Preteklo sredo je v 67. letu starosti umrl dolgoletni prvi mož italijansko-ameriškega proizvajalca avtomobilov Fiat Chrysler Sergio Marchionne. S položaja se je poslovil le nekaj dni pred smrtjo. 

Po smrti pa je odjeknila tudi novica, da je Marchionne dolgo prikrival bolezen in zaplete, o katerih tudi člani upravnega odbora niso vedeli nič. Več italijanskih medijev je poročalo, da so Marchionneja sprejeli v bolnišnico Zürichu zaradi raka v zadnjem stadiju.

In prav tu se odpira eno zelo pomembno vprašanje: ali bi moral vodilni kader nemudoma razkriti bolezen, ki bi lahko vplivala na njihovo delovno sposobnost in na podjetje?

Marchionne je namreč na čelo Fiata prišel leta 2004 in ga rešil pred propadom. Pod njegovim vodstvom se je italijanski proizvajalec avtomobilov leta 2014 združil z ameriškim Chryslerjem, s čimer je skupina postala sedmi največji proizvajalec avtomobilov na svetu. V začetku junija je Marchionne predstavil nov investicijski načrt koncerna, ki do leta 2022 predvideva investicije v višini 45 milijard evrov. Bil je torej pomemben človek, ki je v rokah držal vse niti podjetja. 

A od začetka junija se ni več pojavil v javnosti, kar je izzvalo govorice o njegovem slabem zdravstvenem stanju. S položaja se je sicer nameraval posloviti naslednje leto, se pa je nekaj dni pred smrtjo. Za vse je bil to velik šok. 

Na položaju ga je nadomestil prvi mož proizvajalca vozil Jeep Mike Manley, Marchionnejeve obveznosti na čelu Ferrarija pa je prevzel Louis Carey Camilleri, izvršni direktor tobačnega velikana Philip Morris. Marchionne je bil tudi predsednik uprave proizvajalca tovornjakov in traktorjev CNH. Menjava na vrhu družbe je močno zatresla milansko borzo. Potem ko je nadzorni odbor podjetja na mesto prvega moža imenoval Manleyja, so delnice naslednji dan izgubile več kot štiri odstotke.

Marchionne naj bi že več kot leto dni vedel, da je zelo bolan. Zakaj se je odločil, da bolezni upravnemu odboru podjetja ne bo razkril, ni jasno. Znano pa je, da je zdravstveno stanje skrbno skrival. 

Nekateri strokovnjaki pravijo, da imajo tudi direktorji pravico do zasebnosti, še posebej, ko je govora o zdravju. A spet drugi opozarjajo, da ima vodstveni kader odgovornost do podjetja, zaposlenih in delničarjev. Torej bi moral Marchionne razkriti svoje zdravstveno stanje in poskrbeti za predajo poslov. 

Nekateri ugibajo, da se je Marchionne bal, da ga bodo s položaja na silo umaknili oz. da bi razkritje bolezni lahko negativno vplivalo na podjetje. To vprašanje se je porajalo prav zaradi njegove zadnje odločitve, da v juniju prestavi petletno strategijo razvoja, in sicer ob (takrat še aktualnem) dejstvu, da se leta 2019 umakne s položaja. Že takrat so kritiki opozarjali, da Marchionne nima naslednika, ki bi lahko uresničil njegovo petletno strategijo. A je bila kljub temu sprejeta. Kaj bi se pa zgodilo, če bi vedeli, da bo Marchionne že čez slab mesec umrl? Najverjetneje je tudi sam Marchionne tako razmišljal. 

Znano je, da je živel in dihal za podjetje. Bil je deloholik, ki je spal na letalu podjetja, ko je pristal, pa je hitel na sestanke. 

Tudi ko je njegova družina podjetju sporočila, da Marchionne ne more priti na delo, saj je prišlo do komplikacij po operaciji ramena, ni bilo jasno, kaj se dogaja. Ko pa so v podjetju izvedeli, da je imel Marchionne več kot leto dni zdravstvene težave, so ostali brez besed. O tem niso vedeli nič. Ali so vedeli domači? Je tudi njim skrival resnost bolezni?

Ali bi se moral direktor odpovedati zasebnosti, ko gre za dobrobit podjetja? Večina meni, da ja. Poznamo številne primere, ko so vodilni obvestili upravne odbore o bolezni (ponavadi gre za rak) in so še naprej opravljali svoje delo. A očitno je stigma še velika ... Številni namreč doživijo šok, ko jih v podjetju dobesedno odpišejo. Sergio Marchionne je več kot očitno hitel, da zaključi projekt življenja. Kako ga bodo njegovi nasledniki uresničili, pa bomo še spremljali.