Otrokom so včasih radi govorili, da bodo, če se ne bodo pridno učili, primerni samo za v kuhinjo, za štedilnik. Danes je kuharski poklic veliko bolj cenjen, saj velja za pravi prestiž biti kuharski mojster v prestižni restavraciji in dosegati uspehe v kulinariki tako na domači kot mednarodni ravni. Nauk te zgodbe potemtakem je, da je treba dati vse od sebe, ne glede na to, kaj počnete: samo to vas bo namreč vodilo do uspeha, ne glede na to, za kakšen poklic se odločite.

Živi dokaz, da vse to resnično drži, je Indijka Patricia Narayan, ženska, ki je bila v življenju deležna številnih težkih preizkušenj in nesreč, a se je vedno pobrala ter borila za boljši jutri – in to s sposobnostjo, ki se ji reče kuhanje. Zanimivo je, da je bilo to edino znanje, ki ga je imela za razliko od številnih ljudi, ki imajo bogat življenjepis, poln priznanj, kvalifikacij in certifikatov. To je zgodba o materi, ki se je ločila od zasvojenca in svoja dva otroka vzgojila sama brez vsakršne pomoči, ob tem pa uspela postaviti gostinski imperij, ki ji ga zavidajo mnogi.

Pri 17 se je poročila z odvisnikom

Zgodnje življenje Patricie Narayan spominja na tipično bollywoodsko filmsko sceno. Rojena je bila kot Patricia Thomas v dobro situirano konservativno pravoslavno krščansko indijsko družino. Imela je dva sorojenca, starša pa sta bila oba zaposlena v državni službi: oče je delal za državno pošto in telekomunikacije, mati je bila zaposlena na oddelku za telefonijo. Skupaj so živeli mirno življenje v mestu Santhome in ker sta bila starša dokaj premožna, sta Patricii omogočila obisk srednje šole Queen Mary v Chennaiju.

Če bi ju vprašali danes, bi verjetno dejala, da je bila to ena izmed njunih največjih napak v življenju. V srednji šoli je Patricia namreč spoznala 13 let starejšega Naryana, njuno znanstvo se je hitro prelevilo v prijateljstvo in kmalu se je med njima rodila ljubezen. Čeprav sta starša ostro nasprotovala njuni zvezi, se je Patricia pri komaj 17 letih odločila, da se bo poročila z njim. Zvestobo sta si v vsej tajnosti obljubila na matičnem uradu in se dogovorila, da bo ona najprej dokončala srednjo šolo, nato pa bosta novico razkrila njeni družini. A po vsega treh mesecih zakona je njen soprog začel pritiskati nanjo, naj staršema pove, da sta poročena, saj jima bo sicer novico razkril sam.

Ne da bi imela veliko izbire, je razkrila novico staršema in se soočila z njunim gorečim neodobravanjem. Kmalu se je novica razširila tudi v širši družini in edini način za nadzor škode je bil, da se par tudi ceremonialno poroči. Tako sta si izmenjala zaobljube v cerkvi, nato pa sta obe družini prekinili stike z njima. Oče se nikakor ni mogel sprijazniti z njeno odločitvijo, zato se je hčerke odpovedal in jo razdedinil. Patricia je tako imela samo soproga, a njeno zakonsko življenje ni bilo niti blizu srečnemu. Kmalu po poroki je namreč zanosila, soprog je bil vse bolj zasvojen z alkoholom in drogami, denarja za preživetje nista imela in on prav tako ni imel namena, da bi ga zaslužil. 

Začela je s kuhanjem marmelad in kaš

Soprogova odvisnost je z dnevi postajala vse bolj kronična in je Patriciino življenje spremenila v nočno moro. Skušala mu je pomagati, a jo je vsakokrat, ko je pogovor napeljala na to temo, pretepel in jo zasipal z žaljivkami. Če je čez dan še nekako šlo, je zvečer potreba po drogi prerasla vse meje in ga spremenila v nasilnega in brutalnega zasvojenca. V tej bedi je Patricia rodila dva otroka, sina Praveena Rajkumarja in hčerko Pratibho Sandro. Ker na neki točki ni več zmogla prenašati mučenja, ki ji ga je zadajal soprog, ga je zapustila in se odločila postati neodvisna. A žal ni imela niti sredstev niti kvalifikacij, da bi lahko našla službo in z otrokoma zaživela smiselno, polno življenje. Še več, imela ni niti strehe nad glavo.

Na tej točki je imela Patricia samo dve možnosti: ali se preda in se vda v svojo usodo ali pa se bori in otrokoma omogoči lepšo prihodnost. In v osamljenem življenju se je odločila za boj. Čeprav jo je razdedinil, ji je oče v težkih trenutkih vendarle priskočil na pomoč in ji z otrokoma ponudil streho nad glavo. Kljub temu si je Patricia želela čim prej postati neodvisna, a kaj, ko je obvladala samo eno: kuhanje. Vedno je s strastjo preizkušala nove recepte in se rada vrtela po kuhinji, zato se je odločila, da to unovči. Od matere si je izposodila nekaj malega denarja, nakupila sestavine in začela doma izdelovati kaše, marmelade ter vlagati zelenjavo.

Mati je njene izdelke vzela s seboj v službo in jih ponudila svojim kolegom. Prodala je vso dnevno zalogo, kar je mlado Patricio napolnilo s samozavestjo in ji dalo upanje v uspeh. Prihodki so se zdeli idealni za nov začetek. Cenila je vsak kovanec, ki je padel v njeno denarnico in kot prava poslovna ženska, je vse, kar je zaslužila, investirala v širitev svoje domače proizvodnje. A želela si je neodvisnosti in kmalu se ji je ponudila priložnost, ki je pomenila pot do tja. Očetov prijatelj, ki je vodil zavod za otroke s posebnimi potrebami, je brezplačno oddajal mobilne hišice in kioske komur koli, ki bi zaposlil vsaj dva invalidna člana njegove skupnosti. Patricia je bila nad predlogom navdušena in se je takoj zagrebla za svojo mobilno prodajalno.

Iz domače kuhinje v mobilni kiosk

Vse, kar je morala storiti, je bilo to, da je otroke s posebnimi potrebami naučila pripraviti kavo in jo servirati gostom. A še prej je bilo treba raziskati trg in z nekaj malega sprehodi po mestu je ugotovila, da se v večernih urah veliko ljudi zbira v njeni neposredni bližini - na chennaiski plaži Marina Beach. Zato se je odločila, da bo mobilno hiško postavila na trgu Anne na plaži, a še pred tem je veliko časa in živcev zapravila za pridobitev dovoljenja oddelka za javna dela, saj je postopek trajal kar leto dni.

21. junija leta 1982 je končno napočil veliki dan, ko je Patricia začela s svojim poslom. Noč pred tem je s pomočjo lokalnih voznikov rikš kiosk spravila do plaže in zjutraj začela ponujati svoje izdelke. V tistem času so v mobilnih hiškah te vrste stregli samo čaj in cigarete, ona pa se je odločila podati na inovativno pot in je ponudbi dodala še lokalno hrano, sveže sokove, kavo in čaj. Na njeno veliko žalost je prvi dan prodala samo eno skodelico kave in zaslužila samo borih 50 paise (100 paise je 1 rupija oziroma 0,01 evra). To jo je povsem vrglo iz tira in začela je neutolažljivo jokati. Mama jo je tolažila in bodrila, da ni razloga, da ne bi nadaljevala, saj je prodala vsaj eno skodelico kave. To je bil po njenem že dober znak. "Jutri ti bo šlo že bolje, boš videla," naj bi ji dejala.

In dejansko je bilo res tako. Naslednji dan je že prodala prigrizke in pijačo za okrog 700 rupij (8,40 evra), z dnevi pa se je zaslužek začel vztrajno večati. Pritok denarja je omogočil, da je v svojo ponudbo vključila še sladolede, sendviče, ocvrt krompirček in še več vrst sokov. Nikoli je ni bilo strah noči in vedno se je potrudila, da je bila osebno prisotna ter je prodajala vse stvari, ki jih je pripravila. V sebi je imela goreč ogenj, ki jo je gnal naprej in jo prepričal, da ni zguba in da ji lahko uspe brez vsakršne pomoči. Mobilno hiško na plaži je vodila od leta 1982 pa vse do 2003.

Od kioska do kantine

Običajno je bil njen delovni čas od 15. do 23. ure vsak dan v tednu, pozneje pa je začela delati tudi med 5 in 9 uro dopoldne - za zgodnje sprehajalce. Največ, kar je dnevno zaslužila v svojem majhnem poslu, je bilo 25 tisoč rupij (300 evrov) v času praznikov. S svojo predanostjo je nevede opozorila nase. Opazil jo je predsednik odbora za čiščenje slumov (revnih četrti) in ji predlagal, naj odpre kantino v njihovi poslovni zgradbi, kjer bo imela na voljo primerne prostore za svojo obrt in dostojno kuhinjo z vsemi potrebnimi pripomočki. Ne da bi veliko razmišljala, je ponudbo sprejela – in tako svoj majhni posel začela spreminjati v velik uspeh!

Običajno je vstajala ob petih zjutraj, da je odšla do plaže, ob devetih je bila že v kantini in se ob treh popoldne vrnila na plažo, kjer je ostala do enajstih zvečer. Patricia je sicer imela zaposlene kuharje, čistilce in ostale uslužbence, a je skrbno nadzirala njihovo delo. Na mesec je začela zase služiti dostojnih 20 tisoč rupij (240 evrov), kar je bilo za takratne indijske razmere zelo solidno. Njeno delo je bilo očitno tako dobro, da je kmalu dobila novo ponudbo: odprtje kantine v banki Madurai, kjer je dobila priložnost pogostiti okrog 300 gostov na dan. Po tehtnem razmisleku je zaprla kantino v stavbi odbora za čiščenje slumov in se lotila novega posla. "Vsaka težava s seboj prinese novo priložnost," je dejala, ko se je odločila za spremembo.

Nekega dne, ko ji je bilo zelo hudo, se je razočarana usedla na mestni avtobus in se odpeljala do zadnje postaje. Izstopila je pred državno šolo za usposabljanje na področju menedžmenta in se odločila, da bo to njena nova priložnost. Ne da bi preveč razmišljala, je vstopila v stavbo in se srečala z upravnikom. Povedala mu je, da je dobaviteljica pripravljene hrane in pijače ter blefirala, da je slišala, da iščejo novega dobavitelja. Na njeno veliko presenečenje so zaradi težav s trenutnimi izvajalci dejansko nekoga iskali. Genij, kot je bila, je stavbo zapustila z novo izjemno ponudbo in še boljšimi bonitetami, ki jih je prinašala: dobila je namreč možnost vsak dan postreči tri obroke okrog 700 študentom.

Ko se je zdelo, da je v njeno življenje končno posijalo sonce, se je zgodila tragedija

Ponudbo je seveda takoj naslednji dan sprejela in začela graditi svoj veliki imperij. Prvi teden v na novo odprti kantini je zaslužila kar 80 tisoč rupij (960 evrov), v naslednjih mesecih se je številka samo še poviševala. Postala je praktično profesionalka svojega posla, točno je vedela, kako voditi stvari in upravljati podjetje. Bila je izjemno učinkovita in ravno to je bil razlog, da je v tej kantini ostala vse do leta 1998. Takrat so ji namreč ponudili partnerstvo v eni izmed enot verige restavracij Sangeetha. Toda njen sin ji je predlagal, naj odpre lastno restavracijo in se loti povsem samostojnega posla in obljubila mu je, da bo o njegovem predlogu razmislila. Ko se je torej končno zdelo, da so vse težave stvar preteklosti in da je vstopila v obdobje sončnih dni, jo je kot strela z jasnega udarila huda tragedija.

Leta 2004 je v prometni nesreči le mesec dni po poroki izgubila hčerko in zeta. To je Patricio povsem dotolklo. Umaknila se je od vsega, kar je počela. Enostavno se ni mogla sprijazniti s hčerkino smrtjo. Kar jo je še bolj šokiralo, je bil način, kako so reševalci obravnavali žrtve prometnih nesreč. Ko so ugotovili, da so bili vsi potniki v vozilu mrtvi, so enostavno zavrnili, da bi odpeljali njihova mrtva telesa. Šele po nekaj urah se je pojavil nekdo, ki je vsa trupla stlačil v prtljažnik avtomobila in jih odpeljal. In ko je Patricia videla, kako so njihova telesa jemali iz prtljažnika, se je enostavno zlomila. Noben človek, še zlasti pa mati, ni mogel ostati hladnokrven ob takih prizorih. 

Današnji imperij je zgradila v spomin na hčerko

V času žalovanja je Patricia vse posle predala sinu, ki je povsem zavestno sprejel odgovornost za vse in mater še bolj spodbudil, da začneta svoj prvi restavracijski posel v spomin na njuno hčerko ter sestro. Tako je leta 2006 svoja vrata odprla njuna prva restavracija Sandeepha. Čeprav je trajalo kar nekaj časa, da si je Patricia opomogla od tragedije, se je nato naposled vrnila k delu in pomagala sinu pri poslovanju. Poleg tega je kupila reševalno vozilo in se odločila, da bo na območju Acharapakkam, kjer se je ponesrečila njena hčerka, pomagala ljudem, pa naj bodo žrtve žive ali mrtve.

Patricia Narayan je svojo podjetniško kariero pričela pred več kot 30 leti s prodajo v mobilni hiški na plaži Marina s samo dvema zaposlenima in začetnim zaslužkom 50 pais na dan, danes pa vodi verigo restavracij, ki neposredno zaposluje več kot 200 ljudi v kar 14 prodajalnah po državi in ima tudi dva milijona rupij (24 tisoč evrov) prometa na dan. A njen življenjski slog se kljub uspehu in bogastvu ni drastično spremenil. Če je nekoč naokrog potovala v rikši na kolesu in nato v prvih letih poslovanja presedlala v avtomobilske rikše, ima sedaj v lasti luksuzne avtomobile, ki pa jih le redko uporablja. Čeprav bi lahko imela dvorec, živi v dupleks stanovanju v Velacheryju in pravi, da je tam povsem srečna.

Po uspešnem boju z neuspelim zakonom, zasvojenim soprogom in vsakodnevno skrbjo za dva otroka, Patricia danes živi svoje sanje. Leta 2010 je osvojila nagrado FICCI Woman Entrepreneur Award, nagrado za najboljšo podjetnico, ki jo podeljuje Federacija indijske zvezne industrijske in trgovinske zbornice, njeno delo izkušnje in življenje pa so tako impresivni, da so jo ljudje spodbudili k pisanju knjig za samopomoč, v katerih deli nasvete, kako preživeti kljub izjemnim stiskam, ki obdajajo posameznika.