48-letni Branimir Bunjac se je po zaključku mandata odločil, da bo srečo poiskal v tujini. Tako kot mnogi Hrvati, se je tudi on odločil za Irsko. Tam je že šest mesecev, ima že stalno zaposlitev, ne otepa se dodatnega dela, s katerim zasluži še nekaj denarja, poročajo hrvaški mediji. 

Zakaj se je izselil iz domovine? Pravi, da so ga k temu prisilile življenjske okoliščine. Ko se spomni domovine, pomisli na teater absurda, ki se tam odvija, in si vsakič reče, naj se ne vrača, saj je tam pekel. Prizna pa, da na Irskem ne bo ostal za vedno in da se kljub razmeram na Hrvaškem, do katerih je zelo kritičen, želi vrniti domov. 

Kako je živeti in delati na Irskem? Bunjac pravi, da je na voljo veliko dela, tudi v času koronakrize, ko so številna podjetja zapirala svoja vrata in odpuščala delavce. "V določenem trenutku sem imel sedem ponudb za zaposlitev, med katerimi sem lahko izbiral. Še vedno vsak teden dobim dve ali tri ponudbe," pravi. Bunjac je izbral eno stalno zaposlitev, kjer mu pripadajo vse pravice - od vplačil v pokojninski sklad do koriščenja letnega dopusta. Ob stalni zaposlitvi opravlja še dva dodatna projekta, saj si želi dodatnega zaslužka ter tudi kontakta z domačini. 

Delovno okolje na Irskem se ne more primerjati s hrvaškim, pravi Bunjac in dodaja, da je na Irskem res veliko dela. Danes lahko daš odpoved in že jutri začneš z novim delom, razloži. "Minimalna plača je 1700 evrov. Tisti, ki se malo potrudijo, pa hitro pridejo do zneskov, kot sta 2500 ali 3000 evrov," je razkril. 

Plače so vedno izplačane pravočasno in ne zamujajo. "Ne, plača ne le, da ne zamuja, temveč je tako, da če je plača v četrtek, potem to pomeni, da lahko že 15 minut po polnoči začnete trošiti svoj denar. Torej dobite jo do minute natančno, takrat, ko je napovedana," navdušeno pripoveduje bivši hrvaški poslanec v saboru, ob tem pa spomni na razmere na Hrvaškem, na birokracijo in proces knjiženja plač, zaradi katerih prihaja do zamujanja izplačil. 

Dotaknil se je tudi kulture na delovnih mestih. Pravi, da so vsi, ne glede kdo so in kaj delajo, zelo ljubeznivi. Če storite napako, vas ne bodo napadli in žalili, ne boste dobili odpovedi, opominov ali sankcij. 

Bunjac prizna, da je doživel kulturni šok, saj ni bil navajen na takšno pozornost. "Do mene se obnašajo, kot da sem njihov prijatelj iz otroštva, v bistvu pa sem njihov navaden delavec. Lahko bi rekel, da sem na dnu lestvice v podjetju, saj sem komaj prišel, tujec sem in moja angleščina ni odlična," pravi in dodaja, da ni zaznal diskriminacije.