Kolikokrat ste že slišali nekoga reči, da je treba delati tisto, v čemer uživaš in te osrečuje? Neštetokrat, kaj ne? Vsaj jaz. Po navadi te misli prihajajo od ljudi, ki so premožni, uspešni in uveljavljeni v svojem poslu. In (nekateri) resnično uživajo v tem, kar delajo. 

A kot smo že v uvodu članka zapisali: koliko ljudi sploh dela tisto, kar ga resnično veseli? Bodimo iskreni in realni, saj je vsak izmed nas v svojem življenju opravljal vsaj eno delo, ki ne le, da ga ni veselilo, ampak ga je resnično sovražil. Jaz vem, da sem pred leti opravljala tako delo, ker v tistem trenutku ni bilo na voljo nič drugega, račune, najemnino in hrano pa sem z nečim morala plačati. 

Bilo je resnično težko, saj je šlo za golo preživetje. Vsako jutro sem stisnila zobe in se odpravila na delovno mesto, kjer sem delala, po zaključku delovnega časa pa sem skušala odmisliti, na kaj sem porabila osem ur mojega življenja. Odpovedi nisem mogla dati, saj nikakor nisem mogla najti druge zaposlitve, čeprav sem vsak dan pregledovala oglase, vsem sem povedala, da iščem nekaj drugega in da potrebujem nove izzive. 

Kako sem preživela teh nekaj mesecev v službi, ki me ni veselila?

Stara sem bila nekaj čez dvajset, tik pred diplomo, za denar nisem želela prositi, saj sem od svojega 18. leta sama skrbela zase. Vsak dan, od ponedeljka do petka, sem si ponavljala, "kar se mora, ni težko". Nato sem si govorila, da sem sposobna in da je to le trenutna situacija, ki bo enkrat minila. 

Kako se posloviti?

Kljub vsemu je bilo na samem delovnem mestu grozno, tako da sem morala ugotoviti, kako bom preživela. Vsak dan se mi je v času dela neštetokrat odvijal scenarij, ko končno pridem do šefice in ji rečem, da odhajam. Ko se je to res zgodilo, sem se počutila, kot da sem odvrgla nekaj ton bremena s svojega hrbta. Bila sem mirna in vesela, da sem končno našla izhod iz situacije, ki mi ni ustrezala. Poslovila sem se dostojanstveno in pokončno odkorakala novim izzivom naproti. Šefica me je gledala z nasmeškom, saj je vedela, da to delo ni zame ter da sem tam le zaradi sile razmer. 

Hvaležnost

Čeprav je bilo samo delo duhamorno, je bilo tam veliko zelo zanimivih in čudovitih ljudi. Resnično sem bila hvaležna, da sem jih spoznala in to mi je vsak dan vlivalo dodatno energijo, da opravim delo, ki ga nisem imela rada. 

Učila sem se

Opazovala sem, kaj se dogaja, kako poteka delo, kako se obnašajo zaposleni in kako vodja, kako se uporabljajo določena orodja ... In se skušala čim več naučiti. 

Naredi to, kar pač moraš narediti

V vseh službah boste imeli vsaj eno delovno obveznost, ki vam sploh ne bo všeč ali pa bo za vas dolgočasna. V vseh! To je dejstvo, ki ga je treba sprejeti. Če pa ti je tvoje delo všeč in uživaš v 99 odstotkih delovnih obveznosti, potem ti ne bo težko opraviti še tistega enega odstotka. 

Ostajala sem pozitivna

Takoj, ko sem zaključila z delom, sem se od tega tudi popolnoma izključila. Postavila sem ostro ločnico in nisem dovolila, da bi to nezadovoljstvo preplavilo mojo celotno bit. Jaz nisem bila ta služba. Nisem živela, da delam, temveč sem delala, da živim. Zavedala sem se, da je to le vmesna postaja do nečesa, kar si resnično želim. In to sem nato tudi dosegla. 

Na srečo nisem imela težav z nadrejeno in sodelavci. Bili so prijazni ljudje, vseh starosti in večina ni niti skrivala, da so tudi oni tam le zato, ker niso dobili nič drugega, od nečesa pa je treba živeti. Vprašanje pa je, kako bi se počutila, če bi bilo delovno okolje toksično. V bistvu bi bil to dvojni udarec, tako da menim, da bi najverjetneje (pri tisti starosti in brez otrok) takoj dala odpoved.