Kolikokrat smo že slišali, da so medicinske sestre preobremenjene? Tolikokrat, da smo to začeli sprejemati kot nekaj običajnega. Družba jim je vsilila podobo in od njih pričakuje, da bodo popolne, razumevajoče, materinske, da se bodo razdajale za vsakogar ter da bodo sledile višjim ciljem ... Ob nizkem plačilu pa naj bi le zamahnile z roko, saj naj bi jim bilo poslanstvo pomembnejše od denarja. Delajo lahko dopoldne, popoldne, ponoči, cel dan ... Lahko dežurajo in sploh ne spijo. Ena lahko poskrbi za cel oddelek bolnih in pomoči potrebnim. 

To, kar družba pričakuje od medicinskih sester, je nečloveško. Dejstvo je, da so medicinske sestre in zdravstveni tehniki le ljudje, ki so na svojih delovnih mestih preobremenjeni. Če ima vsak bolnik pravico do kakovostne obravnave, imajo tudi medicinske sestre in zdravstveni tehniki pravico do tega, da jih je dovolj, da so zdravi in da delajo v urejenih delovnih razmerjih. Na to so ob mednarodnem dnevu medicinskih sester opozorili tudi v Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije. 

Študija, ki so jo opravili na kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je pokazala, kakšen je vpliv delovne preobremenjenosti na zdravje medicinskih sester. Medicinske sestre zaradi obremenitev na delovnem mestu sicer ne umirajo prej kot splošna populacija, so pa pogosteje bolniško odsotne, predvsem zaradi težav v nosečnosti in poškodb. Zaradi istih razlogov so pogosteje od splošne populacije tudi hospitalizirane. Zato se poraja vprašanje, kakšna je kakovost njihovega življenja.

Medicinske sestre kot tudi drugi zdravstveni delavci so pogosto vzgojeni, da je neke vrste trpljenje del njihovega poklica, a po mnenju predstojnice omenjenega inštituta Metode Dodič Fikfak to ni res in je svojevrstna mazohistična struktura. Medicinske sestre morajo delati zdravo in varno. Za njih morajo veljati enaka pravila, kot za vsakega slovenskega delavca. Ustvarjanje nekih stereotipov, ki od medicinskih sester pričakujejo mazohistično odrekanje, je nesprejemljivo. 

Podjetje bo imelo največ od zdravega in zadovoljnega zaposlenega. Če povemo drugače: zdravstvo bo imelo največ od zdravih in zadovoljnih sester. 

Če pogledamo, kako je na terenu: obiskali smo Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali z zaposlenimi v službi rehabilitacijske zdravstvene nege. 

Medicinska sestra Marjeta: Mislim, da bom vztrajala do konca ... Če bom le zdrava.

Medicinska sestra Marjeta Cerar je za Cekin.si dejala, da je v Sočo prišla takoj po končani srednji šoli in tam dela že 25 let. Začetki so bili težki, saj je prevladovalo fizično delo. Takrat še ni bilo dovolj aparatur za dviganje in prenos bolnikov, ki pri njih preživljajo prehodno obdobje, in sicer od začetka težav do vrnitve v domače okolje. Prehodno obdobje lahko traja tri tedne, lahko pa tudi pol leta. V tem času jim zaposleni nudijo celostno oskrbo. To pomeni, da morajo zaposleni delati usklajeno. V timu pa delujejo predstavniki različnih strok – od zdravnikov, delovnih terapevtov, fizioterapevtov, socialnih delavcev ... vse do medicinkih sester in zdravstvenih tehnikov, bolničarjev negovalcev in strežnic. 

Slednji nudijo celostno rehabilitacijsko zdravstveno nego: pomoč pri hranjenju, pomoč pri oblačenju ... pomoč pri osnovnih življenjskih aktivnostih. "Spomnim se pacienta, ki je bil pri nas. Na njegovem računalniku sva gledala njegovo Facebook stran. Rekel mi je, naj pogledam, kaj vse mu želijo in pišejo njegovi prijatelji. Vprašala sem ga, ali bi poskusila z enim všečkom? Ko sva ga stisnila, so bili prijatelji navdušeni. To je namreč pomenilo, da je z delčkom svoje moči pokazal, da se mu stanje izboljšuje," pravi Cerarjeva. 

Priznava, da je delo zelo naporno, a kljub temu bi vztrajala do konca. "Če bom le zdrava," dodaja. S kolegicami in kolegi namreč opravlja turnusno delo, kar pomeni, da delajo dopoldne, popoldne, ponoči, celodnevne, dežurstva ... Vse morajo zelo dobro uskladiti. In ne le oni: tudi njihovi domači se morajo prilagajati njihovemu urniku in pri tem pokazati veliko mero razumevanja. "Vse moramo namreč zelo dobro uskladiti. A vedno nam ostaja nekaj dobre volje in tudi čas za sproščanje," pravi naša sogovornica. 

Kako pa se borijo s stresom in psihično obremenjenostjo? "Po eni strani služba ni taka, da bi morali z delom nadaljevati tudi doma. Kljub temu v nas pusti določene posledice. Vemo, da delamo z ljudmi in želimo, da se počutijo domače, da čim prej okrevajo," nam pripoveduje Cerarjeva in dodaja, da medicinske sestre in zdravstveni tehniki razumejo, da je treba poskrbeti tako za zdravstveno nego in pomoč kot za dobro voljo. V ta poklic se vživijo in ga živijo. Res je, da je včasih zelo stresno, ampak so tudi dnevi, ki so zelo lepi. "Najlepše je, ko pride nekdo nazaj in se zahvali. Ko ti reče, "Ali se spomnite, kakšen sem bil?"," pripoveduje. 

Gre namreč za res dolgotrajno oskrbo, na začetku pa je lahko zelo težko. "Začetki so res težki. Marsikdo od pacientov je malo skeptičen, kako bo vse potekalo. Toda tukaj imamo veliko strokovnega kadra, ki dela timsko. Vsakemu posamezniku omogočimo, da poda ideje, kakšne pomoči potrebuje, da bi nadaljeval s svojim življenjem," pravi Cerarjeva. Opozarja, da niso vsi taki, ki bi ob odhodu domov hodili ali bili brez plenic. "Bolnike učimo, kako naj ravnajo s pripomočki, ki jih potrebujejo. To je naše vzgojno delo, saj jim pomagamo, da čim lažje prebrodijo prehodno obdobje in se pripravijo na življenje po odhodu iz Uri - Soča. Z nekaterimi stvarmi bodo namreč morali živeti do konca in mi smo tu, da jih tega naučimo in olajšamo," dodaja.  

Z vsemi skušajo najti neko srednjo pot oz. kompromis. Pričakovanja so namreč res velika in vsak od pacientov pričakuje nekaj drugega. Nekateri so zelo hvaležni, in sicer za vsako stvar, spet drugi pa včasih zahtevajo nemogoče. Pristojni jim povedo, kakšne so v okviru rehabilitacije možnosti in kaj lahko pričakujejo, potem pa se dogovorijo, kako bodo delali. 

Obravnavajo tudi tujce, na primer otroke iz Gaze. Tudi v tem primeru je delo zelo specifično, saj gre za jezikovne ovire. So pa otroci in njihovi svojci veseli za vso obravnavo. 

Različni oddelki, različne obravnave

V Soči imajo različne oddelke – otroškega, potem pa še oddelke po področjih oz. boleznih ... "Vse je natančno opredeljeno, tako da mora negovalno osebje dobro poznati specifikacijo dela. Transfer bolnika, ki ima zlom kolka, ali nekoga, ki je po kapi, je zelo različen. Nekdo, ki je utrpel poškodbo glave in težko komunicira, potrebuje poseben pogovor," pripoveduje Cerarjeva, ki dodaja, da gre za zelo specifične postopke. 

Kako potekajo prehodi zaposlenih z oddelka na oddelek? Cerarjeva nam odgovarja, da zaposleni med oddelki prehajajo le takrat, ko je kadrovska stiska. "Je pa zaželeno, da tisti, ki v Sočo pridejo na novo, pridejo na vse oddelke in spoznajo delo na posameznih oddelkih. Na začetku sem tudi jaz krožila po hiši in tako spoznavala vso specifiko dela. Najtežje fizično delo je na oddelku s poškodbami hrbtenjače, kjer so pacienti negibni. So pripomočki, ampak, ker stremimo k temu, da se naučijo čim bolje delovati, jih tudi fizično prestavljamo. Gre za različne fizične gibe, ki jih se morajo naučiti. Te moramo pokazati tudi njihovim svojcem. V domačem okolju namreč velikokrat sploh ni prostora za velike naprave, ki jih na primer tukaj uporabljamo," odgovarja. 

Zaposleni se morajo ves čas izobraževati. Ta izobraževanja so tako notranja kot zunanja. Najbolj pomembno pa je, da znanje kroži in da se ves čas učijo. 

Pomen nenehnega izobraževanja in tudi izkušenj izpostavlja tudi pomočnica direktorja za področje zdravstvene nege Tadeja Drenovec, ki je za Cekin.si povedala, da je URI-Soča kot inštitucija v službi rehabilitacijske zdravstvene nege zelo specifična. So terciarna ustanova in paciente v času rehabilitacije pri njih pripravljajo na odhod domov. Njihov glavni cilj je ta, da paciente čim bolj osamosvojijo. "Doma nas nimajo. Zato veliko delujemo tudi na edukaciji pacientov kot svojcev. Vsakemu se moramo posvetiti individualno in za njega skrbno pripraviti celoten proces rehabilitacijske zdravstvene nege. In prav rehabilitacijska zdravstvena nege je naša specifika," nam je razložila. 

Posebnosti rehabiliatcijske zdravstvene nege so med drugim: trening mehurja in črevesja, skrb za higieno medicinsko-tehničnih pripomočkov, skrb za transferje pacientov iz postelje na voziček in obratno, preprečevanje razjed, kontraktur, povijanje nog, krna, trening vsakodnevnih aktivnosti, skrb, da pacienti pravočasno prispejo na terapije, internitetne kateterizacije ter edukacija pacientov in svojcev … Vse to od njih zahteva dodatna stokovna znanja – tako notranja kot zunanja. "Izobraževanj je res ogromno, trudimo se spremljati vse novosti na področju rehabilitacijske zdravstvene nege. Smo učna baza za zdravstvene fakultete, kjer smo v lanskem letu začeli zagotavljati praktično usposabljanje tudi preko Erasmus programa. Trenutno imamo na praktičnem usposabljanju dva stanovska kolega iz Ramale. Z izmenjavami ugotavljamo tudi razlike v izobraževalnem sistemu, prenašamo naša znanja in posebnosti v njihova okolja , promoviramo rehabilitacijsko zdravstveno nego. S tem lahko ogromno pridobimo, je pa seveda tudi to dodatno delo," je povzela Tadeja Drenovec.

Ali se kader izogiba Soči? Ko se razpiše novo prosto delovno mesto, se še dobi kandidate. Zaenkrat. Naša sogovornica namreč meni, da se bo slej ko prej zgodilo, da bo v Sloveniji problem pridobiti kakovosten kader. "Ker nam strokovnjaki zdravstvene nege bežijo v druge poklice, ki ponujajo bolj ugodne pogoje. Ni izmenskega dela, ali pa odidejo čez mejo, kjer je plačilo boljše," pravi.

Kaj kot ustanova delajo, da bi zadržali kader? "Znotraj ustanove je vzpostavljen sistem ugodnosti, in sicer glede možnosti dodatnih izobraževanj, osebne rasti, nadgradnje kariere in možnost druženja v različnih panogah. Na vsakem koraku se trudimo dokazati, kako pomemben člen za stabilen zdravstveni sistem so zaposleni na področju rehabilitacijske zdravstvene nege.Tudi naše vrednote stremijo k temu - spoštovanje, dostojanstvo,odgovornost inovativnost ...," pripoveduje.

Kaj pa plačilo? "Kdor se je odločil za ta poklic, je že vnaprej vedel, kakšno bo plačilo, kar pa ne pomeni, da si ne zaslužimo več! Zdravstveni sistem mora doumeti, da smo zaposleni v zdravstveni negi pomembni za njegovo stabilnost in da smo samostojni strokovnjaki na svojem področju, ki smo ob pacientu 24 ur na dan," nam je še zaupala Tadeja Drenovec.

ISSN 2630-1636