To je že drugi praznik dela, ki ga praznujemo med epidemijo. Zadnje leto je bilo za zaposlene in delodajalce naporno. Veliko stvari se je spremenilo, pogoji dela so se spremenili, v mnogih primerih tudi vzdušje na delovnem mestu, saj ni nič več tako, kot je bilo nekoč. 

Številni so ostali brez zaposlitve ali pa so prejemali nižje plače. "Pred epidemijo sem vsak mesec dobila več kot 1200 evrov na mesec. Sedaj prejemam minimalno plačo, čeprav delam več, imam številne nadure, naročil je ogromno. Delam pri zasebniku, ki pravi, da je kriza," mi je pred nekaj meseci pripovedovala ena ženska. Ko mu je povedala, da se s takim načinom ne strinja, ji je rekel, da lahko gre, saj drugi čakajo v vrsti za njeno delovno mesto. Doma ima otroke in dokler ne najde druge zaposlitve, ostaja pri tem delodajalcu. 

To je le en primer izmed mnogih, ki kažejo, da so se delavci v nekaterih panogah znašli v izjemno krutem položaju. 

Morda nekdo meni, da bi bila njena odločitev o odpovedi lažja, če ne bi imela otrok. Morda. A trenutno so tudi mladi v zelo težkem položaju. To dokazujejo tudi podatki statističnega urada: glede na leto 2019 je bilo v 2020 za 12 odstotkov več brezposelnih, stopnja brezposelnosti pa je bila najvišja med mladimi. Lani je bila na primer stopnja brezposelnosti med 15–29-letniki 9,7-odstotna. 

Bi lahko zato rekli, da je mladim lažje? Ne, ni jim. V zadnjem letu so bili postavljeni pred dejstvo, da so ostali brez zaslužkov, kar pomeni, da si niso mogli plačevati doma, stroškov, hrane ... Vračali so se domov k staršem, ki pa so bili tudi sami preobremenjeni. 

In vse kaže, da tudi v prihodnje ne bo nič bolje. V sindikatu Mladi plus so opozorili, da je bilo konec letošnjega marca 33,4 odstotka mladih brezposelnih eno leto ali več. Zanimivi so tudi rezultati njihove ankete, ki so jo aprila izvedli med 685 posamezniki, starimi do 35 let. Skoraj polovica je dejala, da za svoje delo ni ustrezno plačana. 38 odstotkov pa je razkrilo, da so že opravljali delo na črno. 29 odstotkov je povedalo, da niso prejeli plačila za opravljeno delo. 

V omenjenem sindikatu so še razkrili, da kar 91 odstotkov vprašanih meni, da je epidemija poslabšala njihove možnosti za zaposlitev. 

Ne le brezposelni, zaskrbljeni so tudi tisti, ki imajo zaposlitve

Vsak teden (velikokrat tudi večkrat na teden) testiranje, posebni ukrepi za omejevanje širjenja okužb, strah pred zapiranjem javnega življenja in posledično panog, strah pred izgubo službe ... Tudi tistim, ki zaposlitev imajo, ni lahko.  

Strah jih je tudi okužb na delovnem mestu – čeprav delodajalci (vsaj velika večina) dajejo vse od sebe, da preprečijo vdor okužb v podjetje, pa se dogaja tudi to. Marsikdo gre vsak dan na delovno mesto s cmokom v grlu, saj ne ve, ali bo domov prišel zdrav. Prav vsak delavec pa ima tudi svojo zgodbo, saj je treba razumeti, da delavec ni le njegova služba. Delavec je veliko več. Nekateri spadajo v ranljive skupine ali imajo doma družinske člane, ki spadajo v to skupino. Skrbijo za ostarele starše in mnogo več. Zato je treba resno in s spoštovanjem obravnavati stiske zaposlenih, ki jih je strah pred okužbo. Znašli so se namreč v težkem položaju, ki jim povzroča veliko stresa. Njihovi nadrejeni jih morajo razumeti in pomagati, da se na delovnih mestih počutijo varne. 

Po drugi strani se lahko delodajalcu zdi, da je njegov zaposleni dobro, saj dela, dobi dobro plačo, podjetju gre odlično in ne odpušča ... A spet: ali delodajalec resnično ve, kaj se sredi velike zdravstvene krize dogaja z njegovim zaposlenim? Ali je morda partner zaposlene ostal brez dela, tako da sedaj družina živi le od ene plače? Ali je morda kdo od bližnjih zbolel ali celo umrl? Ali morda zaposleni doživlja stiske, saj med zaprtjem vrtcev in šol ne ve, kam z otrokom? 

Spet: zaposleni je veliko več kot le njegova služba. Znašli smo se v časih, ko smo skoraj vsi zmedeni, v stresu, strahu in ko razmišljamo, kakšna kriza bo sledila tej epidemiji. Nadrejeni zato mora v tem času skrbeti za svoje zaposlene tako, da jim bo jasno pokazal, da jim je vedno na voljo. Za kar koli se že zgodi. Zaposlenemu ni treba razlagati o osebnih stvareh, ni mu treba razkrivati družinskih težav ... Dovolj je, da ve, da je tam vodja oddelka, kateremu lahko pove, da se ne počuti dobro, da ima določene težave, da potrebuje pomoč ... In da vodja oddelka stori vse, kar je v njegovi moči, da zaposlenemu olajša stisko in stres. 

In če bo morda kdo izmed vodij menil, da on ni socialni delavec ali psihiater, ki bi se ukvarjal s tovrstnimi težavami zaposlenih, naj poudarimo: če boste spremenili pristop do zaposlenih, boste zasejali zaupanje ter poželi hvaležnost in občutek pripadnosti. 

Za dobro delovno okolje, dobro počutje zaposlenih, ki bodo bolje delali, je treba vložiti le malo truda. V zadnjem letu so imeli delodajalci, vodje oddelkov in šefi odlično priložnost zaposlenim pokazati, koliko jim je mar zanje. Upamo le, da so to priložnost izkoristili.