15 milijard ameriških dolarjev (13 milijard evrov) prodal nemškemu konglomeratu Mannesmann AG. Hongkonškemu industrialcu je tako uspelo s plastiko in nepremičninami zgraditi bajen svetovni imperij, nato pa je s tveganimi, a dobro premišljenimi naložbami vstopil še v svet tehnološke industrije. Leta 2006 je v Hongkongu ustanovil podjetje za tvegani kapital Horizons Ventures, ki je bilo specializirano za vlaganje v številna tehnološka zagonska podjetja, s poznejšim razcvetom katerih je močno povečal svoje že tako veliko bogastvo. Že od ustanovitve ga vodi njegova dolgoletna Šprijateljica, 56-letna Solina Čau. Poleg nepremičnin je Li Ka shing tako pokazal tudi neverjeten občutek za napredno tehnološko industrijo.

Vstop na trg tehnološke industrije

Li je leta 2005 investiral v Skype, ko je ta imel velike izgube. Leto pozneje je eBay zanj plačal kar 2,5 milijarde dolarjev (2,2 milijarde evrov). Po začetnih previdnejših naložbah je osemdesetletnik konec leta 2007 potreboval vsega pet minut, da se je odločil vložiti 120 milijonov dolarjev (105 milijonov evrov) v komaj tri leta star Facebook, ki je imel takrat šele 50 milijonov aktivnih uporabnikov in je ustvarjal malo dobička. Kljub dejstvu, da se je podobna platforma Myspace ravno izkazala za katastrofalno naložbo družbe Newscorp Ruperta Murdocha. A očitno je Li človek z izrazitim šestim čutom, in tako je danes njegov 0,8-odstotni delež v Facebooku vreden kar 900 milijonov dolarjev (790 milijonov evrov). V naslednjih letih je družba Horizons Ventures postala aktivna predvsem v Združenih državah Amerike, Izraelu in Evropi, do zdaj pa je prek nje Li v zagonska podjetja vložil več kot 420 milijonov ameriških dolarjev (368 milijonov evrov).

Li je finančno podprl tudi aplikacijo Siri, ki jo je nato leta 2010 kupila družba Apple. Prav tako je milijone dolarjev investiral v družbe Spotify, Waze in HzO. Leta 2009 je, že veliko preden je Spotify ustvaril mobilno aplikacijo, bil prepričan, da bi ga bilo nujno imeti v vsakem avtomobilu. Njegove tehnološke naložbe dokazujejo, da je vselej zelo dobro razumel, v katero smer se bo razvijal svet. Še danes verjame v tehnologijo, ki spreminja igro in njena pravila. Tako ne preseneča, da je v zadnjih letih veliko vložil v biotehnološka podjetja in podjetja, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco. Med najbolj nenavadnimi tveganimi naložbami družbe Horizons Ventures do zdaj je prav gotovo financiranje podjetja, ki proizvaja laboratorijsko izdelane hamburgerje na osnovi viskija in rastlin.

Kamor koli pogledamo, je Li Ka Šing na neki način tam. Ali pa se tako vsaj zdi. Ko se njegove tehnološke naložbe ne izidejo, osebno prevzame finančne posledice. Ko prinašajo nepričakovane dobičke, jih z veseljem vlaga v svoj dobrodelni sklad Li Ka Šing Foundation, ki ga je ustanovil leta 1980 in katerega direktorica je prav tako Solina Čau. Res je, Li Ka Šing je že od svojih začetkov znan tudi kot izjemen dobrodelnež. Leta 2006 je povedal, da bo v okviru sklada Li Ka Šing Foundation tretjino svojega premoženja daroval v izobraževanje in zdravstvene projekte po vsem svetu. Do leta 2018 naj bi fundacija, za katero Li rad pove, da je kot njegov »tretji sin«, financirala izobraževanje 120 milijonov otrok po vsem svetu, v okviru zdravstvenih projektov pa naj bi s sredstvi iz sklada pomagali več kot 12 milijonom bolnikov po vsem svetu. 690 milijonov dolarjev (605 milijonov evrov) je Li prek fundacije namenil ustanovitvi univerze Shantou, 40 milijonov ameriških zelencev (35 milijonov evrov) pa je vložil v kalifornijsko univerzo Berkeley za nov biomedicinski raziskovalni center.

Hongkong je »mesto družine Li«

A kljub aktivni človekoljubnosti mu mnogi Hongkonžani zamerijo monopolni položaj v lokalnem gospodarstvu. Prav tako oligopolno prevlado tajkunov, kakršen je Li, krivijo za družbene bolezni: zevajočo premoženjsko vrzeljo, obsežno obnovo pristanišč, uničevanje dediščine in izjemno visoke cene nepremičnin. Kljub uspehom na tehnološkem področju Li Ka Šing namreč nikoli prenehal vlagati v nepremičnine in industrijo. Leta 2010 je njegova družba Cheung Kong za 1,9 milijona ameriških dolarjev (1,67 milijona evrov) kupila U.K. Power Networks, tako da danes z električno energijo oskrbuje okoli osem milijonov Britancev. Leta 2011 je kupil družbo Northumbrian Water, ki prevaža čisto pitno vodo 4,5 milijona ljudem in zagotavlja kanalizacijske storitve 2,7 milijona prebivalcem v Angliji. Poleg domačega je najbolj intenzivno prisoten na kanadskem, kitajskem, britanskem, nizozemskem, panamskem in bahamskem trgu ter na trgih držav v razvoju.

Čeprav se mu poklicno ne bi moglo goditi bolje, v zasebnem življenju ni imel takšne sreče. Že 1. januarja leta 1990 se je moral spoprijeti s smrtjo žene Čong Juet Ming, ki je umrla zaradi anevrizme, stara vsega 55 let, in ga pustila samega z dvema sinovoma. Čeprav je od takrat minilo že skoraj 30 let, Li nikoli ni kazal želje po tem, da bi si poiskal novo ljubezen. Leta 1996 je njegovega starejšega sina Victorja ugrabil zloglasni kitajski mafijec 'Big Spender' Čeung Tze Keung. Li naj bi mu plačal odkupnino v vrednosti 127,5 milijona dolarjev (112 milijonov evrov). Kitajske oblasti so ugrabitelja kmalu zatem aretirale in ga po hitrem postopku obsodile na smrt.

Njegovo premoženje je ocenjeno na 28 milijard evrov

Marca lani, le nekaj mesecev pred svojim 90. rojstnim dnem, je naznanil, da se bo upokojil. "Delal sem dolgo, verjetno predolgo," je dejal in poudaril, da se bo sicer umaknil, a bo ostal visoki svetovalec v svojih podjetjih. 10. maja je na rednem letnem zasedanju generalne skupščine družbe tako vodenje svojega megalomanskega imperija predal starejšemu sinu, ki je bil v kolesje imperija vpet že več vrsto let. Victor Li je tako pri 54 letih prevzel nadzor nad očetovim konglomeratom s 323 tisoč zaposlenimi in delovanjem v 50 državah po vsem svetu. Mlajšemu Richardu pa je pomagal na noge postaviti podjetje PCCW, ki ga vodi in je danes največja telekomunikacijska družba v Hongkongu. A svetovna javnost si je enotna, da bosta sinova težko kdaj zares vstopila v očetove čevlje.

Pri 90 letih je Li Ka Šing še vedno krepak podjetnik, na katerega je vselej treba računati. Vsak dan vstane ob petih zjutraj, dopoldne uro in pol nameni igranju golfa in do kosila običajno prebere vse pomembne mednarodne časopise od zadaj naprej. Še vedno živi v hiši, ki jo je kupil pred več kot 50 leti. A to ne pomeni, da je ta skromna. V lasti ima namreč rezidenco v hongkonškem zalivu Deep Water Bay, kjer družinska hiša s štirimi spalnicami stane 15 milijonov evrov. Kljub temu velja za enega najbolj skromnih milijarderjev sveta. Nikoli ni nosil dragih oblačil in obutve, njegov prepoznavni znak pa je bila vrsto let preprosta ročna ura, vredna nekaj več kot 40 evrov. Osebno je vedno nakupoval z denarjem, ki ga je dejansko imel na svojih bančnih računih, saj se ni želel zadolževati, zgolj minimalne dolgove je toleriral tudi v svojih podjetjih.

Li Ka Šing je do medijev vedno bil ter ostaja sramežljiv in zelo redko privoli v intervju, a njegovo ime bo večno sinonim za pionirski azijski uspeh. Njegovo premoženje je, večinoma zahvaljujoč večinskim deležem v družbah Čeung Kong, Hutchison Whampoa in številnih drugih naložbah, danes ocenjeno na neverjetnih 31,9 milijarde dolarjev (28 milijard evrov), s čimer je najbogatejši Azijec in 46. najbogatejši človek na svetu. Ni slabo za nekdanjega tovarniškega vajenca brez izobrazbe, kajne?