Walt Disney je znan ameriški umetnik, direktor, producent in ustvarjalec serije dolgometražnih animiranih filmov, ki so mu prinesli svetovno slavo. Bil je doktor likovnih umetnosti, dobitnik sedmih nagrad emmy, 22 oskarjev in prejemnik nagrade Cecil B. DeMille. Poleg tega je prejel najvišjo civilno nagrado ameriške vlade – predsedniško medaljo svobode. Walt Disney je soustanovitelj zabaviščnega konglomerata Walt Disney Company in ustvarjalec prvega velikega zabaviščnega parka na svetu – Disneyland. S svojo ekipo je ustvaril številne svetovno znane fiktivne like, kot so Donald Duck, Mickey Mouse in Goofy. Predstavlja model tipičnega Američana, ki je povsem sam, na krilih lastnih idej, ustvaril milijardni imperij, svojo pot pa je, kot mnogi drugi lovci ameriških sanj, pričel na dnu – kot raznašalec časopisov.

Oče mu je pobral ves zaslužek

Pisalo se je leto 1878, ko se je irski priseljenec Elias Charles Disney v času zlate mrzlice iz Huron Countryja kanadskem Ontariu preselil v ameriško Kalifornijo, kjer je mrzlično iskal zlato. Nato se je s starši ustalil na kmetiji v bližini mesta Ellis v zvezni državi Kansas, kjer so živeli do leta 1884. Od tam jih je pot vodila v Acron na Floridi, kjer je Elias spoznal Floro Call, privlačno dekle nemško-angleških korenin in se z njo 1. januarja leta 1888 tudi poročil. Leta 1890 sta se preselila v Chicago k Eliasovemu bratu Robertu, ki jima je priskočil na pomoč in ju finančno podpiral. 5. decembra leta 1901 sta se po Herbertu, Rayu in Royu zakonca Disney razveselila četrtega fantka, ki sta ga poimenovala Walter, a so ga kmalu vsi začeli klicati Walt.

Oče Elias je imel v tistem času sicer majhno gradbeno podjetje, a je bila družina vseeno vedno na robu preživetja. Leta 1906 sta se Elias in Flora Disney z družino odpravila v Marceline v zvezno državo Missouri, kjer je očetov starejši brat pred tem kupil kmetijsko zemljišče. Tam se je družini pridružila še dolgo želena punčka, ki sta jo zakonca Disney poimenovala Ruth. Elias je trdo garal, da bi preživel soprogo in pet otrok. Domov je vedno prihajal na smrt utrujen in jezen, jezo pa je znašal nad družino. Najstarejša Herbert in Ray sta zato leta 1906 zbežala od doma, ker sta bila naveličana očetovih udarcev in neskončnega dela na kmetiji, za katerega nista dobila nikakršnega plačila, niti sladkarije.

Jeseni leta 1909 sta starša Walta in Ruth vpisala v šolo v Marcelini. Družina Disney je v tem mestu ostala štiri leta. Nato so 28. novembra leta 1910 morali prodati kmetijo, novo zatočišče pa so našli v Kansas Cityju. Tam je Walt spoznal Walterja Pfeifferja, ki mu je predstavil svet gledališča, filma in animacije. Povsem je bil očaran nad animiranimi liki, a je imel za učenje risanja na razpolago samo leto dni, zato se je nemudoma začel udeleževati sobotnih tečajev risarske umetnosti na Kansas City Art Institute. Leta 1911 je začel Walt na očetovo prošnjo raznašati časopis. Najprej je moral zjutraj približno 700 gospodinjstvom dostaviti Kansas City Times, nato pa zvečer še večerno in ob nedeljah posebno praznično izdajo časopisa. Ne glede na vreme je Walt vsako jutro in večer v svojih dotrajanih čevljih tekel po okolici in raznašal novice. Oče mu je vedno vzel ves denar, ki ga je zaslužil, novih čevljev pa mu nikoli ni privoščil. A Walt se ni pritoževal. Vsakokrat, ko je pridobil novega naročnika, je od očeta prejel denar. Sčasoma je začel kupovati časopise neposredno v uredništvu in si s tem zagotovil majhen dohodek, ki ga je porabil za nakup najljubših sladkarij, ki so bile doma sicer prepovedane. In tako si je mladi Walter pri vsega šestih letih začel tlakovati svojo podjetniško pot.

Talentiran zlasti v risanju skic živali

Leta 1917 je oče Elias postal delničar tovarne marmelade O-Zell v Chicagu, zato se je družina ponovno preselila v Chicago. Jeseni istega leta je Walter začel obiskovati prvi letnik srednje šole, ob tem pa je obiskoval tudi večerni tečaj na akademiji za likovno umetnost, ki ga je vodil ameriški slikar in portretni umetnik Louis Frederick Grella. Pozneje je za šolski časopis začel risati domoljubne teme o prvi svetovni vojni. Jeseni leta 1918 se je Walter poskušal pridružiti vojaškim vrstam, da bi po zgledu starejšega brata Roya, ki ga je močno občudoval, sodeloval v prvi svetovni vojni. Ker je bil mladoleten, so ga zavrnili, zato je začel kot prostovoljec delati za Rdeči križ, v okviru katerega so ga poslali v Francijo, kjer je leto dni delal kot voznik reševalnega vozila. Ta avtomobil je postal pomemben mejnik v njegovem življenju, saj je bil okrašen z zabavnimi risanimi liki, ki so močno navdihnili bodočega izdelovalca animacijskih likov.

Ko se je vrnil v domovino, je Walt začel delati v očetovem podjetju; najprej kot pomočnik, pozneje kot nočni čuvaj. Slednje mu je bilo še posebej pisano na kožo, saj je imel dovolj časa za študij risanja, ki ga je privlačilo že od zgodnjega otroštva. Še posebej velik talent je kazal pri risanju skic živali. Walt je bil odločen, da uresniči svoje sanje in postane poklicni umetnik, zato se je leta 1919 ponovno preselil v Kansas City ter začel kariero umetnika. Kljub temu, da je imel talent, mu je primanjkovalo grenkobe in jeze, ki sta bili tako zelo potrebni za ustvarjanje satiričnih časopisnih risank. Zato je bil vsakokratni poskus, da bi se zaposlil na kreativnem oddelku deželnega časopisa v Kansas Cityju, neuspešen.

Po številnih neuspelih razgovorih pa se je Waltu Disneyju usoda končno nasmehnila. Brat Roy, ki je delal v banki, mu je preko sodelavca priskrbel službo začasnega sodelavca v umetniškem podjetju Pesmen-Rubin Art Studio. Walt je za skromnih 50 dolarjev (44 evrov) na mesec ustvarjal oglase za časopise, revije in kinodvorane. Na žalost pa je bilo delo le začasno in ob koncu leta je bil mladi umetnik ponovno brez službe. A čeprav je v studiu delal le kratek čas, je dodobra spoznal delovanje oglaševalskega podjetja, zato se je odločil, da se bo v tem preizkusil povsem sam. V Pesmen-Rubin Art Studiu se je seznanil s karikaturistom Ubbejem Eertom 'Ub' Iwerksom, s katerim sta januarja leta 1920 ustanovila lastno komercialno podjetje Iwerks-Disney Commercial Artists.

Ustanavljal je podjetje za podjetjem

Disneyjeva prva stranka je bil založnik Restaurant News, ki je izdajal letake. Walt je podjetje prepričal, da je mogoče nekoliko izboljšati donosnost časopisa, če mu dodajajo ilustrirane oglaševalske vložke. Založnik je bil nad njegovimi idejami naravnost očaran, zato jima je z Ubbejem dovolil, da sta prosto sobo v njegovi založbi (ki je bila v bistvu kopalnica) uporabljala kot njun studio. Walt je porabil vse svoje prihranke, ki so znašali vsega 250 dolarjev (220 evrov), da je kupil najnujnejšo opremo, ki sta jo potrebovala za zagon družbe.  Zahvaljujoč njegovi vztrajnosti se je podjetje uspešno razvijalo. Zdelo se je, da ima Iwerks-Disney Commercial Artists na začetku dobro perspektivo. Partnerja sta se preselila v novo pisarno in oba sta imela dovolj denarja za obisk lokalnega kina, kjer so ju še posebej navduševale karikature v animiranih filmih.

Nekega dne je Walt bral lokalni časopis in videl zaposlitveni oglas za ustvarjalca animiranih likov v filmskem oglaševalskem podjetju v Kansas Cityju in se odločil, da se prijavi ter poskuša z dodatnim delom nabrati nekaj denarja za njegovo lastno družbo. Po ogledu Waltovih ilustracij mu je direktor podjetja ponudil 40 dolarjev (35 evrov) na teden za oblikovanje animacijski oglasov. Tako delo kot plačilo sta se mu zdela dovolj privlačna, da je ponudbo sprejel. Februarja leta 1920 je Walt tako zapustil podjetje, ki ga je ustanovil in ga prepustil Ubbeju Iwerksu. Da bi obogatil svoje znanje, je Disney prebral knjigo Edwina G. Lutza o tem, kako so narejeni animacijski filmi, od kod izvirajo in kako so se razvijali. Naučil se je, da je celuloidna animacija precej bolj zanesljiva tehnika kot pa animacija, ki temelji na izrezkih.

Disney je hitro postal zvezda med ustvarjalci animiranih vsebin. Delo, ki ga je opravljal, je kmalu postalo osnova za razmišljanje o samostojni poti. 18. maja leta 1922 je tako ustanovil novo podjetje Laugh-O-Gram Studio, v katerem je k sodelovanju povabil kolega in sodelavca iz prejšnje službe Freda Harmana, tesnega prijatelja Ubbeja Iwerksa, Harmanovega brata Hugha Harmana in Rudolfa Isinga. S pomočjo začetnega kapitala v višini 15 tisoč dolarjev (dobrih 13 tisoč evrov), ki so ga zaslužili s prodajo delnic nekaterim meščanom, je Walt na podlagi pravljic ustvaril dva kratka animirana filma, ki sta se kot blisk razširila po državi. A kljub dejstvu, da sta bila oba zelo dobro sprejeta med gledalci, Disney od svojih prodajnih agentov zanju ni prejel nikakršnega plačila.

Od uspeha v revščino

S številnimi priznanji za opravljeno delo ni mogel poplačati stroškov in delavcev, zato se je podjetje hitro znašlo v stečaju. Waltu je pred razprodajo premoženja uspelo zaščititi samo fotoaparat in kopijo njegovega izvirnega dela – Alice v čudežni deželi. Disney je imel gromozanske dolgove, zasledovali so ga upniki, zapadel je v skrajno revščino: denarja ni imel niti za oblačila in hrano. Ko ga je zobozdravnik dr. Thomas B. McCrum prosil, naj naredi krajši promocijski video posnetek o zdravju zob in ga je povabil k sebi domov, da bi se pogovorila o podrobnostih posla, je moral Walt njegovo vabilo sramežljivo zavrniti, ker ni imel čevljev, v katerih bi lahko šel v goste. Pojasnil mu je, da jih je pustil pri čevljarju na popravilu, in da jih ne bo dobil nazaj, dokler ne plača enega dolarja in pol (dobrega evra), kolikor mojster zahteva za svoje delo.

Le nekaj dni pozneje je dr. McCrum obiskal Laugh-O-Gram Studio in s seboj ni prinesel samo dolarja in pol, ki ju je Disney potreboval za popravilo čevljev, temveč tudi 500 dolarjev (440 evrov) za izdelavo promocijskega videa o zdravju zob. Denar, ki ga je zaslužil s snemanjem posnetka za zobozdravnika, ni bil dovolj za poplačilo dolgov, a biografi verjamejo, da je to naročilo Waltu Disneyju dalo ponovnega zagona za nadaljnje delo. Kmalu je izdelal kratek oglaševalski animirani film 'Zob Tommyja Tuckerja' in dr. McCrum je bil z izdelkom izjemno zadovoljen. Nekaj let pozneje je pri njem naročil še en posnetek in Walt je izdelal še en oglaševalski posnetek z naslovom 'Clara čisti svoje zobe', v katerem je ponovno združil animirane in resnične akterje.

Z video projekti in oglaševalskimi animiranimi slikami za lokalne časopise je Walt Disney zbral nekaj denarja in se odločil zapustiti Kansas City ter se preseliti v Hollywood v Kalifornijo, da bi ustanovil studio za animirane filme. Še preden se je odpravil, je končal z animacijo Alice v čudežni deželi in s seboj vzel končni kolut tega filma. Julija leta 1923 je prispel v Hollywood, ki je takrat že bil središče svetovnih kinematografov in se začasno naslelil pri bratu Royu, ki je že nekaj let živel in delal v tem delu države. Prve dni je Walt od jutra do večera hodil med paviljoni in filmskimi seti ter skrbno proučeval proces snemanja filmov. Vedel je, da bo tam uspel zgraditi pravo kariero, čeprav je imel ob prihodu v žepu vsega 40 dolarjev (35 evrov), v kovčku pa zgolj eno srajco. 

Začetki v Hollywoodu

Po nekaj neuspešnih poskusih je bil Walt Disney prepričan, da je nesmiselno raziskovati studie v upanju, da bi našel službo. »Če ni dela, moram narediti nekaj povsem na svojo roko,« naj bi takrat dejal sam pri sebi. Walt in Roy sta zato od strica Roberta najela majhno garažo, Walt pa je k sodelovanju povabil ameriško otroško igralko Virginio Davis, ki je postala zvezda filma Alica v čudežni deželi. Našla sta dva delavca, ki sta s tiskarsko barvo barvala filmski trak. Walt je najel staro fotografsko kamero in jo namestil v garažo. Roy je upravljal z njo, Walt pa je bil odgovoren za animacijo. 16. oktobra leta 1923 sta tako Walt in Roy Disney ustanovila podjetje Disney Brothers Cartoon Studio. Snemala sta animirano-igrano oddajo Alice Comedies in iskala distributerja. Kmalu sta podpisala pogodbo z Margaret J. Winker, newyorško distributerko risanih filmov ter se dogovorila, da bosta izdala 12 serij te animirano-igrane oddaje. 26. decembra istega leta sta pripravila prvo in za svoje delo prejela 1.500 ameriških dolarjev (1.300 evrov) plačila.

Walt je z navdušenjem začel ustvarjati tudi animirano-igrani film Alica v čudežni deželi. Februarja leta 1924 sta z bratom podjetje preimenovala v The Disney Bros. Cartoon Studio in ga preselila v nove pisarne v prostore nekdanje nepremičninske agencije na 4651 Kingswell Avenue. Walt je najel ustvarjalca animiranih vsebin Rollina Hamiltona, k sodelovanju pa ponovno povabil tudi svojega starega prijatelja Ubbeja Iwerksa, ki se je v ta namen preselil v Hollywood. Ubbe je prevzel odgovornost za animacije, Walt pa se je osredotočil na pisanje scenarijev. Decembra leta 1924 je Walt Disney zaposlil še Hugha Harmana in Rudolfa 'Rudyja' Carla Isinga (ki je pozneje ustanovil podjetji Warner Bros. in Metro-Goldwyn-Mayer Studio) ter strokovnjakinjo za tiskarsko barvo, Lilliano Bounds, s katero sta kmalu zatem postala par in se 13. julija leta 1925 tudi poročila.

Od zajčka Oswalda do Miki Miške

Virginia Davis je kmalu zatem odpovedala sodelovanje z družbo, zato je ekipa k sodelovanju povabila kar dve igralki, Dawn O'Day in Margie Gay, ki sta poskušali nadomestiti Alico. A serija je po odhodu prvotne junakinje začela hitro izgubljati na priljubljenosti in leta 1927 so jo morali prenehati snemati. Že leto prej so v studiu prejeli naročilo producenta Charlesa Mintza, naj razvijejo animirani lik in ustvarijo risano serijo za Universal Pictures. Ubbe Iwerks je ustvaril in narisal zajčka Oswalda in sledilo je 26 animiranih celovečernih delov serije Srečni zajček Oswald. Projekt je bil zelo uspešen: postal je precej priljubljen in zelo iskan. Februarja leta 1928 je Walt odpotoval v New York, kjer je želel pri naročniku izpogajati višje plačilo za izdelavo Oswaldovih dogodivščin.

A doživel je hladen tuš. Mintz mu je namreč predlagal zmanjšanje stroškov in plačila za 20 odstotkov. Disney tako mizernega plačila ni mogel sprejeti, zato se je sodelovanje končalo. Njegove roke so bile zvezane, saj je bila blagovna znamka Oswald Rabbit last podjetja Universal Pictures. Večina sodelavcev je sprejela ponudbo Universal Pictures in nadaljevala zgodbo zajčka Oswalda pod okriljem Mintza. Z Disneyjem je ostal le Ubbe Iwerks. Potem, ko je izgubil pravice za Srečnega zajčka Oswalda, je bil Walt Disney razumljivo hudo razočaran. Spomladi leta 1928 je Iwerksa prosil, naj razvije nov lik. Ubbe je naredil številne skice različnih živali - psov, mačk, krav, konjev, žab – a Disneyju ni bila všeč nobena izmed njegovih idej. Nato pa je na plano potegnil risbo Mikija Miške (Mickey Mouse), ki ga je Hugh Harman skiciral že leta 1925 v Laugh-O-Gram studiu. Lik je bil obema takoj všeč, zato  je Ubbe začel delati na izboljšanju prvotnih skic malega miška.

Zanimivo je, da je bilo Miški Mikiju prvotno ime 'Mortimer Mouse' (Mišek Mortimer), a je soproga Lillian Diseyja prepričala, naj ime spremeni, saj je zvenelo preveč grozeče. Iwerks je na novo animiral Mikija, Walt pa mu je dal dušo in mu vse do leta 1947 posodil svoj glas. 15. maja leta 1928 je Disneyeva ekipa Mikija Miško poskusno predstavila kot nov lik v kratki risanki Plane Crazy. Vendar pa občinstvo nad njim sprva ni bilo preveč navdušeno. Walt mu je dal še eno priložnost in ga postavil v še eno risanko The Gallopin' Gaucho. Ker ni mogel najti distributerja, pa risani film ni mogel ugledati luči sveta. A Walt ni obupal. 18. novembra leta 1928 se je Miki pojavil v kratkem animiranem filmu Steamboat Willie. Tokrat je Waltu uspelo najti distributerja; to je bil Par Powers, podjetnik, ki se je ukvarjal s filmsko in animacijsko industrijo.

Ko risanke dobijo zvok in barve

Powers je poleg tega Disneyju prodal tudi zvočni sistem Cinephone, ki je omogočil izdajo risanke z zvokom, to pa je Waltu Disneyu prineslo življenjski uspeh. Takoj je na novo izdal tudi risane serije The Plane Crazy in The Galloping Gaucho, ki sta bili obogateni z zvokom, isto je pozneje storil tudi z vsemi animiranimi risankami o Mikiju Miški, ki je leta 1932 dokončno prodrl na svetovno sceno in postal najbolj priljubljen risani junak vseh časov. Sledila je serija 75 kratkih animiranih filmov, imenovana Silly Symphony, ki jih je ekipa Walta Disneyja izdala med letoma 1929 in 1939, potem ko je Columbia Pictures pristala na to, da poskrbi za distribucijo serije. Veliko se je v tem času Waltu dogajalo tudi na zasebnem področju. Prva nosečnost soproge Lillian se je končala s splavom. Nedolgo zatem je ponovno zanosila in 18. decembra leta 1933 rodila hčerko, ki sta jo s soprogom poimenovala Diane Marie Disney.

Silly Symphony je bila med gledalci dobro sprejeta, a je potrebovala dodatno dodano vrednost. Poleg tega je Disney opazil, da se konkurenca nevarno povečuje. Eden izmed glavnih konkurentov je bil Max Fleischer, poljsko-ameriški judovski ustvarjalec animacijskih risank, ki je ustvaril Betty Boop – lik, ki so ga šteli za najbolj znan seks simbol v animacijskih filmih. 13. aprila leta 1931 je Columbia Pictures prekinila distribucijo filmov Walta Disneya, nadomestila pa jo je družba United Artists. Ker je večino animacij, ki so jih predvajali in naredili v Disneyevem podjetju med letoma 1928 in 1930, naredil Ubbe Iwerks, se je le-ta kmalu naveličal temperamentnega Disneyja, zapustil njegov studio in ustanovil svoje lastno podjetje. Walt je začel obupano iskati nekoga, ki bi lahko zamenjal Iwerksa, kajti tako dobro in hitro risati sam ni znal. Sčasoma je zaposlil kar nekaj ljudi, ki so zapolnil izgubo prijatelja in velikega mojstra.

Do konca leta 1932 je ameriški znanstvenik in inženir Herbert Thomas Kalmus dokončal svojo prvo kamero Technicolor, ki je omogočala snemanje barvnih filmov. Srečal se je z Waltom in mu predlagal, naj svoje črno-bele animirane filme poživi z barvami. Disney je poslušal njegov nasvet in v barve oblekel epizodo serije Silly Simphony z naslovom Flowers and Trees. To mu je prineslo izjemen uspeh ter prvega oskarja za najboljši kratki risani film. Po izdaji tega barvnega filma so bili vsi naslednji deli serije Silly Symphony narejeni v barvah. 27. maja leta 1933 je Disney izdal še en kratki animirani film The Three Little Pigs (Trije majhni pujski), ki je bil več mesecev pravi hit kinodvoran, režiral pa ga je Burt Gillett. Podjetje The Walt Disney Productions je vanj vložilo 22 tisoč dolarjev (dobrih 19 tisoč evrov), s predvajanjem pa zaslužilo kar 250 tisoč ameriških zelencev (220 tisoč evrov). To je bil Disneyjev drugi animirani film, ki je leta 1934 dobil oskarja za najboljši kratki animirani film.

Uspeh Sneguljčice in sedmih palčkov

Dela je bilo vse več, zato je Walt leta 1935 razpisal natečaj za izdelovalce animacijskih likov. Podjetje je prejelo kar 6 tisoč prijav, a večino kandidatov so izločili že med predogledom priloženih risb. Disney je s temeljitim pregledom uspel izbrati 20 potencialnih delavcev, na koncu jih je obdržal 10. Ker večina ni imela potrebnega strokovnega znanja s področja oblikovana animacijski likov, jih je moral Walt izobraziti sam. Leta 1937 sta zakonca Disney posvojila deklico, Sharon Mae Disney, ki se je rodila 31. decembra leta 1936. Lillian je imela pri porodu namreč hude zaplete, zato so ji ponovno nosečnost močno odsvetovali. In ker sta si oba želela družbo za Diane, jima ni preostalo drugega, kot posvojitev.

Prelomnica tako v animacijski industriji kot tudi v Disneyjevem poslu, je bil prvi barvni celovečerni animirani risani film na svetu, Sneguljčica in sedem palčkov. Ko je Roy Disney ocenil pričakovane stroške za izdelavo filma, ga je prevzela groza – potrebovali so namreč kar pol milijona dolarjev (440 tisoč evrov) začetnega kapitala. To je bil skoraj dvakrat višji znesek, kot je znašala celoletna produkcija studia. Walt in Roy si nista mogla privoščiti igralcev, dodatkov, ekspedicije in dodelane scenografije. Da bi pridobila potrebna sredstva, sta se obrnila na posojilodajalce in jim pokazala grobe osnutke filma. Na njuno veliko srečo so verjeli v uspeh njunega dela in tako je Sneguljčica tri leta pozneje ugledala luč sveta. Skupni stroški filma so na koncu znašali kar 1,488,423 dolarjev (1.304.718 evrov), a na srečo je bil med gledalci izjemno dobro sprejet, tako da so z njim zaslužili kar neverjetnih 8 milijonov dolarjev - če to pretvorimo v današnjo vrednost valute, je šlo za kar 132 milijonov dolarjev (116 milijonov evrov) dobička. Sneguljčica in sedem palčkov so Walta Disneya torej tako rekoč v trenutku spremenili v milijonarja.

Walt Disney je v naslednjih letih s filmsko produkcijo zaslužil ogromno bogastvo, a vse finančne zadeve so bile zanj drugotnega pomena - ne glede na to, kako velike koristi so mu lahko prinesle. Večino svojih prihrankov je vložil v zaščito svojih umetniških interesov. Ni bil pohlepen in zaslužil bi lahko veliko več, če bi želel. A Disney je denar obravnaval zgolj in samo kot delovno orodje. Narobe bi bilo reči, da se je Walt boril za neke vzvišene umetniške ideale. A bilo je jasno, da ne želi biti odvisen od nikogar več in ne bo dovolil, da bi si zasluge za njegovo delo prilastil kdo drug. Leta 1940 je družba Walt Disney Studios izdala animirani fantazijski celovečerni film Ostržek. Istega leta je sledila Fantasia, dve leti pozneje še Bambi, enajst let pozneje Peter Pan. Ekipa za kratke animirane serije je medtem izoblikovala in nadgrajevala Donalda Ducka, Goofyja, Miška Mikija, psa po imenu Pluto in slončka, ki so ga poimenovali Dumbo. Leta 1940 se je studiu zopet pridružil tudi Ubbu Iwerks.

Kako so sanje o Disneylandu postale resničnost

Ko so Združene države Amerike vstopile v drugo svetovno vojno, je bila večina objektov Disneyevih studiev vključena v sodelovanje z ameriško vojsko in mornariško agencijo. Vojska je Disneyevemu studiu zmanjšala zaloge pripomočkov ter jim naročila, da morajo delati filme, ki bodo pomagali pri treniranju vojakov. Med vojno je studio izgubil veliko denarja in imel velik neuspeh. Večinoma so začeli delati le krajše animirane filme ter posneli tudi nekaj igranih filmov. S temi kratkimi animacijami so si le toliko opomogli, da so lahko nadaljevali z izdelavo celovečernih animiranih filmov, začeli pa so izdelovati tudi igrane filme o naravi. Ustvarili so tudi kratki animirani propagandni film Der Fuehrer’s Face (Obraz Firerja), v katerem je glavo vlogo igral Donald Duck, ki je moral v svoji nočni mori v nevzdržnih razmerah delati v tovarni nacistične Nemčije. Film je 4. marca leta 1943 prejel oskarja za najboljši kratki animirani film. Po vojni je družba Walt Disney Studios začela delati na filmu Pepelka, ki so ga izdali leta 1950 in je postala najbolj priljubljen celovečerni animirani film po Sneguljčici in sedmih palčkih.

Skupaj s kompleksnim resničnim svetom je v mislih Walta Disneyja vedno živel tudi namišljen svet pravljic. Ker je bil utrujen od dolgoletne filmske industrije, si je zadal nov izziv: uresničiti je želel idejo o gradnji tematskega parka, ki ga je želel poimenovati Disneyland. Ideja o parku je Waltu Disneyju prišla na misel med obiskom Griffith Parka v Los Angelesu s hčerkama Diane in Sharon. Da bi dobil navdih, je začel obiskovati druge igralne parke doma in v tujini ter nabirati zamisli za uresničitev svojega projekta. Toda pot od koncepta do realizacije ni bila lahka. Vlagatelji so z vso naklonjenostjo vzdihovali in govorili o težkih časih ter Waltu svetovali, naj se gre raje nekam sprostit, medtem ko se je trudil, da bi pri njih vzbudil zanimanje za njegovo novo podjetje. Tudi brat Roy ga ni podpiral. Verjel je, da projekt ne bo prinesel prihodkov.

V obupnem poskusu, da bi dobil sredstva za uresničitev projekta, se je Disney po pomoč obrnil na televizijsko industrijo. Čeprav je industrija šovbiznisa takrat veljala skoraj za izobčenko, se je Disney povezal s televizijsko mrežo ABC. V zameno za naložbo v višini 5 milijonov dolarjev (4,4 milijona evrov) se je Disney strinjal, da bodo na televiziji lahko brez omejitev predvajali kratke animirane serije o Miki Miški. Walt je kupil 65 hektarjev veliko zemljišče v Anaheimu v Kaliforniji. Gradnja Disneylanda se je začela 16. julija leta 1954 s skupno naložbo v višini 17 milijonov ameriških dolarjev (14,9 milijona evrov), kar bi v današnjem denarju pomenilo 150 milijonov ameriških dolarjev (131,5 milijona evrov). Otvoritev prvega Disneylanda na svetu je potekala v nedeljo, 17. julija leta 1955. Od takrat je bilo vse drugače tako za televizijsko mrežo ABC, kot tudi za podjetje Walt Disney Company, pa tudi za ameriško javnost.

Pestro tako na poslovnem področju kot v zasebnem življenju

Walt Disney ni imel le močne ustvarjalne volje, temveč je bil tudi vplivni vodja in dober organizator. Veliko pozornosti je namenjal procesom zaposlovanja in organizaciji podjetja. Delovni proces v njegovem podjetju je bil dodelan in natančen kot njegove risbe in risanke. Od ustvarjalcev in umetnikov je vedno zahteval, da delajo po najvišjih strokovnih standardih. A zaposlovanje ustrezno izobraženega kadra strokovnjakov je bilo izjemno težko. Veliko delavcev je bilo kljub uspehu in dobremu plačilu nezadovoljnih z Disneyjevim sistemom upravljanja. Verjeli so, da so pomembno prispevali k ustvarjanju filmov in zahtevali priznanje avtorskih pravic, medtem ko je Walt menil, da avtorstvo v celoti pripada podjetju Walt Disney Company. V studiih je zato večkrat izbruhnila stavka in enkrat je moralo vmes poseči celo ameriško ministrstvo za zunanje zadeve, ki je Disneya poslalo na poslovno potovanje v južno Ameriko.

Leta 1961 je tudi Disneyjeva televizijska oddaja prešla iz črno-bele tehnike v barvno in spremenila prejšnje ime (Ena ura v Indiji Koromandiji) v Prečudoviti Disneyev svet, ki so jo na ABC-ju predvajali vse do leta 2005. V 50-ih letih je Disney poleg vseh ostalih novih projektov ustvaril še veliko poučnih filmov o vesolju. Do leta 1960 je bilo Disneyevo podjetje znano kot eno izmed najuspešnejših podjetij na svetu. Po desetletjih truda je Disneyu uspelo pridobiti tudi pravice do uprizoritve zgodbe o varuški Mary Poppins, pisateljice P. L. Travers. Ko je leta 1964 prišla v javnost, je takoj postala Disneyjev najuspešnejši film do takrat. Istega leta so začeli tudi preurejati veliko močvirje v Orlandu na Floridi. Počasi so ga spreminjali v nov, 109 km² velik park, imenovan Disneyjev svet. To naj bi bila večja ter izpopolnjena verzija Disneylanda, ki naj bi bila poznana kot Čarobno kraljestvo ter obdana z golf igrišči in hoteli.

Tudi na družinskem področju se je Waltu veliko dogajalo. Hčerka Diane se je pri vsega dvajsetih letih poročila z Ronom Millerjem, v zakonu s katerim se jima je rodilo sedem otrok: Christopher, Joanna, Tamara, Jennifer, Walter, Ronald, in Patrick. Zakonca sta v Kaliforniji odprla vinsko klet, pozneje pa je Diane postala soustanoviteljica družinskega muzeja Walta Disneya. Tudi Sharon se je 10. maja leta 1959 poročila z Robertom Brownom, ki pa je osem let pozneje umrl. V zakonu se jima je rodil en otrok. Leta 1969 se je ponovno poročila, tokrat z Williamom Lundom. Par se je razveselil dveh otrok, a se je njuna zakonska sreča končala leta 1975, ko sta vložila zahtevek za ločitev.

Prisotnost na otvoritvi Disney Worlda mu je preprečil srčni zastoj

Disneyjeva vpletenost v projekt Disney World se je končala pozno leta 1966. Po mnogih letih verižnega kajenja cigaret so ugotovili, da ima raka na pljučih. Pet dni kasneje so ugotovili, da se je pljučni rak razširil na celotno levo krilo. Ko so ga pripeljali v bolnico St. Joseph, se mu je stanje naglo poslabšalo, kar je povzročilo srčni zastoj. Umrl je 15. decembra 1966 ob 9.30 uri, deset dni po njegovem 65. rojstnem dnevu. Njegov brat Roy je vestno nadaljeval z bratovim projektom Disneyjev svet in ga v čast bratu preimenoval v Walt Disney World. (Svet Walta Disneyja). Tudi po njegovi smrti so sodelavci še naprej ustvarjali risanke in uresničevali Disneyjeve sanje. Prihodki podjetja Walt Disney Company, v katerega so vključena medijska omrežja, tematski parki in letovišča, studio zabavne industrije, potrošniški izdelki in interaktivni proizvodi, so samo lani znašali kar 52,5 milijard dolarjev (46 milijard evrov).

Podjetje Walt Disney Company ima danes štiri Disneyland parke, in sicer v Kaliforniji, Tokiu, Honkongu in Parizu, poleg tega pa še Walt Disney World v Ontariu na Floridi. V premoženje razvedrilnega konglomerata sodi tudi 320 Disneyevih trgovin po vsem svetu, v lasti imajo hokejske in bejzbolske ekipe, številne časopise in revije ter raznovrstne televizijske mreže. Pot, ki jo je prehodil Disney, je dolga kar štirideset let. Na njej je postal velik industrialec na področju kinematografije in televizije. Vse, kar je dosegel, je dosegel s pomočjo svoje nadarjenosti, vztrajnosti, domišljije in odločnosti. Širšo javnost je navdušil nad animacijskimi risanimi filmi. Pojavljanje njegovih risanih junakov na televizijskih zaslonih mnogi enačijo z radostjo življenja. In za to si Walt Disney vsekakor zasluži veliko slavo in priznanje.