Domen Kokalj je v ljubljansko podjetje ŽALE prišel zelo mlad, po končanem šolanju, in danes je več let zaposlen kot vodja spremne pisarne. Zanj smrt ni tabu, sprejema jo kot nekaj gotovega, življenjskega in naravnega. Opaža, da večina verjame, da po smrti nekaj je, morda, ker je življenje in spremanje smrti zato lažje.

"Vsak poklic moraš rad opravljati in v njem na nek način uživati. Pri nas se to čudno sliši, ampak ne boš dobro delal, če ne delaš s srcem, in tudi pogrebci moramo delati s srcem," pravi. Zaveda se, da jih ljudje neradi sprejmejo, kar lažje sprejema vedoč, da v resnici pomaga ljudem v najtežjih življenjskih trenutkih. "Ljudje vseeno rečejo, da je bil pogreb zelo lep. Čeprav po mojem mnenju v resnici noben ni lep. Če ljudje rečejo, da je bil pogreb lep, zame pomeni, da je vse teklo po dogovoru in da smo opravili dobro delo. V tem najdem zadoščenje in to me napolni: ko me nekdo po petih letih sreča na pokopališču in mi reče, da sem pokopal njegovo mamo, in se mi zahvali, da je bilo lepo," dodaja.

Kaj dela pogrebnik? Kdo vse poskrbi, da je pogrebna slovesnost po željah svojcev?

Pogrebnik je dejansko ljudska beseda za nekoga, ki poskrbi za pogreb, v resnici pa na Žalah za primeren pogreb poskrbi več zaposlenih.

Prvi, ki na Žalah stopi v stik s svojci, je receptor v klicnem centru, kjer sprejemajo klice 24 ur dnevno. Če nekdo umre v bolnišnici, nas praviloma pokliče medicinsko osebje, ob smrti v domači hiši pa ljudje največkrat kličejo reševalce, ki jim naročijo, naj pokličejo mrliškega oglednika. Mi pokojnika ne smemo prevzeti pred opravljenim mrliškim pregledom, ko mora zdravnik na kraju potrditi smrt in izdati posebni dokument – potrdilo o vzroku smrti – z odreditvijo, kam je treba pokojnika prepeljati.

Na podlagi tega se nato pokliče pogrebne službe. Po smrti je treba pokojnika ali prepeljati na inštitut za sodno medicino, če je odrejena obdukcija, ali k nam na Žale z vso potrebno dokumentacijo, če je odrejen pokop, odvisno od okoliščin smrti. Za omenjeno poskrbi voznik pokojnikov. Mi svojcev na primer nikoli ne obveščamo, da je nastopila smrt. V primeru nesreče je omenjeno naloga policije, ob smrti v bolnišnici medicinskega osebja oddelka, kjer je pokojnik umrl. Šele nato se morajo svojci naročiti za pridobitev termina za urejanje pogreba na telefonsko številko 01/420-17-33. Tako svojcem omogočimo čim hitrejše urejanje formalnosti brez čakanja v čakalnici.

Nato nastopi referent za sprejem pogrebov, ki sprejme svojce za organizacijo pogreba. Najprej preveri, ali so že na voljo vsi potrebni dokumenti in ali je pokojnik že na Žalah. Namreč, večkrat se zgodi, da nekdo umre v bolnišnici, svojci pa takoj zatem pridejo k nam. Ampak po smrti so določeni postopki in moramo imeti vso potrebno dokumentacijo.

Referenti dogovorijo podrobnosti o pogrebu – način (krsta, žara ali raztros) in izvedbo (dan, ura, vrsto žare ali krste, vrsta cvetja, prisotnost pevcev ...) – ter uredijo formalnosti na upravni enoti. Nato razdelijo naloge ostalim. Urejevalcem pokojnikov sporočijo, kako je treba ob klasičnem pogrebu urediti pokojnika, recimo, v kakšno krsto naj ga položijo in kako naj ga oblečejo. Ob žarnem pogrebu za upepelitev poskrbijo upepeljevalci. Krsto ali žaro nato na dan pogreba voznik prepelje v mrliško vežico, kjer se ljudje poslavljajo od pokojnika. Vmes cvetličarke uredijo cvetje, grobarji pripravijo grob (skopljejo jamo na dogovorjenem mestu, po potrebi umaknejo spomenik ...).

Pogrebci se pripravijo na pogreb po željah svojcev (morebitna glasba, govori, izpust belega goloba, prisotnost duhovnika med pogrebnim obredom) in ob uri pogreba ob predpisanem protokolu odnesejo posmrtne ostanke iz mrliške vežice do groba, kjer položijo pokojnika v grob. Po končani pogrebni slovesnosti nato grobar zakoplje grob, po pogrebu pa nastopijo še urejevalci grobov (vrtnarji, kamnoseki ...).

Kakšna je izobrazbena struktura ljudi, ki se ukvarjajo s pogrebi, in kakšna druga znanja, veščine, sposobnosti, osebnostne značilnosti morajo imeti? In tudi, kolikšne so plače?

Večina zaposlenih ima peto stopnjo izobrazbe in praviloma morajo imeti vozniški izpit B kategorije. Plače so malo nad slovenskim povprečjem, pri čemer je seveda odvisno, kaj delaš. Vsi pa dobijo čez 1000 evrov neto.

Dejansko ni šole za poklice, ki jih opravljajo naši zaposleni, temveč se dela priučijo znotraj podjetja. Novi zaposleni nekaj mesecev opravljajo pomožna dela, opazujejo, spremljajo, pomagajo. Starejši zaposleni učijo nove pravil obnašanja, postopkov, spoštljivega ravnanja s pokojnikom, in konec koncev tudi, kako odmisliti službo, da je ne nosiš domov.

Našteto je izredno pomembno. Namreč, vseskozi nas učijo, da moramo ob prihodu pozdraviti. Ampak, kako naj mi pozdravimo, ko pridemo po njihovega umrlega bližnjega? Dober dan? Ne, saj zanje dan ni dober. Ob smrti ljubljenega so ljudje čustveno na tleh in njihova toleranca za morebitne napake je nična. Mi zaposlene učimo, naj ob prihodu nežno izrečejo "pozdravljeni" ali morda samo pokimajo z glavo. Ljudje nas namreč niso veseli, kar je razumljivo. A nekdo mora prevzeti pokojnika in to smo mi, ki pa smo nezaželeni. Večkrat je težko, zato se ogromno pogovarjamo.

Pri nas torej preteče veliko časa, da lahko nekdo samostojno dela. Preden zna referent speljati pogreb, se mora učiti približno pol leta do devet mesecev. Pogreb je namreč edinstven, neponovljiv dogodek in ne smemo si privoščiti napak. Vse mora teči kot dogovorjeno. Pogreb je sestavljen iz ogromno majhnih podrobnosti, ki so morda nepomembne ali neopazne za zunanjega opazovalca, ampak svojcem je zelo, zelo pomembna vsaka stvar, kar je treba vedeti in upoštevati.

Bistven je tudi čustveni vidik. Do svojcev moraš biti prijazen in sočuten. Smrti so različne, ene so pričakovane, druge nepričakovane, tragične ... in doživljamo jih različno. Nihče recimo ne pričakuje izgube bližnjega, ki umre v prometni nesreči, in takrat je smrt hud šok. Zato je ključno, da znaš razumeti svojce, da jim prisluhneš, da jim daš možnost izraziti bolečino. Šele nato lahko začneš opravljati svoje delo. Zato kot referent ne moreš delovati kot birokrat, česar pa se moraš priučiti.

Izredno je tudi pomembno primerno obnašanje. Pogrebci, ki nosijo pokojnike, se morajo znati spoštljivo, pietetno obnašati. V uniformi predstavljajo Žale in se morajo primerno obnašati tudi na našem dvorišču, na cesti. Vsaj v času službe morajo biti spoštljivi tako do umrlih kot do živih, do svojcev, pa tudi obiskovalcev pokopališča, skratka do vseh.

Kaj so pozitivne plati pogrebniškega poklica?

Pozitivno je absolutno, ker pomagamo ljudem v najtežjih trenutkih v življenju. Smrt je zagotovo eden najtežjih stvari, ki se nam lahko zgodijo, in najhuje je, če je nepričakovana ...

Kaj pa negativne strani?

Moraš se naučiti odmisliti žalost ljudi, s katerimi se vsakodnevno srečuješ. Treba se je zavedati, da nismo tukaj, da bi ljudje prenašali žalost na nas, saj mora žalovati vsak sam. Lahko jim pomagamo, jih svetujemo, kako bi lažje prebrodili najtežje trenutke. Ampak žalovanja ne moreš prenesti na drugega, žalovati mora vsak sam.

Delo je torej odgovorno in hkrati težko, zelo psihično naporno. Kako je s fluktuacijo kadra?

Res je psihično naporno in zelo hitro se pokaže, ali bo nekdo zdržal ali ne. Govorimo o časovnem okviru 14 dni ali največ mesec.

V bistvu stalno iščemo, čeprav ne moremo govoriti o pomanjkanju kadra. Dobrega zaposlenega je danes že res težko najti, saj mora biti zanesljiv, točen, urejen, mora se znati primerno obnašati ... Že zaposlitveni razgovori so v več korakih. Najprej se pogovarjamo v pisarni, nato gremo na ogled delovnega mesta. Kandidati imajo možnost poskusne dobe pred sprejemom dela.

Ljudje smo namreč različni in v pogrebnem podjetju imaš stik s pokojniki. Dotikaš se jih in si ob njih, česar se moraš navaditi. Moraš biti človek, ki lahko ob 15. uri izklopiš službo in odideš domov, kar je za marsikoga lahko težko. Zato smo vseskozi pozorni, ali so se zaposleni začeli spreminjati, ali imajo travme, ali trpijo, ali ponoči spijo, ali dovolj jedo ...

Veliko se pogovarjamo, sprašujemo se med seboj, če smo v redu. Nekdo se lahko namreč kar zapre vase in trpi, obenem pa bo opravil delo, ker se je odločil, da ga bo. Ampak naš interes je, da opravlja delo in hkrati normalno živi ... In seveda vse brez kakršnih koli prepovedanih snovi, kot so alkohol ali droge. Omenjeno spremljamo in v nobenem primeru ne dopuščamo.

Vsaka skupina ima vodjo in vodje imajo svojo vodjo. Organiziramo delavnice, kjer se lahko pogovarjamo. Večino težav rešimo sami med seboj, s pomočjo najbližjih sodelavcev. Ob železniški ali prometni nesreči gredo na kraj trije naši zaposleni in morebitno stisko najenostavneje rešijo med seboj, saj si najlažje zaupajo težave.

Je morda tudi zato med pogrebci velika večina moških?

Pri nas imajo neposredni stik s pokojniki res samo moški. A ne gre zgolj za čustveni, temveč tudi za fizični del, saj je treba veliko dvigovati. Obenem moram priznati, da sam že kar nekaj let opravljam razgovore in da se ženska še nikoli ni prijavila na razpis za tovrstna dela. Pogrebno moštvo so recimo sami moški, pa tudi grobarji in urejevalci pokojnikov.

Medtem imamo v pisarnah, v cvetličarstvu in vrtnarstvu dejansko zaposlene same ženske in po mojih izkušnjah znate ženske v bistvu bolje izpeljati sprejem pogreba. Znate bolj čustveno primerno sprejeti svojce, se morda bolje povežete z njimi, jih lažje razumete.

Pri nas največkrat zaposlujemo vzdrževalce pokopaliških del, ki obrezujejo žive meje, kosijo travo, pometajo, kar je sezonsko, začasno delo. Veliko se jih nato odloči delati dalje s pokojniki, saj na pokopališču spoznajo ustroj podjetja, vsakodnevno spremljajo pogrebe, po potrebi pomagajo drugim zaposlenim ... Težje je na primer priti čisto na novo, morda je lažje počasno navajanje. Imeli smo primer, ko je urejevalec pokojnikov prišel delat k nam. Sprva je bilo vse v redu, po nekaj dneh pa je začel neutolažljivo jokati. Vse ga je zelo prizadelo in spoznal je, da ne bo zmogel. Čeprav je sprva mislil drugače.

Po tolikih letih še kdaj zajokate?

Jokam ne, solza mi pa še priteče.

Za vas smrt ni več tabu?

Ne, z njo sem popolnoma sprijaznjen.

Imate na Žalah na voljo tudi psihološko pomoč za zaposlene?

Da, če je potrebno. Že redni zdravniški pregledi so zelo pogosti, za določena dela na vsako leto. Letno organiziramo delavnice, kako morajo zaposleni poskrbeti zase s stališča varnosti in tudi psihično. Vsem je na voljo tudi klinični psiholog, največkrat pa opažam, da se zaposleni pogovorijo med seboj.

Smrt je danes še vedno tabu. 99 odstotkov ljudi se je boji, o njej noče govoriti, jo celo zanika, misleč "nam se to ne more zgoditi, vsi smo mladi in zdravi" ... Ko pa enkrat dojameš, da smo vsi minljivi, da lahko kadar koli umremo, da lahko kdor koli umre, ko se sprijazniš z minljivostjo življenja, takrat lahko opravljaš naše delo.

Za opravljanje našega poklica moraš torej predvsem sprejeti, da je življenje minljivo. V glavi moraš ozavestiti, da smo vsi na poti k odhajanju, da bomo vsi umrli: vi, moja žena, moji starši, znanci ... Moraš se naučiti živeti s smrtjo in upati, da bo tvoje življenje trajalo čim dlje in da bo čim lepše. Tega se vsi, ki se ukvarjamo s pogrebništvom, zelo dobro zavedamo.

Jaz zelo cenim življenje. Mogoče se iz mojih ust sliši nenavadno, ampak dajmo, veselimo se majhnih stvari. Lahko se namreč zgodi, da vas jutri več ne bo. Omenjeno sem sprejel v letih pogrebniškega poklica, tudi letih srečevanja s tragičnimi smrtmi.

Danes se znam veseliti malih stvari. Pogledam trenutek, dan in si rečem, kako lepo sem se imel danes in sem hvaležen. Zavedam se namreč, da je bil lahko ta lep dan tudi moj zadnji.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!