Bilo mu je vsega pet let, ko je Ingvar Kamprad ugotovil, da s preprodajo izdelkov, kupljenih na količinskem popustu, lahko zasluži nekaj denarja. Glede na to, da je z družino živel na kmetiji, bi lahko rekli, da ga je vodila zdrava kmečka pamet. A tudi skrajna ambicioznost, delavnost in velika mera poguma. Kot je povedal pred leti, si je vedno želel, da bi ljudje po svetu lahko kupili čudovito pohištvo in opremo za dom po dostopnih cenah in ta želja je postala njegovo življenjsko poslanstvo. Pri vsega 17 letih je ustanovil Ikeo, enega najbolj znanih švedskih izvoznih artiklov in eno najprepoznavnejših blagovnih znamk na svetu. A čeprav se je v zadnjih desetletjih življenja redno pojavljal na seznamih najbogatejših Zemljanov, ni slovel po razkošnem življenju.

Medtem, ko so se vrstniki igrali, je on prodajal svinčnike in vžigalice

Ingvar Feodor Kamprad se je rodil 30. marca leta 1926 v vasici Agunnaryd v provinci Småland na jugu Švedske, očetu Feodorju Kampradu in mami Berti, rojeni Nilsson. Mati je bila švedskega porekla, oče pa se je rodil v Nemčiji in se pri vsega letu dni s starši preselil na Švedsko. S staršema, sestro in babico Francis je odraščal na kmetiji, imenovani Elmtaryd, ki jim jo je zapustil dedek Achim Erdmann Kamprad. Prav od njega naj bi Ingvar podedoval žilico za trgovanje, saj je bil tudi on trgovec, ki pa je za razliko od vnuka končal precej klavrno. Leta 1897 je namreč svoje podjetje spravil na rob stečaja in ker ni zmogel odplačevati hipoteke, je naredil samomor. Dolgove je nato podedovala babica Francis (uradno Franzisca), preprosta, a izjemno inteligentna ženska, ki se je izkazala za odlično ekonomistko in kmetijo rešila hipoteke ter dolgov. Prav ona naj bi Ingvarja učila, da je mogoče s trdno voljo in vztrajnostjo premostiti vse težave, ki se pojavijo na poslovni poti.

Prva trgovanja je Kamprad opravil že v ranem otroštvu. Pri vsega petih letih je kupil svinčnike in večjo količino vžigalic, se usedel na kolo ter se nakupljeno odpravil preprodajat po vasi in med vrstnike. "V bistvu sem bil precej drugačen od vrstnikov, saj sem zelo zgodaj začel kazati poslovno žilico. Ko se je teta nekoč odpravila v Stockholm po opravkih, sem jo prosil, naj mi na razprodaji kupi sto paketov vžigalic, saj je zanje veljal količinski popust. Ko sem jih dobil, sem jih začel prodajati škatlico po škatlico za višjo, a še vedno izjemno ugodno ceno, in tako zaslužil svoj prvi denar. Še vedno se spominjam prijetnega občutka, ki me je preveval ob tem," je pred leti spomine na svoje rano otroštvo obujal Kamprad.

Ljudje, ki so kdaj sodelovali z Ingvarjem Kampradom, so znali povedati, da je bil brilijanten tržnik, modri mož, ki si nikoli ni privoščil napak. Zato ne čudi, da njegovo strategijo danes študirajo in proučujejo vodilni podjetniki z vsega sveta. Kljub temu je Ingvar o sebi vedno govoril zelo zadržano: prepričan je bil, da samo tisti, ki spijo, ne delajo napak in da sam v resnici ni nič drugega kot faliran študent. To je bilo tudi res, saj v resnici nikoli ni obiskoval univerze – deloma zato, ker ga buljenje v knjige ni zanimalo, deloma pa tudi zato, ker je bil dislektik in je imel težave z učenjem. A pomanjkanje univerzitetne izobrazbe je vedno znal nadomestiti z vnemo in navdušenjem. "Če delate in pri tem ne čutite nepopustljivega navdušenja, se zavedajte, da ste vsaj tretjino svojega življenja vrgli stran," je poudaril nekoč. Vendar pa pridnost in ambicioznost tudi pri Kampradu nista bili vselej samoumevni. V najstniških letih mu je oče večkrat očital, da je lenoba, da zjutraj dolgo spi, namesto da bi mu pomagal pri molži krav in da je zguba, iz katere nikoli nič ne bo. Da bi mu dokazal nasprotno, si je Ingvar kupil budilko, nastavil bujenje na 05:50 zjutraj in odlomil gumb za izklop.

Prva IKEA ni imela niti enega samega kosa pohištva

Med srednješolskim izobraževanjem se je Ingvar Kamprad preizkusil v prodaji različnih izdelkov: od rib, ki jih je ulovil sam, do božičnih voščilnic, ki jih je kupil na količinskem popustu. Gospodarstva in ekonomije se je učil iz življenja, v praksi. Ni bil usposobljen za poslovanje niti nikoli ni bral knjig o marketingu in trženju, a mu je vseeno uspevalo. Mladi podjetnik je prisluženi denar dajal na stran. Medtem ko so vrstniki svoj čas preživljali na nogometnih igriščih in zmenkih z dekleti, je sam razmišljal o tem, kako razširiti svoj posel. Leta 1943, ko mu je bilo vsega 17 let, si je pod pretvezo, da ga potrebuje za študij, od očeta izposodil večjo količino denarja, ga dodal svojim prihrankom, in odprl svojo prvo trgovino IKEA. Ime je sestavil iz svojih začetnic imena (Ingvar Kamprad) ter dodal še prvi črki besedic Elmtaryd in Agunnaryd, kmetije ter vasi, na in v katerih je odraščal.

V prvi trgovini ni bilo ne duha ne sluha o pohištvu: Kamprad je na začetku prodajal vse, kar je uspel ugodno kupiti in nekoliko dražje, a še vedno sila ugodno, prodati – od vžigalic in ur, pa do najlonk, prtov, nakita in okvirjev za slike. Ob tem je sledil potrebam trga in tako v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja na podlagi lastne raziskave ugotovil, da se je povečalo povpraševanje po nalivnih peresih, ki so bila na Švedskem takrat novost in velik prodajni hit. Kamprad je moral ukrepati, zato je pri okrožni banki vzel posojilo v višini takratnih 500 SEK (današnjih cca. 58 evrov) ter iz Pariza naročil pošiljko 500 nalivnikov. Kot je povedal pozneje, je bilo to prvo in zadnje posojilo, ki ga je kdaj vzel.

Po končani srednji komercialni šoli se je Kamprad zaposlil kot uradnik pri združenju lastnikov gozdov, kjer mu je bilo dovoljeno med zaposlene prodajati izdelke iz svoje trgovine. Čeprav ni imel nikakršnega znanja o pohištvu, prav tako ga ni zanimal dizajn in je sam zase celo trdil, da je povsem "brez stila in okusa", je opažal, da je bilo pohištvo zaradi visoke cene srednjemu in nižjemu sloju prebivalstva na Švedskem skorajda nedostopno. Zato se je leta 1948 odločil, da temu naredi konec. "Guimars Fabriker iz Alveste, ki je bil moj glavni konkurent, je že dalj časa prodajal pohištvo v Kagnuitu. Videl sem njegov oglas v kmetijskem časopisu in se odločil, da se tudi sam preizkusim v tem poslu. Tako je prodaja pohištva, s katero sem začel po naključju in samo zato, da bi premagal konkurente, zapečatila mojo usodo," je pred leti povedal Kamprad. 

Kupcem je delil kavo, pecivo in žganje

Leta 1949 je Kamprad začel tiskati brošure, imenovane Ikea News, ki so bile pravzaprav prototip današnjih sezonskih IKEA katalogov. V eni izmed prvih brošur je začel oglaševati posamezne kose pohištva, ki jih je po zelo nizki ceni odkupil od lokalnih predelovalcev lesa in proizvajalcev oblazinjenega pohištva. V prodajni asortiman je najprej uvrstil kavno mizico in stol brez naslonjal za roke, imenovan Root. Pozneje je vsak kos pohištva v njegovih prodajalnah dobil svoje unikatno ime, saj bi serijske številke zaradi disleksije lahko povzročile kaos. Čez nekaj mesecev je Kamprad v Almhultu kupil in uredil prvo trgovino, v kateri so bili razstavljeni vsi artikli iz prodajnega kataloga, tako da so kupci lahko prišli pogledat in potipat, kar so želeli kupiti. Da bi na otvoritev privabil čim več ljudi, je mladi podjetnik vsakemu obiskovalcu postregel z brezplačno kavo in pecivom ter žgano pijačo. Obisk je podrl vsa pričakovanja in dal Kampradu vedeti, da je na pravi poti.

Posel mladega podjetnika je bil usmerjen na kupce iz srednjega in nižjega sloja prebivalstva, zato je v lokalnih tovarnah naročal samo poceni pohištvo. "Bolje je prodati 600 stolov po nižji ceni kot pa 60 stolov po zelo visoki," se je glasila njegova podjetniška formula, ki pa vsem ni bila pogodu. V državi, kjer je bilo pohištvo vedno obravnavano kot luksuzna dobrina, je bilo za konkurenco njegovo ravnanje enostavno nesprejemljivo, zato so se odločili Kamprada bojkotirati. Švedska federacija lesa in pohištvene industrije je bila tako ogorčena nad "žaljivo nizkimi" cenami v IKEA trgovinah, da je prepričala vodilne lesarje, naj prenehajo sodelovati z njim. Za marsikaterega poslovneža bi bila taka odločitev lahko pogubna, a ne za Ingvarja Kamprada in ne za njegovo Ikeo. Od nekdaj se je namreč držal načela, da vsaka prepreka ustvari nove možnosti.

Kamprad je bil primoran sprejeti za švedska podjetja tistega časa precej nenavaden korak: nekatere pohištvene komponente je začel kupovati od poceni poljskih dobaviteljev. Tako je ustanovitelj blagovne znamke IKEA določil prihodnjo strategijo podjetja in sistematično začel kupovati pohištvene komponente v tistih državah, kjer so imele najnižjo tržno vrednost. Pet let pozneje je na 6.700 kvadratnih metrih odprl še en IKEA prodajni salon z razstavljenim pohištvom, ki je bil že skorajda tak, kot so njihove poslovalnice danes. Morda ob tem velja poudariti, da sta bili prvotno barvi te blagovne znamke rdeča in bela, šele s poznejšim mednarodnim slovesom jih je Kamprad dal spremeniti v rumeno in modro, ki sta švedski nacionalni barvi.

Znal je prepoznati potrebe in želje kupcev

Ingvar Kamprad ni bil več čudežni otrok Smålanda. Prelevil se je v samozavestnega, elegantnega in nevarnega tekmeca, čigar metode so bile včasih sprejete s prezirom in nezadovoljstvom. Da bi razširil svoja obzorja, se je v zgodnjih šestdesetih letih odpravil na spoznavno potovanje v Združene države Amerike, kjer se je srečal s sistemom nakupovanja 'Cash&Carry' in bil nad njim navdušen. Izkušnje, pridobljene čez lužo, je unovočil leta 1965, ko je v bližini Stockholma odprl največji pohištveni salon dotlej, imenovan IKEA Kungens Kurva, ki se je raztezal na kar 31 tisoč kvadratnih metrih. A ta salon ni bil samo največji, temveč tudi kreativno popolnoma dovršen. Lociran je bil v predmestju, zato so bili stroški odkupa zemljišča občutno nižji. Na ta način je ostalo še dovolj denarja za izgradnjo prostornega parkirišča. Poleg tega so, da bi zmanjšali stroške dostave, začeli naročati pohištvo, zapakirano v ploščato embalažo, ki jo je bilo enostavno zložiti v osebni avtomobil in tako je kupec kupljeno pohištvo lahko odpeljal sam in ga doma sestavil po priloženih navodilih.

Na zamisel o ploščati embalaži za pohištvo je Kamprad prišel, ko je enega od zaposlenih videl, kako je z mize odstranil noge, da bi jo stranka lahko domov peljala v avtomobilu. Poleg tega je opazil, da ljudje radi sami sestavljajo omare, mize in stole, še posebej, če je bila montaža enostavna, kar so v Ikei uspeli doseči s pomočjo podrobno izdelanih priloženih navodil. In ker se je v tistem času na Švedskem ravno začel avtomobilski 'bum' in so ljudje na veliko kupovali osebna vozila, so se stvari enostavno poklopile. Navdušeni nad novim lastnim prevoznim sredstvom so se ljudje z veseljem pripeljali nakupovat pohištvo v predmestje in ga tudi sami odpeljali domov. Da bi jih še dodatno spodbudili k nakupovanju v IKEA trgovinah, so začeli poleg pohištva po smešno nizkih cenah prodajati tudi strešne nosilce za avtomobile. Zahvaljujoč taki politiki se je promet družbe v enem letu kar podvojil. 

A to je imelo tudi svoje posledice: Ingvar Kamprad namreč ni bil pripravljen na morebitno primanjkovanje blaga na prodajnih policah. Kar 30 tisoč Švedov in Švedinj je na dan otvoritve njegove največje trgovine želelo kupiti pohištvo. Prodajalci enostavno niso uspeli dovolj hitro polniti opustošenih polic in razstavnih prostorov, zato je velik del pohištva ostal zapakiran v skladišču, obiskovalci pa so domov odšli praznih rok. Kamprad je hitro ukrepal in odprl samopostrežno skladišče. S tem je IKEA po sili razmer našla formulo za uspeh, ki ji še danes zagotavlja dobiček. Kupec si je tako najprej v razstavnem salonu ogledal ponudbo in dobil natančno predstavo o tem, kako je pohištvo videti in ali bo ustrezalo njegovemu domovanju. Ko se je odločil za želene eksponate, jih je na blagajni poravnal, nato pa se odpravil v skladišče, kjer so mu jih v ploščatih embalažah naložili v avtomobil, odpeljal jih je domov in jih sestavil s pomočjo jasnih ter razumljivih navodil.

Prepričal ga je pogovor para pred izložbo

Ko je enkrat dosegel uspeh na Švedskem, si je Kamprad postavil nov cilj: osvojiti čezmejne trge. Leta 1963 se je začela širitev trgovske verige na Norveško. Poleg tega je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v podjetju uveden tudi sistem kontrole kakovosti, kar je še dodatno povečalo prepoznavnost in kakovost ponudbe. A Kamprad ničesar ni delal na silo. Menil je, da bi si vse življenje morali razdeliti na 10-minutne enote in čim manj takih enot porabiti za nepomembne in nespametne dejavnosti. Dolgo časa je kolebal okrog odločitve, ali odpreti IKEA prodajni salon v Švici ali ne. Država je bila namreč znana po svojem konservativnem okusu za pohištvo, poleg tega pa sta tam že kraljevali dve lokalni verigi pohištvenih salonov, ki sta obvladovali večji del trga.

A ko je konec šestdesetih let ob iskanju novega domovanja hodil po Zürichu, je nehote slišal mlad par. "Kakšen čudovit stol," je dejala mlada ženska, ko je gledala skozi izložbeno okno. "Da, a je za najin proračun žal še vedno predrag. Dajva ga kupiti naslednje leto," ji je odgovoril soprog. Ta dogodek je bil za Kamprada ključen. Leta 1973, je odprl svoj prvi salon IKEA pohištva v Švici. Istega leta se je zaradi previsokih davkov preselil na Dansko, tri leta pozneje pa je dom in zatočišče končno našel v Švici, kjer je ostal vse do leta 2014. Da bi plačal manj davkov, je Kamprad leta 1982 tudi sedež družbe preselil na Nizozemsko, nato pa je koncern razdelil na več podjetij, ki so registrirana v Liechtensteinu, Luksemburgu, na Švedskem in Nizozemskem.

Skopuh, ki se je dvakrat poročil

Čemu pri vseh stotinah zasluženih milijonov taka skrb za denar, se vprašate? Hja, čeprav si je Ingvar Kamprad (z lastnim trdim delom in iznajdljivostjo, da ne bo pomote!) skozi desetletja dela nabral milijarde, je bil znan po varčnosti, zato se ga je v družbi prijel vzdevek Skopuh. Vse do svoje smrti je sicer redno hodil po svetu in obiskoval na novo odprte pohištvene salone IKEA, a je vselej potoval v ekonomskem razredu, svoje zaposlene je nazival s 'sodelavci', jih spodbujal, naj se, kot on, oblačijo neformalno in naj popišejo obe strani papirja, preden ga zavržejo. Vedno je bival v poceni hotelih in namesto, da bi drago plačeval pijače iz hotelskih mini barov, je raje kupoval cenejše v lokalnih trgovinah z živili. Vozil je starega Volva 240 (letnik 1993) in skoraj vsak dan obedoval v Ikeini menzi. Prav tako naj bi nosil samo poceni oblačila, velikokrat kupljena iz druge roke.

Kljub njegovi skopušnosti pa se je v življenju kar dvakrat poročil. Prvič leta 1950 s Kerstin Wadling, tajnico na švedskem radiu. Ker zaradi "nekompatibilnosti" nista mogla imeti bioloških otrok, sta posvojila deklico Anniko. Leta 1961 sta se razšla in sledila je burna ločitev, ki ju je povsem skregala. Nesoglasja naj bi zgladila šele nekaj desetletij pozneje na Kerstinini smrtni postelji, sčasoma pa naj bi se Kamprad pobotal tudi z ob ločitvi odtujeno Anniko. Propadli zakon ga je močno zaznamoval, zato se je odločil nadomestiti vsa zamujena leta zabave in žuranja. Žalost je začel utapljati v alkoholu in bil čez nekaj mesecev primoran poiskati zdravniško pomoč. Pozneje je priznal, da je bil v tem obdobju alkoholik, ki je "izgubil nadzor" nad samim seboj.

Ko je ponovno zbistril svoj um, je na službenem potovanju v Italiji srečal učiteljico Margaretho Stennert in oba sta takoj začutila usodno privlačnost. Leta 1963 sta se poročila, in kot je Kamprad pozneje dejal, se ima prav svoji drugi soprogi zahvaliti za svoj uspeh z Ikeo. Margaretha je namreč spretno krmarila ladjo družine, tudi po rojstvu njunih treh sinov: Petra, Jonasa in Mathiasa. Danes so vsi trije vpleteni v podjetje pokojnega očeta, a se držijo bolj v ozadju.

Januarja letos je za vedno zaspal

Po širitvi na norveški in švicarski trg, je Kamprad začel osvajati svet: sledile so Avstralija, Nizozemska, Francija, Združene države Amerike. Danes je mogoče pohištvo IKEA kupiti v kar neverjetnih 338 prodajnih salonih v 40 državah sveta, v katerih je zaposlenih skoraj 190 tisoč ljudi, njen letni promet pa znaša okoli 38 milijard evrov. Leta 1986 se je Ingvar Kamprad upokojil in zapustil upravo podjetja ter postal svetovalec matične družbe INGKA Holding B.V. V devetdesetih letih se je skupina IKEA še dodatno razvila in kot prva uvedla okoljsko politiko, ki je zagotavljala, da podjetja in njegovi sodelavci prevzemajo okoljsko odgovornost za vse aktivnosti v okviru svoje dejavnosti. Leta 2000 so v podjetju ugotovili, kako pomemben je svetovni splet, zato so svojim strankam na Švedskem in Danskem ponudili nakupovanje prek spleta, ki so ga v naslednjih letih razširili tudi v druge države po svetu. Nadaljnjo zgodovino blagovne znamke IKEA ne moremo ravno imenovati brezskrbna in popolna, saj se je na trgu pojavilo veliko nizkocenovnih konkurentov. A Ingvar Kamprad je vedno vedel, da njegove trgovine kupcem ponujajo vse, kar je bistveno, da lahko v njih pridobijo tako vizualne, kot čutne izkušnje ter občutijo resnično veselje, da so tam.

Leta 2011 se je moral Ingvar Kamprad soočiti z izgubo svoje ljubljene soproge. Stennertova je umrla zaradi skrivne bolezni, stara 71 let. Poleg tega se je moral soočiti tudi z očitki na račun povezav z nacisti. V knjigi, objavljeni leta 1988, je priznal, da je bil tesen prijatelj švedskega fašističnega aktivista Pera Engdahla in med letoma 1942 in 1945 član njegovega gibanja. To je označil za mladostno neumnost in obenem največjo napako, ki jo je storil v življenju. Tudi po upokojitvi in odhodu iz vrha lastnega podjetja je njegovo bogastvo še vedno rastlo in tako naj bi bilo glede na poročilo revije Forbes konec leta 2017 njegovo premoženje ocenjeno na kar 3,5 milijarde dolarjev (dobre 3 milijarde evrov). Ker mu je začelo zdravje občutno pešati, se je leta 2014 iz Švice vrnil na Švedsko in 27. januarja letos po kratki bolezni umrl na svojem domu, star 90 let. "Ingvar Kamprad je mirno zaspal doma v Smalandu. Rojen je bil leta 1926 in Ikeo je ustanovil, ko je bil star 17 let. Pogrešali ga bomo," so ob žalostnem dogodku na Twitterju zapisali vodilni v Ikei in se na ta način poklonili svojemu 'očetu'.

Preberite tudi: Bogataš tedna!