Bobnar, rocker, oče treh – dvojčkov in punčke. Ko je dobil otroke, je bilo konec "mirnega" mešanja glasbe. Oni so motili njega in on je motil njih. Prisiljen je bil poiskati rešitev za svojo težavo in na srečo jo je znal. Še sam ne more verjeti, kaj vse se mu je zgodilo v letu dni – bil je nikjer, vmes se je videl kot posameznika, zdaj vodi ekipo petih in enega zanimivejših slovenskih start upov. Zanimiv sogovornik je. Pozna sceno in ve, o čem govori. Je osredotočen, čeprav se mu vidi, da hkrati razmišlja o tisoč stvareh. Rok Gulič in njegov OLLO Audio je zgodba o uspehu.

Zakaj ste se odločili zapustiti redno službo in oditi na samostojno podjetniško pot?

Delal sem v agenciji, kjer sem bil precej uspešen. Vstopil sem kot projektni vodja in izstopil kot operativni direktor. Bilo je lepo, ampak tudi zelo stresno. Stres izhaja delno iz okolja, v katerem si, hkrati pa je precej odvisno tudi od osebnosti posameznika. Jaz imam recimo rad svobodo, rad sam sprejemam odločitve, rad vidim, da se stvari hitro premikajo. V prejšnji službi nisem imel tovrstnih možnosti, kar mi je vseskozi povzročalo frustracije, in po petih letih sem imel dovolj.

Dal sem odpoved in podal sem se na samostojno podjetniško pot. Čeprav v resnici na dan odpovedi nisem natančno vedel, s čim se bom ukvarjal. S slušalkami sem se začel "igrati", ker imam bend in ker sem že vse življenje glasbenik. Igram bobne in vmes sem jih dve leti igral profesionalno za Billyse, s katerimi sem se še bolj poglobil v produkcijski svet. V nekem trenutku sem za svoj drugi bend mešal zgoščenko in ugotovil, da ne morem mešati zgolj na slušalke. Razlog je bil, ker sem dobil otroka, moja fanta dvojčka in kar naenkrat nisem mogel več doma mešati glasbe.

Iskal sem tihe rešitve, primerne za delo od doma, a sem ugotovil, da na trgu ni celovite rešitve. Obstaja sicer kup slušalk, ki delno zadovoljijo potrebe, ampak nisem našel resnično dobrih. Zato sem naredil prvi prototip zase – tudi ker imam znanje iz akustike in avdio inženiringa ter znam "nekaj narediti iz nič". Slušalke sicer niso bile vrhunske, vendar so nakazovale, da bi lahko sestavil izdelek, primeren za profesionalno rabo.

Sledila je prijava v inkubator, Primorski tehnološki park. Lepo so me sprejeli – dali so mi prostor in delovno mizo, pokrili so vse začetne stroške ... Tako da sem praktično eno leto delal brez stroškov. Peljali so me skozi proces razvoja poslovne ideje, še dodatno, čeprav sem imel veliko znanja še iz prejšnje službe, pa tudi izhajam iz podjetniške družine. Pripravili so me do stopnje, ko sem začel iskati prvo investicijo, in sicer na Slovenskem podjetniškem skladu. Dobil sem 54.000 evrov nepovratnih sredstev, ki sem jih porabil za dokončno izdelavo in testiranje trga, pa tudi zaposlovanje. Najprej sem zaposlil ženo Kajo, da mi je pomagala pri marketingu, po nekaj mesecih še razvojnika Davida, zatem pa še Mojco in Matijo, ki je z nami komaj nekaj dni.

Torej, v manj kot 12 mesecih smo šli z enega na pet zaposlenih in dosegli "točko preloma". Za tako mlad start up je poseben dosežek, da imamo dobiček, pa tudi tako hitro rast. V primerjavi z lanskim letom bomo letos dosegli desetkratnik rasti, kar nas uvršča v najbolj zanimiva zagonska podjetja v Sloveniji, kar se je lepo odrazilo tudi na konferenci Next Round, kjer smo imeli vrsto sestankov. Z vsemi investitorji, s katerimi smo se pogovarjali, se še naprej pogovarjamo o možnostih sodelovanja. Nihče ni rekel "ne" in z vsemi se trenutno pogajamo. Mislim, da se bo tudi iz tega nekaj zanimivega razvilo in da se bo rast v podobnem trendu lahko nadaljevala tudi prihodnje leto.

Kako ste naredili prvi prototip?

Izdelave sem se lotil zelo preprosto. Oče ima doma delavnico z lesom, zato mi je bil les vedno domač ... je prijeten na otip, lepo diši in je okolju prijazen. Prototip sem naredil iz nule ... Izdelal sem nekakšno "garažno različico", kjer sem preveril, kaj imam na policah, kakšna orodja in dele, nato pa sem s pomočjo svojega znanja nekaj naredil.

Ubral sem popolnoma drugačen način kot na primer izris na računalniku in nato pošiljanje recimo na Kitajsko, kjer nato drugi naredijo prototipe. Razlog, da sem se temu raje izognil, je bil predvsem finančne narave. Razvoj prototipov je namreč drag, sploh ob tehnologijah za množično proizvodnjo, ko so že samo orodja lahko 50.000, 100.000 evrov.

Že na začetku sem si rekel, da moram narediti izdelek, ki ga je mogoče izdelati doma z osnovnimi orodji. To je bilo izhodišče, ki se odraža še danes in ki je dodalo posebno vrednost k blagovni znamki – naše slušalke je mogoče odpreti in popraviti doma z domačim orodjem. Tako je bil zasnovan tudi prvi prototip, in opažamo, da je veliko inženirjev, ki omenjeno zelo cenijo. Namreč oni kupujejo profesionalno orodje, ne igračke. Uporabljajo ga vsak dan, zato je pomembno, da ga lahko po potrebi hitro popravijo in dobijo rezervne dele. Tega ne ponuja nihče od konkurentov, ki večinoma zahtevajo, da izdelek pošljete nazaj v njihove tovarne, kjer jih oni popravijo in nato vrnejo. Težava pa je, ker je strošek lahko celo večji ,kot je cena novega izdelka.

Kdo vam je najbolj pomagal na poslovni poti? Brez koga, česa vam ne bi uspelo?

Izpostavil bi Slovenijo kot edinstven fenomen. Slovenija je izjemno majhna in se vsi med seboj poznamo. Ko si v start up niši, hitro spoznaš, da gre za nekaj sto ljudi. Obiščeš pet konferenc in srečaš praktično vse, ki nekaj delajo na področju zagonskih podjetij. Posledica je, da se lahko med seboj zelo učinkovito povezujemo in dopolnjujemo. Vsak ima določena znanja, izkušnje, stike. Dostop do ključnih ljudi je izjemno lahek – lahko pokličeš kogarkoli, in za zdaj nisem naletel še na nikogar, ki bi zavrnil srečanje.

Izpostavil bi tudi Primorski tehnološki park, ki nas je povezal z izjemno uspešnim in enim prvih slovenskih startupov – trboveljskim Chipolo. Ustanovitelj in direktor je Primož Zelenšek, s katerim sva si v zadnjem letu izmenjala veliko izkušenj. Predvsem jaz poslušam njega, ker je bistveno dlje na poslovni poti kot mi. Postal je naš mentor in nas vodi. Je tisti, ki nas je usmeril na pravo pot na "prelomni točki", ko sem bil še sam v podjetju, ko sem ostal brez denarja, ko sem kolebal, ali naj vse skupaj pustim. Takrat mi je rekel: "Poglej, imaš nekaj tisoč evrov. Investiraj vse v prodajo." To je bilo konec novembra lani, torej pred letom dni. Zadnje "cekine" sem investiral v oglaševanje – nekaj tisoč evrov v dveh dneh v Facebook oglase – in vse se je lepo izteklo ... Denar se nam je več kot povrnil – nazaj smo dobili približno 6000 evrov. Tako sem dobil nekaj denarja in vnovično likvidnost.

Od tedaj pa je "zgodba znorela". Decembra lani smo imeli 100-odstotno rast v primerjavi z novembrom, januarja 2019 300-odstotno rast, februarja je šlo tudi navzgor. Zdaj nihamo, odvisno od sezone, ampak v enem letu smo šli od 2000, 3000 na dobrih 30.000 evrov prometa na mesec. Leto tako zaključujemo pri približno 300.000 evrih prometa, kar je izjemno lep rezultat. Dodatna informacija, da nam gre dobro, je podatek, da imamo 40.000 evrov dobička.

Torej, najprej ste skoraj ostali brez denarja, nato pa sunkovit preobrat in blazna rast povpraševanja. Pa ste lahko zadostili potrebam na trgu?

Ne, seveda ne. Nihče ni pripravljen na to. Start upi so drugačni kot preostala podjetja ... Odpadejo skoraj vsa pravila in tudi izzivi so svojevrstni. Vse se dogaja izjemno hitro – mi smo bili recimo še novembra lani brez naročil, januarja letos pa smo že odprodali skoraj vso zalogo. Od januarja do avgusta smo komaj "lovili vlak"; ljudje so čakali tri do štiri tedne za slušalke, ki so jih vnaprej plačali. Sčasoma smo ulovili ritem in začeli sprotno pošiljati. V drugi polovici leta smo na tekočem in imamo lepo zalogo še za december in morda tudi januar 2020, odvisno od tekočega meseca. Ampak imamo likvidnost in ekipa se je lepo razširila. Na naslednje leto smo pripravljeni tudi s tehnoloških vidikov. Doživeli smo resnično izjemno zgodbo ... Res, kaj vse se je zgodilo v samo enem letu ... skorajda neverjetno.

Zakaj pa niste zbirali denarja tudi na platformah za množično financiranje ali pridobili investicije?

Verjamemo, da se lahko vsako stvar naredi tudi drugače. To je tudi naš slogan. Na vsak izziv, problem skušamo vedno pogledati še z drugega zornega kota. Tako smo se na primer lotili tudi našega financiranja. Delno smo šli po standardni poti, pri čemer bi omenil Primorski tehnološki park in Slovenski podjetniški sklad, preostanek pa skušamo najti na druge načine. Ampak pravzaprav gre za tradicionalne načine, ki jih včasih podjetniki zanemarjajo, sploh startupovci, prepričani, da imamo tudi v Sloveniji Silicijevo dolino, kar pa seveda ni res. V resnici si lahko podjetje pomaga tudi s preprostimi bančnimi posojili. Ko potrebuješ obratni kapital, torej denar, ki ga potrebuješ, si ga izposodiš, oplemenitiš in ga tudi vrneš.

Večina, sploh mlajših neizkušenih startupovcev si misli, da za začetek potrebuje investicijo. Mi investicije do danes v resnici nismo dobili. Dobili smo nepovratna sredstva od Slovenskega podjetniškega sklada, kar pa ni neposredna investicija in nam niso vzeli nobenega deleža v podjetju. Podobnih razpisov in pomoči je več kot dovolj, da lahko posameznik ustanovi podjetje in skuša nekaj narediti. Če uspeš z malo denarja priti na ničlo ali na vsaj nekaj dobička, ki ga lahko nato investiraš naprej, si dokazal, da si sposoben, da imaš izdelek, trg, potencial. Nato ni težko priti do denarja.

Platforme za množično financiranje so videti lepe, ampak v resnici poberejo ogromno živcev, časa, denarja. Kampanja je zapletena, za njeno izdelavo potrebuješ veliko časa in denarja. Obenem moraš imeti že delujoč prototip, izdelek. Vedeti moraš, kako ga boš izdelal, in narediti celotno oglaševalsko kampanjo, ki bazira na videu. Kakovosten video pa veliko stane, 5000 evrov je premalo. In tudi ko si na platformi, še ne pomeni, da boš dobil naročila. Vse je treba tudi oglaševati, kar spet stane. Poznam ogromno zgodb, ko so ljudje zapravili med 50.000 in 100.000 evri, da so dobili povrnjenih 100.000 evrov, kar dejansko pomeni, da so imeli izgubo. Tudi v Sloveniji. Če je uspelo dvema, trem, še ne pomeni, da jim je uspelo zaradi platforme. Bili so podjetni, našli so način, prodajni kanal, ki so ga izkoristili, in bili pripravljeni servisirati kupce. Mi smo medtem še vedno 100-odstotni lastniki OLLO Audia.

Kaj svetujete mladim podjetnikom? Na koga naj se najprej obrnejo, kam bi jih vi najprej usmerili?

Najprej naj razmislijo, v čem so dobri, kaj je njihova posebna vrednost, ki jo imajo kot posamezniki. Nato naj skušajo najti čim boljše plačano službo za njihove sposobnosti in znanja. Naj delajo nekaj drugega, nekaj, kar ni povezano z njihovim podjetjem, ampak omogoča financiranje start upa. Na primer za razvoj aplikacije, ki je tvoj start up, dnevno porabiš tri, štiri ure, preostalih osem, devet, 10 ur pa lahko delaš projekte s tujino. Tako lahko poskrbiš za svoje preživetje in imaš dovolj denarja za razvoj svojega podjetja.

V obtoku je absolutno preveč denarja, kar se čuti v spremembah zakonodaje, v omejevanju kreditov. Po mojem mnenju se pripravlja nov pok, kar se precej jasno čuti v zraku. Celotna industrija je tudi usmerjena v nagovarjanje k iskanju denarja, k pridobivanju investicij. Ampak nisem prepričan, da je najboljša možnost že na začetku iskati investicijo. Treba je biti previden in razumeti posledice. Po podpisu pogodbe ne moreš kar pobegniti, ne moreš dati odpovedi, ne moreš odpreti še enega podjetja ...

Omenjeno je lahko zelo nevarno za start up. Poznam ogromno podjetij, ki so dobila investicijo, ampak so propadla čez dve leti. Zato sem bolj nagnjen k previdnim začetkom, da podjetniki sami financirajo ali pridobijo nepovratna sredstva, skušajo čim prej pridobiti kupce, prebiti "magično mejo" dobičkonosnosti in začeti rasti. Za potencialne investitorje pa se odpreš šele, ko resno rasteš, govorim o vsaj 100-odstotni rasti. Torej, po letu, dveh, ko že veš veliko o kupcih, trgih, dobaviteljih, ne nazadnje tudi o pomenu investicij. Po mojem mnenju je popolnoma zgrešeno mišljenje, češ "imam idejo in zdaj bom poiskal investitorja". Ne.

Kaj je ključno za uspeh v poslovnem svetu?

Dve stvari sta ključni. Ena je ekipa in druga so kupci, saj brez njih podjetje ne obstaja. Ne ekipe ne kupcev ne moreš kupiti ali jih umetno narediti. Izdelek lahko zgrešiš, narediš napako. Ampak z dobro ekipo ga boš popravil, se boš pobral.

Kako pa izbrati pravo ekipo?

Težko je zbrati pravo ekipo. Večni so pogovori o delovanju podjetja, o notranjem vzdušju. Dokler je podjetje majhno, kot smo mi, ki nas je skupaj pet, lahko izbiramo "češnje", si rečemo: "On paše v našo ekipo, ima podobno energijo, razmišljanje, filozofijo." Pri 15, 20, 30 zaposlenih je nemogoče, da se bodo vsi izjemno razumeli med seboj. Takrat je treba oblikovati manjše time, ki so med seboj kompatibilni, in držati vajeti v rokah iz vrha navzdol.

Jaz sem recimo izbiral na osnovi občutka, ali je kandidat kompatibilen z ostalimi, in presoje, ali ima osnovna znanja za določeno delovno mesto. Nikoli nisem podrobno preverjal, koliko nekdo obvlada neko delovno mesto, ker se lahko vsega naučiš. In se moraš stalno učiti. Pri start upih vedno delamo nekaj novega, prihajajo nove tehnologije, smo neke vrste laboratoriji. Nihče v resnici ne ve, kaj in kako bomo nekaj naredili prihodnji teden. Sproti se učimo, razmišljamo, brskamo. Najbolj pomembno je, da so zaposleni pripravljeni tvegati, narediti napako, brskati, razmišljati ... da jih ne moti, ker ne vedo, kaj bodo delali jutri.

Kako pa pridobiti kupce?

Imamo kupce, ki so avdio inženirji, ki delajo za vrsto glasbenikov in založb. Med njimi so tudi slavna imena. Z marketingom si skušamo zgraditi kredibilnost, da lahko nekdo, ki nas ne pozna in ki nas prvič vidi, na hitro dobi občutek, kakšna blagovna znamka smo, kaj delamo in komu je namenjen naš izdelek. To dosežemo s tem, da uporabljamo blagovne znamke in imena, za katere delajo naši kupci.

Zelo aktivni ste tudi na družbenih omrežjih.

Da, družbena omrežja so izjemno pomembna, ampak treba je razmišljati celovito. Če govorimo o podjetniški poti, ni dovolj, da se pojavljate in oglašujete na Facebooku. Uspeh je skupek več odločitev in najbolj je pomembno, da si iskren. Hitro se namreč vidi, če nekdo zavaja ali če govori resnico, če je prepričan o izdelku, vrednotah. Tukaj smo bili precej uspešni. Nikoli se nismo ozirali, kaj bo prineslo največ všečkov, temveč smo zgolj objavljali informacije in vsebine o nas, kako delujemo. Če nas kupci kot take prepoznajo kot svoje, toliko bolje.

Ste kdaj pošiljali slušalke vplivnežem z željo, da bi jih preizkusili?

Ne, ker ne vidim razloga, zakaj bi to počeli. Po mojem mnenju se je tako imenovan "influencer marketing" nasičil in je ogromno lažnega, prirejenega, ni verodostojnosti in nima več dodane vrednosti za kupca. Zato se izogibamo tovrstnemu oglaševanju. Naj se kupci sami odločijo. Verjamem, da so dober izdelek in dobre poprodajne storitve ključ do uspeha in zaupanja strank. Naši vplivneži so naši kupci.

Kako se vaše slušalke še razlikujejo od drugih? Zakaj so boljše?

Tehnično izhodišče pri izdelavi je bilo, da človeško uho ne sliši vseh frekvenc celotnega zvoka enako. Ene slišimo boljše, druge slabše, kar se spreminja tudi pri različni jakosti, in pri izdelavi slušalk je treba upoštevati omenjene zakonitosti.

Moja ideja je bila izdelati slušalke, ki se odzivajo skorajda idealno, kar pomeni, da so vse frekvence enakomerno prisotne. Namreč ko avdio inženir dela, potrebuje monitor in slušalke, ki mu ne "lažejo", ki mu celoten zvok prikažejo čim bolj realen in "pošten". Tako lahko sprejema odločitve, recimo koliko kitare ali bobnov bo vmešal v neko skladbo. Posledično bo prepričan, da se bo njegovo delo, njegova skladba lahko predvajala povsod, v avtu, na slušalkah, v nakupovalnih središčih, pa se ne bo podrl njegov celoten miks. Torej da ostanejo razmerja med vsemi inštrumenti nespremenjena. Lahko bi rekli, da so OLLO slušalke kalibracijsko orodje.

V ponudbi imamo tudi inovativno nizkotonsko blazino. Zakaj in kaj je to? Ljudje zaznavamo nizke tone bolje s telesom kot ušesom. Verjetno poznate občutek, ko v diskoteki občutite vibracije, nizke tone s telesom. Možgani tovrstno informacijo obdelajo in jo razumejo kot zvok. Ko želiš mešati glasbo, ne da bi motil okolico, imaš dve možnosti – ali zvočno izoliraš sobo, kar stane okoli 100.000 evrov, ali delaš na slušalkah. Te pa imajo večkrat težave pri nizkih tonih, saj jih ne morejo predvajati zaradi fizikalnih omejitev. V ta namen smo razvili nizkotonsko blazino, ki potisne nizke tone naravnost v telo. Občutimo jih kot nekakšno vibracijo, tako da lahko inženir resnično zazna celoten spekter na za okolico popolnoma nemoteč način.

Od kod ime OLLO Audio?

Imam sinova, ki sta na neki način vse sprožila. Enemu je ime Oliver, drugi je Lovro in prvi dve črki njunih imen tvorita OLLO. Želel sem mednarodno ime, predvsem s severnjaškim zvenom, saj je Skandinavija naš glavni trg in na Finskem OLLO zveni domače, prijetno. Mislim, da smo z imenom lepo povezali blagovno znamko, idejo, pomen. Da smo zadeli, potrjuje tudi nagrada "Najboljše slušalke 2019 v premium razredu" skandinavske hifi revije LYD & BILLEDE.

Zakaj imate sedež v Novi Gorici? Večina start upov je v Ljubljani.

Nova Gorica je zakon. Imamo boljši zrak, ljudje so bolj odprti. Močan dejavnik je nižji strošek najema prostora in delovne sile. Kakovost zaposlenih je visoka, morda malenkost manjša, kar zadeva veščine, ampak glede miselnosti pa je velika razlika. Nimam težav delati z Ljubljančani, ampak je Nova Gorica veliko bolj prijazna za start up razvoj kot Ljubljana. Italija je zelo blizu in imamo dobre povezave, v Ljubljani si v dobri uri. Lokacija je pomembna, ampak ne toliko z geografskega vidika. Ključno je, kakšen bazen potencialno zaposlenih je na območju, kakšna znanja imajo. Mi na primer potrebujemo ljudi, ki vedo, kako se vedeta les in kovina, in na Trgu republike bom težko našel človeka s tovrstnimi veščinami. Pa tudi za najemnino bi v Ljubljani dal desetkrat več, zdaj pa imam na ta račun lahko dva zaposlena več.

Kako poteka vaš delovnik?

Moja žena je pridna. Zjutraj vstane pred vsemi in nato začnejo otroci počasi prihajati iz postelj. Skupaj pojedo zajtrk in se pripravijo "za prevzem", ko se jaz zbudim. Jaz se na hitro odpravim iz hiše, ne jem zajtrka. Otroke peljem v vrtec in grem delat. Načeloma sem okoli 8. ure najpozneje v službi in delam do recimo 17.30.

Moj delovni dan je zelo različen, drugačen, kot je bil pred mesecem dni ali pred pol leta. Trenutno se maksimalno posvečam temu, kako bom sprejemal odločitve in vodil tim. Izobražujem se, poslušam sebe in zaposlene, učim se sporočati naloge, smernice. Zadnje čase imam tudi ogromno sestankov, ki jih je čedalje več, in vedno več stvari fizično ne morem več opraviti, tako da jih mora prevzeti tim. So pa stvari, za katere sem jaz najbolj usposobljen in bi bilo najboljše, če bi jih seveda jaz naredil. Vendar se moram sprijazniti, da jih bo naredil nekdo drug, mogoče malo počasneje in malo slabše, ampak se lahko jaz zato posvečam bolj pomembnim, strateškim stvarem.

Sam skrbim za strategijo, vodenje in finance, administracija skrbi za pakiranje, logistiko, marketing, zadnji zaposleni je operater, ki skrbi za multimedio, in pa razvojnik, ki razmišlja in testira. Če bomo še zaposlovali, se bodo našteta delovna mesta začela podvajati. Čiste proizvodnje nimamo in je tudi ne bomo imeli. Nekaj malega lahko naredimo sami, večje serije pa lahko za nas izdelajo v okoliških podjetjih.

Zelo je pomembno, da je ekipa samostojna. Nimamo nobenih urnikov, nobenih omejitev. Zaposleni lahko pridejo v službo in gredo domov, kadar hočejo. Skrbimo za zaposlene, da niso preobremenjeni, da ni nepotrebnega stresa. Na potek dela lahko zelo vplivajo sami. Tako je v start upu. Vsakdo lahko vse poskusi, preizkusi. Nikoli ne veš – lahko se rodi ideja, izjemna zadeva, ki nam bo pomagala v prihodnjem letu.

Kaj vas je na poslovni poti presenetilo?

Nikoli si nisem mislil, da je tako zelo preprost dostop do inženirjev, ki delujejo na najvišjem svetovnem nivoju. Vedno sem imel občutek, kot ga ima verjetno večina, da so superprofesionalci zelo težko dostopni. A ni res. Enostavno pošlješ nekaj mailov in nekaj sporočil po družbenih omrežjih, pa dobiš odgovor. Če imaš nekaj smiselnega ponuditi, ti ljudje odpišejo. Vedno. Ni pomembno, kako znani, močni, vplivni so. Ko imaš nekaj zanimivega, ti ljudje prisluhnejo. Torej, to me je najbolj presenetilo – da so dostopni in da ogromno ogromno govorijo, si delijo informacije med seboj. Se srečujejo v studiih, komunicirajo po mailu. To je učinek, ki nam prinese približno tretjino prodaje.

Kje se vidite čez 10, 15 let?

Ne vem. Pred dvema letoma se nisem videl nikjer. Nato sem se videl kot samostojni podjetnik posameznik, ki bo izdeloval slušalke in z njimi preskrbel družino ... Zdaj nas je pet in smo eden zanimivejših start upov ... Kje bomo čez 10 let? ... Kdo bi vedel? Čez pol leta pa bomo zagotovo še vedno tukaj!

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!