Trnuljčica je pravljica, ki nam veliko pove tudi o tem, kako se obnašamo pod vplivom družbenih pravil, ki so nam privzgojena. Kakšna je naša kolektivna zavest in kako konkretno jo živimo. Sama vidim kolektivno in njena pisana še bolj pa nepisana pravila kot nekakšno 13. zlobno vilo, ki v naše življenje vdre nepovabljena. Njeno darilo je usodno – zlobna vila je vedno terminalna. Hoče, da pademo v življenju, da se podredimo temu, kar nam zapove.

Še posebej v službi so določene zapovedi zelo močne. Služba je pomemben del življenja. Z njeno pomočjo služimo denar. Denar nam omogoča preživetje. Služba je odvisna od šefa. Tako v družbi nekako velja: avtoriteta = šef = preživetje. V pravljičnem jeziku bi tako lahko rekli, da je v naše življenje vdrla 13. hudobna vila in rekla: spoštoval/a boš avtoriteto. Avtoriteta, torej tvoj nadrejeni, je zaslužen za tvoje preživetje. Služi mu, delaj, kar se ti reče, molči, bodi pokoren/pokorna.

Hvala bogu pride za njo še ta zadnja dobra vila, ki omili to prekletstvo. Podari nam priložnost, da spoznamo, kdo ali kaj je resnična avtoriteta, in da jo v resnici najdemo v sebi. Da nam priložnost, da odspimo svojih 100 let in med spanjem premeljemo v sebi, kako in koliko smo se v resnici pripravljeni podrediti. Ko smo pripravljeni znotraj sebe, nam da priložnost zaživeti novo svobodno življenje. Izven zidov in brez bodeče ograje. In ja, lahko ostanemo tudi v isti službi. To nam govori Trnuljčica.

Naj razložim na primeru, v katerih priložnostih se to najbolj pozna. Drastičen primer sem izbrala zato, da bo nazoren. In ker je zadnje čase izredno aktualen: (Spolno) nadlegovanje na delovnem mestu.

Kako je to videti v resničnem življenju?

Vsak se rodi v neko kulturo, ki nam določene smernice in pravila privzgoji. Z njimi smo zaznamovani takoj, ko smo del družbe. 15. leto je tisto, ko prestopamo prag odraslosti. Ko tisto, kar je bilo ljubko pri otroku, preneha biti ljubko, in smo kar naenkrat izpostavljeni družbeni sodbi – to je slabo, tega se ne dela, tako ni prav, sama si kriva/sam si kriv ...

V naši družbi velja: avtoriteta ima moč nad nami. Ne upreš se ji, pač pa se ji podrediš. Ta nekdo, ki ima v rokah tvojo službo, ima moč nad tvojim življenjem. Zato bodi pokoren/na, tiho, priden/na, deloven/na, marljiv/a, ne ugovarjaj, potrpi. Ženske se je dodatno učilo, da so šibke, da nimajo moči, da so za veliko stvari same krive: če se oblečeš v kratko krilo, boš sama odgovarjala za posledice ... V šoli, ko se prebuja spolna energija in se fantje začnejo dotikati deklet, se reče, "eh, ne bodi no občutljiva, saj ni nič hudega mislil". Nikoli ne bom pozabila izraza prizadetosti in šoka na obrazu fanta, ko sem mu v diskoteki primazala eno okoli ušes, ker me je že petič prijel za ta zadnjo, čeprav sem mu štirikrat lepo rekla, da mi to ne paše. Na koncu sem bila jaz tista, ki ne razume heca, on pa je bil "bogi".

Tudi v družbi odraslih, poslovnih ljudi, se kaj lahko zgodi, da gre kdo čez mejo okusnega. Da otipava. Se preveč približa, da se neprijetno počutite in začutite strah. Se vam je že kdaj kdo vsilil s poljubom? Ste se kdaj znašli v situaciji, ko se je neprimerno govorilo in ste se počutili ogroženo? Sama sem se že znašla v taki situaciji. Nisem se počutila dobro. Lastni občutki so me zelo presenetili.

V trenutku, ko se je zgodilo, sem bila kot ohromela, nisem se mogla premakniti. Moje telo se je napelo in protestiralo. Presenetili so me moji občutki – sram, krivda, gnus. Do sebe. Jeza nase, da se mi je to zgodilo. Tega človeka pa ni bilo prav nič sram, niti se ni počutil krivega. V prostoru nisva bila sama, šov je bil tudi za druge, ki so gledali na vse skupaj z nasmeškom, ker so takega vedenja že navajeni. Jaz sem v resnici vse skupaj prestala zelo dobro, nekatere jo odnesejo precej slabše.

Odzivi prijateljev, ki sem jim to povedala kasneje, so bili zelo različni: prijateljica mi je rekla, da bi ga ona udarila. Iskreno, sama sem bila tako šokirana nad situacijo, da niti pomislila nisem na to. Moje roke so bile težke in nisem se mogla niti premakniti. Kot da bi mi odvzel vso moč.

Vero vase mi je vrnil bratranec, ki je poslušal in potem ne da bi me pogledal, z gnusom rekel: "Žal mi je, da se ti je to zgodilo. To so moški, ki jim nihče nikoli ni pokazal, kje je meja. Ker imajo moč, mislijo, da si lahko dovolijo vse. Začne se pa v osnovni šoli s "šlatanjem", ki je "kao" zabavno in se mu vsi smejijo."

To sem potrebovala. Ne junaka, ki se bo pridušal, kako bo izboril pravico zame in me gledal kot žrtev, pač pa junaka, ki me bo pogledal brez obsojanja in me slišal.

Moja zgodba ni strašen primer zlorabe, mnogim ženskam se dogajajo veliko hujše stvari. Strašno je to, kako se odzivamo na ta dejanja. Gledamo zraven in nihče ne reagira. Počutimo se neugodno, vendar iz tistega istega strahu pred preživetjem nihče ne bo izzval avtoritete. Vsak v resnici samo upa, da se ne bo nikoli zgodilo njemu ali njej in da ga slučajno ne bi kdo kam poklical kot pričo dogodka. Večina ljudi ima v sebi vgrajen kompas za prav in narobe. Ko pokaže narobe, na nekaj, kar vemo, da ni prav, pa nič ne naredimo, da bi pomagali žrtvi. Velikokrat potem postanemo napadalni do ljudi, ki so žrtve, jezni, da se niso postavili zase. Jezni, da so nas postavili v situacijo, v kateri smo kaj videli, slišali ali doživeli, ko bi bilo prav pomagati, pa nismo zmogli poguma, da bi to res naredili. Tudi to je prekletstvo 13. zlobne vile.

Vsi občutki, ki jih imamo, ko nekdo prekorači mejo, naj bo to z mobingom, z ogovarjanjem ali nadlegovanjem, so naši.

Zato tudi ne pomaga, če sedimo in skupaj s prijatelji objokujemo, kar se nam je zgodilo. Smiljenje samemu sebi nam jemlje moč. To pa je tudi namen ljudi, ki vas želijo na kakršen koli način podrediti, vas spraviti v neprijetno situacijo, v kateri vam bo nerodno pred drugimi. Vašim prijateljem, ki se jim dogajajo take stvari, ne pomaga, če boste skupaj z njimi vztrajali v prepričanju, da nič ne morete storiti, da se nič ne da, da nimate nobene moči. To ni res. Imate moč. Vendar pa jo morate najprej zgraditi V SEBI.

"Najbolj se nam zlobna vila pokaže takrat, ko imamo občutek, da nimamo ... denarja, službe, priložnosti, po drugi strani pa imamo ... otroke, račune, kredit, najemnino, obveznosti. Odločitev zase in za to, da si ne dovolite takega obnašanja ne glede na posledice, je takrat zelo težka. Soditi, kaj je prava odločitev in kaj napačna od daleč, iz svojega stanovanja s polnim želodcem, je najlažje. Kdor ni bil v tej situaciji, ne razume, kako težko je obrniti svoje občutke iz nimam v imam. Kako težko je v resnici obrniti to kolektivno prepričanje, da smo odvisni od nekoga. Da sami ne zmoremo, v to, da zmoremo."

Pri sebi sem odkrila še nekaj. Dokler sem se ukvarjala s tem, kaj mi je naredil, sem se počutila žrtev. Strašno nemočna. Potem sem v nekem trenutku dojela, da ne gre zanj. Zame gre. Odločila sem se, da mu ne namenim niti minute svojega časa več. Ukvarjala sem se s sabo in s svojo vrednostjo. S svojimi občutki, da sem vredna, da zmorem, da takšnih preizkušenj ne potrebujem več v svojem življenju. Privoščila sem si kopel, skuhala odličen kakav, šla na sprehod in se pomenila sama s seboj. Dala sem si vse, kor bi dala svoji najboljši prijateljici, ki bi ji želela pokazati, da jo cenim, da je vredna, da jo spoštujem in da mislim, da je totalna carica na tem svetu. Da se nima česa sramovati in da se nima zakaj počutiti kriva.

Lahko je govoriti, dokler nisi sam postavljen v situacijo. Lahko je biti pameten, dokler se ti ne zgodi. Sama sem si mislila, da se pa meni to že ne more zgoditi. Pa se mi je. Najlažje je pametovati, ko si v miru, doma, preskrbljen. Najlažje je soditi. Ampak tukaj ni nič za soditi. Je samo za razumeti in biti sočuten. Do drugih in do sebe. Se imeti zelo rad. In se počasi počasi graditi tako daleč, da rečeš NE brez strahu pred posledicami. Buliji imajo moč, dokler te premaguje strah. Ko izgine strah, izgine njihova moč. Ko izgine ta nadvlada, se odpre cel svet novih priložnosti, ki jih iz strahu prej sploh opazili niste.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.