Nekateri so pandemijo vzeli kot priložnost za nov začetek, saj so spoznali, da je nastopil čas odkrivanja novih poklicev in strasti ter uresničevanja sanj. Začeli so zasledovati karierne cilje, ki jih morda sicer ne bi. V enih primerih so jim odločitev olajšali slabi delovni pogoji, delodajalci, nezadovoljstvo na delovnem mestu, negotovost v panogi, pri drugih je šlo za osebno odločitev zaposlenega ne glede na zadovoljstvo v prejšnji službi. En vidik pa jim je bil skupen – pandemija covid-19.

Microsoftova raziskava je pokazala, da letos razmišlja o menjavi službe okoli 40 odstotkov vprašanih, in po podatkih ameriškega ministrstva za delo je v ZDA med pandemijo zgolj v mesecu aprilu podalo odpoved štiri milijone zaposlenih. Nekateri so se odločili za spremembo, ker so spremenili način razmišljanja in prioritet v življenju. Poiskali so si primerljivo ali boljše plačane službe z boljšimi delovnimi pogoji; pandemija jih je spodbudila k uresničevanju sanj, zadanih ciljev, v ospredje so postavili sebe in družino. Drugi niso bili zadovoljni z delodajalcem, z delovnikom in urniki, pogoji, delovnim okoljem, plačilom, kar se je po pojavu novega koronavirusa v mnogih sektorjih samo še poglobilo. Obenem se je pri mnogih pojavila nova skrb – varnost na delovnem mestu oziroma nevarnost okužbe z novim koronavirusom.

Epidemija covid-19 je občutno spremenila način dela v zdravstvenih domovih, bolnišnicah, domovih za starejše ter drugih zdravstvenih in socialnih zavodih. Zaradi preobremenjenosti, lahko tudi slabega vodenja in organizacije ter prenizkih plač glede na tveganje in odgovornost po celem svetu že opažajo povečane odpovedi zdravstvenih delavcev, številni med njimi pa nameravajo oditi v prihodnje. Nedavna raziskava je pokazala, da v ZDA med 20 in 30 odstotkov zaposlenih v zdravstvu razmišlja o menjavi službe, po drugi raziskavi naj bi odhod načrtovale štiri od 10 medicinskih sester, kar pomeni kar okoli 40 odstotkov, poroča cnbc.com. Problematika nikakor ni omejena zgolj na ZDA, raziskava Britanskega zdravniškega združenja (BMA) je razkrila, da namerava na tisoče zdravnikov po pandemiji oditi iz javnega zdravstva zaradi izčrpanosti in skrbi za duševno zdravje. Tretjina načrtuje zgodnjo upokojitev, četrtina daljši premor in 17 odstotkov bi jih raje opravljalo poklic v drugi državi.

Tudi v Sloveniji opažajo povečano število odhodov zdravstvenih delavcev, kar pa v bistvu ni nekaj novega. Že vrsto let se slišijo opozorila zaradi premalo denarja, kadrovskih stisk, nadur, preobremenjenosti ... Težave so bile seveda prisotne že pred pojavom novega koronavirusa, a slednji je vse zgolj še poslabšal. In zlasti v bolnišnicah je opaziti pogostejše odhode zaposlenih v zdravstveni negi, ki odhajajo v zdravstvene domove in tudi izven zdravstva, je opozoril direktor Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije Marjan Pintar. Temeljni vzroki so po njegovih navedbah zelo težki delovni pogoji in zahtevno delo, ključni problem javnih zdravstvenih zavodov pa je pomanjkanje kadra. "Na primarni ravni kronično primanjkuje zdravnikov, v bolnišnicah pa predvsem negovalni kader," je izpostavil. Rešitev v pomanjkanju zdravnikov vidi v izboljšanju sistema podeljevanja specializacij in v povečanju vloge delodajalcev. "V vsakem primeru pa je potrebno dodatno stimulirati težje pogoje dela (bolj zahtevna delovna mesta v bolnišnicah, stimuliranje dela v ruralnih okoljih …)," meni.

V Sindikatu zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije FIDES so spomnili, da je že dlje časa prisoten "trend odhodov zdravnikov iz javnih zdravstvenih zavodov zaradi nestimulativnega delovnega okolja, povezanega z neurejenimi razmerami v zdravstvenem sistemu in rigidnega plačnega sistema". Skupaj s Koordinacijo zdravniških organizacij politične odločevalce že leta in leta opozarjajo na problematike, vezane na financiranje zdravstvenih storitev, na upravljanje javnih zdravstvenih zavodov in na sistem nagrajevanja. "Rezultat le-teh so tudi pomanjkanje zdravnikov/zobozdravnikov v javnem zdravstvu, nezainteresiranost za določene specializacije, nezmožnost pridobiti zdravniške kadre v določenih zavodih, odhodi zdravnikov/zobozdravnikov v tujino in k zasebnim izvajalcem, preobremenjenost zdravnikov/zobozdravnikov, nezainteresiranost zdravnikov/zobozdravnikov za vodenje, odzaposlitve vrhunskih strokovnjakov v javnem sektorju," so nanizali.

Pristojne so že večkrat opozorili tudi na razvrednotenje poklica srednje medicinske sestre. Njihove odhode zaznavajo povsod, "kjer trg zaposlenim ponuja boljše delovne pogoje, v tujino in k zasebnim izvajalcem zdravstvenih storitev v državi. Zelo velike težave povzročajo odhodi zdravstvenega osebja, zlasti izkušenih srednjih medicinski sester, iz bolnišnic." Zavzemajo se za celovito reformo zdravstva, ki mora neizogibno vključevati tudi spremembe plačnega sistema za zaposlene v zdravstvu. "Nadejamo si, da bo politika končno spoznala nujnost ukrepov in izpeljala potrebne reformne ukrepe," so poudarili.

Tudi v Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije (SDZNS) že vrsto let opažajo trend odhajanja zaposlenih v zdravstvu. "Vzrokov je več, med glavnimi pa so: prenizko plačilo za obremenitve in odgovornost s katerim se srečujejo medicinske sestre, pogoji dela, izmensko delo, delo na dan nedelje in praznikov, neenakomerno razporejen delovni čas, odsotnost kadrovskih normativov in standardov ..." je naštel njihov generalni sekretar Marjan Meglič. Največ odhodov je po njegovih navedbah iz najtežjih oddelkov bolnišnic, "kjer so tudi obremenitve največje", sledijo socialni zavodi in  zdravstveni domovi. "V največji meri seveda iz zdravstva odhajajo medicinske sestre, na katerih je tudi največje breme, kar se je še posebej in v vsej razsežnosti pokazalo ob izbruhu epidemije covid-19," je poudaril. Po informacijah, ki jih dobivajo iz terena, odhajajo v gospodarske družbe, "kjer so urejeni urniki, ni nedeljskega dela, imajo višji regres, božičnico, urejeno je primerno nagrajevanje delovne uspešnosti in nudijo vsaj primerljivo, velikokrat pa tudi višje plačilo kot v zdravstvu ne glede na vse dodatke in nadure." Veliko jih še vedno odhaja v tujino, posebej iz krajev, ki so blizu Avstriji in Italiji.

V SDZNS od države v prvi vrsti pričakujejo hitre in konkretne rešitve, in sicer dvig plač ter sprejem kadrovskih standardov in normativov. V naslednji stopnji, "ki bi se morala že zdavnaj začeti, pa sistemski pristop k ureditvi razmer v javnem zdravstvu in socialnem varstvu. Dejstvo je, da so se še povečali odhodi po koncu epidemije, ko ni več dodatka za delo v rizičnih razmerah v višini 65 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Malodane ni slovenske bolnišnice in socialnega zavoda, ki ne bi opozarjal na nezasedena delovna mesta medicinskih sester in v sociali tudi bolničarjev  še najslabše je, da ni odziva na razpisana delovna mesta." Po njihovih opažanjih je namreč poklic medicinske sestre postal premalo cenjen in posledično tudi nezanimiv. "A vendarle, če želimo imeti v slovenskem zdravstvu dobro izobražen kader, ki prihaja iz slovenskih srednjih in visokih šol ter fakultet, bo potrebno veliko narediti tudi v tej smeri. Nič ne pomaga, da imamo dovolj izobraževalnih ustanov, ampak je potrebno narediti vse, da kader zadržimo v zdravstvenem sistemu. To pa bomo uspeli takrat, ko bodo odločevalci končno razumeli vzroke odhoda medicinskih sester iz zdravstvenega sistema in temu primerno odreagirali. Časa ni več, včeraj bi bilo prepozno, kajti danes je že," je opozoril Meglič.

V Sloveniji velike težave pri iskanju kadra pričakujejo tudi gostinci

Covid-19 pa je razburkal trg delovne sile tudi v drugih sektorjih, kjer prej načeloma ni bilo toliko težav. Po vnovičnem odprtju gostinskih lokalov, cvetličarn, kozmetičnih salonov in tudi drugod je recimo opaziti dolgotrajne napise "Ponujamo zaposlitev", "Iščemo picopeka", "Nudimo redno zaposlitev v cvetličarni" ..., kar dejansko nakazuje na pomanjkanje delovne sile v določenih sektorjih. Oglas za delo sta tako že pred meseci objavila lastnik gostilne in lastnica cvetličarne, ki se nista želela izpostaviti z imenom. Javil se jima ni niti eden kandidat.

Anketni podatki Zavoda za zaposlovanje Slovenije medtem kažejo, da se neskladja na trgu dela od spomladi niso bistveno spremenila, da pa se je pa za nekaj manj kot triodstotne točke povečal delež delodajalcev, ki so imeli težave z iskanjem kadra. V povprečju se je v prvi polovici leta dobra tretjina delodajalcev oziroma 36,5 odstotka srečala s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Slaba tretjina oziroma 32,3 odstotka je navedla, da niso imeli težav pri iskanju ustreznih kandidatov za prosta delovna mesta, 31,1 odstotka se s težavo ni srečala, saj niso iskali novih delavcev. Velika podjetja so se najpogosteje soočala s pomanjkanjem ustreznih kandidatov (v 61,2 odstotka primerov), predvideva pa se, da bo v bodoče verjetno resnično najtežje najti zaposlenega v gostinstvu – omenjenega se boji kar polovica gostincev, ki pričakujejo, da bodo v prihodnosti imeli težave z iskanjem kadra.

Najvišji delež delodajalcev, ki imajo težave pri iskanju delavcev, je v Sloveniji že vrsto let sicer v zdravstvu in socialnem varstvu (52,5 odstotka), gradbeništvu (47,9 odstotka) in v predelovalnih dejavnostih (44,9 odstotka). Med poklici, za katere so imeli delodajalci največ težav pri iskanju ustreznih kadrov, so bili na prvih mestih vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev, varilci, delavci za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, zidarji, orodjarji, prodajalci, strugarji, elektroinštalaterji, tehniki za strojništvo ter čistilci, strežniki in gospodinjski pomočniki in podobno v uradih, hotelih in drugih ustanovah, so našteli na Zavodu za zaposlovanje.

Problematiko izrazitega pomanjkanja, ko kadra v poklicu na trgu dela ni oziroma ko ga izrazito primanjkuje, sicer najbolj pogosto izpostavljajo majhni delodajalci (68,1 odstotka). V manjših podjetjih tudi najpogosteje opažajo primanjkljaje kandidatov v obliki znanj, kompetenc, izkušenj, medtem ko veliki delodajalci najpogosteje prepoznajo slabe delovne pogoje kot ključni razlog težav z iskanjem kadra. Podrobnejši pregled konkretnih primanjkljajev kandidatov pa pokaže, da imajo najpogosteje premalo delovnih izkušenj, poklicno specifičnih znanj in kompetenc ter prenizko ustrezno izobrazbo.

Težave so torej na obeh straneh - občutijo jih tako delodajalci kot zaposleni, vmes zdaj tiči še nov koronavirus. Nekateri zaposleni so med pandemijo odšli iz negotovih panog, pa tudi od drugod, ker niso bili zadovoljni, ker niso bili uslišani, ker niso bili cenjeni. Dobri delodajalci so se že prej in se dandanes morda še bolj zavedajo, kako zelo dragocen je zanje dober delavec. Ni ga tako zelo enostavno zamenjati; da bi ostal, ga je treba primerno plačati, nagraditi, se zanj potruditi. Samo takrat bo dobro delal, se zelo potrudil, bo optimalno produktiven, bo zvest podjetju, organizaciji, kolektivu. Da, uspeh je pogojen z lepim odnosom do zaposlenih, in zato je v današnjih časih morda celo bolj kot kdaj koli prej potrebno vlagati v plače, v priložnosti za uslužbence, v blagodejno delovno okolje. V nasprotnem primeru lahko govorimo o stagnaciji ali celo nazadovanju, namesto o rasti in lepi prihodnosti.

Delodajalci se prilagajajo in spreminjajo politiko

V običajnih časih je večja fluktuacija zaposlenih z namenom večjega zaslužka in boljših priložnosti znak trdnega gospodarstva z veliko delovnih mest in malo brezposelnosti. A že kar nekaj časa živimo v "novi normalnosti": pandemija covid-19 je prizadela svetovno gospodarstvo, na milijone ljudi je ostalo brez služb, na milijone je podalo odpoved, na milijone se je podalo novim zmagam naproti. Na milijone jih je torej pustilo službo, a delodajalci - paradoksalno - hkrati opozarjajo na kadrovsko stisko, ker ne morejo najti novih delavcev. Kot rečeno, imajo težave predvsem v gostinstvu, turizmu, zdravstvu, torej v panogah, na katere je še posebej vplival pojav novega koronavirusa. Številni so se preusmerili, našli so boljše in lažje službe z višjimi ali vsaj primerljivimi plačami, z boljšimi delovnimi pogoji, urniki, v bolj zanesljivih sektorjih, ki bodo po vseh verjetnosti delovali tudi med morebitnimi zaprtji in omejitvami zaradi novega koronavirusa. Morda imajo možnost delati na domu, fleksibilen ali skrajšani delovnik, so pod manjšim stresom, so na splošno bolj zadovoljni.

In po opažanjih Zavoda za zaposlovanje Slovenije se mnogi delodajalci tudi pri nas že zavedajo, da so zaposleni ključni za uspeh vsakega podjetja, in vlagajo veliko pozornosti v zadovoljstvo in zavzetost zaposlenih, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, dobre pogoje dela, medgeneracijsko solidarnost in drugo. "Predvsem se je pozornost preusmerila na manj materialne dobrine. Včasih je bilo dovolj dobro plačilo ali pa na primer službeni avto, da so podjetja privabila kandidate. Danes pa se pozornost preusmerja na avtonomijo zaposlenih, na priložnosti za razvoj in pridobivanje znanja in na organizacijsko kulturo podjetja," so pojasnili. Vidijo, da nekatera podjetja zato sistematično gradijo svojo blagovno znamko kot delodajalec in da si pri iskanju kadra pogosto pomagajo ravno z lastnimi zaposlenimi, ki so najboljši ambasadorji podjetja in njihove organizacijske kulture. Ravno tako delovna mesta oglašujejo preko različnih kanalov, pogosto preko socialnih omrežij. Delodajalci se tudi vse bolj zavedajo, kako pomembna je izkušnja kandidata v času selekcijskega postopka in kako vpliva na blagovno znamko podjetja, so prepričani. Očitno res in tudi v Sloveniji. Ali pač?

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!