Sredi koronakrize je na milijone delavcev po svetu delalo od doma, pri tem pa so zabeležili kar nekaj prednosti tovrstnega načina dela, med njimi tudi boljše ravnovesje med zasebnim in službenim življenjem oz. časom. 

V to vprašanje se je poglobila tudi ameriška profesorica psihologije Ludmila N. Praslova, ki je v članku za revijo Psychology Today zapisala, zakaj še vedno uporabljamo besedno zvezo ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem? Sama je namreč prepričana, da mora obstajati ravnovesje med življenjem in delom. 

"Nisem proti delu – ravno nasprotno. V delu uživam. Pravo delo je lahko poživljajoče, produktivnost nam lahko vzdržuje in bogati življenje, nezmožnost za delo pa je lahko dolgočasna in v mnogih primerih popolnoma zastrašujoča. Toda na drugi skrajnosti je lahko preveč dela zastrašujoče. Med dolgčasom in preobremenjenostjo se skriva čaroben, lep občutek toka. Ta občutek se lahko pojavi, ko se ukvarjamo s hobiji, lahko pa se pojavi tudi, ko opravljamo delo, ki je dobro usklajeno z našo močjo," je razmišljala psihologinja. 

Kaj je tok?

Madžarsko-ameriški psiholog Mihaly Csikszentmihalyi je tok opredelil kot "stanje, v katerem so ljudje tako vključeni v dejavnost, da nič drugega ni pomembno". Gre torej za prijetno izkušnjo, ki si jo ljudje želijo še naprej ponavljati in doživljati te prijetne občutke. 

Obstajajo sicer določeni stereotipi, da nekatera dela nikakor ne morejo prinašati občutka ugodja. A to je zmotno prepričanje. "Lepota vsakega dela je v očeh opazovalca. Poznam šiviljo, ki bi vse dneve delala, nato bi prišla domov in spet šivala – za zabavo," je dejala Praslova in dodala še primer mehanika, ki je tako ljubil svoje delo, da je popravljal tudi v prostem času. Na drugi strani, tako pravi Praslova, pozna tudi veliko ustvarjalcev vsebin, ki so zelo nezadovoljni s tem, kar počnejo. Slednje sicer velja za "čisto in glamurozno delo", a očitno drži trditev, da je lepota v očeh opazovalca. 

Praslova pravi, da je ena izmed tistih ljudi, ki bi delala tudi po uradnem zaključku delovnega časa. Dela, ker želi videti rezultate, ker ima motivacijo in ker sam proces dela odlično vpliva na njeno ustvarjalnost. Tako ne bi bilo, če bi nad njo stal nadrejeni, ki bi, tako Praslova, s svojim mikromenedžmentom uničeval njeno motivacijo. Ona je tista, ki želi ustvariti nekaj lepega, nekaj, kar jo veseli. 

A pogosto taki ljudje plačajo visoko ceno. Praslova pravi, da si naloži več dela, kot bi ga morala opraviti, saj v njem uživa, a dodaja, da je to lahko nevarno. Tak odnos lahko pripelje do preobremenitve in kronične utrujenosti.

Torej: treba je postaviti ravnovesje med življenjem in delom. Praslova ta odnos primerja s potokom in mejo oz. strugo. Torej tok je treba znati tudi usmerjati in ga omejiti, saj v nasprotnem lahko prestopi bregove in povzroči uničujoče poplave. Želeno ravnovesje med delom in življenjem bi lahko torej definirali kot ravnovesje med tokom in mejo oz. strugo. 

Izven ravnovesja smo lahko na dva načina: 

- Močne meje, toda slab ali nikakršen tok: delo je težko, čutimo odpor. Prevzemamo le naloge, ki so lahke in delo kot tako nam več ne prinaša sreče in zadovoljstva. Tisto, kar resnično potrebujemo, je pravo delo – delo, ki nam predstavlja izzive, nas opolnomoči, nam pomaga pri lastnem razvoju.

- Močan tok, a šibke meje: obožujemo to, kar počnemo. Navdušeni smo nad svojo obrtjo, namenom našega dela. Včasih pa si ga naložimo preveč in smo preobremenjeni. Težave nam predstavljajo tudi drugi, ki nam nalagajo preveč dela, saj nas vidijo kot odlične delavce. Sčasoma, če se preveč trudimo in imamo preveč nalog, čeprav v delu uživamo, se naše počutje lahko poruši.

Kaj torej potrebujemo za dobro ravnovesje med delom in življenjem?

Močan tok + močne meje! Tako si bomo zagotovili ravnovesje med življenjem in delom (ne ravnovesja med zasebnim in službenim časom). Gre torej za to, tako opozarja Praslova, da močna reka teče varno znotraj močnih bregov.