Luka Ukmar je Rokometni zvezi Slovenije, Olimpijskemu komiteju Slovenije in Slovenski turistični organizacijami pomagal pri izpeljavi slovenskega središča v Riu. Gre za slovenskega poslovneža, ki je življenjski izziv našel v Braziliji, kjer že sedem let vodi majhen hotel višjega srednjega razreda.

"Nismo ustvarili bogatije, ampak zelo dobro življenje. Brazilija je dežela priložnosti, kjer se da z neko slovensko miselnostjo, načinom in znanjem, ki ga imamo, veliko narediti," je poudaril in dodal, da svoje odločitve doslej nikoli ni obžaloval.

Po njegovih besedah je bil glavni razlog za selitev mraz v deželi na južni strani Alp. "To je bil glavni razlog. Morda se sliši kot hec, a ko se človek naveliča tiste teme in dela cele dneve, pa čeprav mu ni nič hudega, pride situacija, ko si reče: nekaj moram spremeniti v življenju, saj imam le eno. Enostavno naredi klik in nekaj narediš," je razložil razloge za odhod.

Pravi, da se odločitve, kot je njegova, vedno začnejo s potovanjem. "Takrat vidiš, kako je svet velik in koliko priložnosti ponuja. Slovenija je krasna, lepa, organizirana, vedno bo moja dežela ... A da sem dober Slovenec, ni treba, da sem tam. Dolgoročno se bom verjetno vrnil v Slovenijo, najprej moram tukaj izpolniti cilje, ki sem si jih zadal," je pojasnil.

Pri privajanju na portugalščino mu je pomagal študij španščine v Ljubljani. V Bahii si je v Ilheusu, 300 kilometrov južno od Salvadorja, ustvaril hotel Pousada dos Hibiskus z 12 sobami. Gostje so povečini Brazilci iz Ria de Janeira, Sao Paula in drugih večjih središč, ki si želijo nekakšen luksuzni mir na plaži milijonarjev (Praia dos Milionarios), kjer je njegov hotel. Mesto iz nekdanjega centra proizvodnje kakava v državi ponuja tudi peščico zgodovinskih znamenitosti, ki so čez lužo še bolj cenjene kot v Evropi.

Razlik med Slovenijo in Brazilijo je opazil kar nekaj. Slovenci večkrat tarnamo nad počasno birokracijo, Ukmar pa pravi: "Za to, kar doma opravim v 30 minutah, tukaj potrebujem dva ali tri dni. A sam sem se odločil, da delam po pravilih in s tem tukaj najdeš spoštovanje in dosežeš vse, včasih pa ta pot traja dlje."

Brazilski narobe svet, kjer se pošteni ljudje pred nepridipravi zapirajo v stanovanja, obdajajo z bodečimi žicami in v ograje napeljujejo električno energije ter imajo na vhodih v večstanovanjske komplekse varnostnike, torej nekakšne zapore za poštenjake, opisuje kot sliko turistov o Braziliji, čeprav seveda priznava, da je takih območij veliko. "Vsa velika mesta so tukaj relativno varna ali pa relativno nevarna. Odvisno, kje živiš. V manjših mestih pa je kot v Sloveniji in manjša mesta so tukaj vsaj tako velika kot Ljubljana."

Ne glede na vse probleme, ki jih ima Brazilija, Ukmar izpostavlja, da je dežela nekakšen neizčrpan ogromen trg, z vsemi svojimi problemi. Opozarja, da ima Brazilija zemljo, kjer tako rekoč bogato obrodi vse, pa so ljudje vendarle lačni. Del izvira tudi iz različnega načina pojmovanja življenja. Kljub vsem težavam pa preseneča, kako so ljudje v Braziliji veseli. "Ljudje tukaj so res veseli. V Sloveniji, denimo, veliko delamo za to, da bomo nekoč uživali. Brazilci živijo za to, da uživajo vsak dan."