Okrvavljena 74-letnica na dežju čakala več ur, ker ni bilo na voljo dovolj reševalnih vozil. Bolan novorojenček v bolnišnici čakal več kot 11 ur na posteljo. Majhen deček s sumom na pljučnico moral spati na bolnišničnih tleh zaradi pomanjkanja postelj. Pomanjkanje kadrov v zdravstvu ogroža bolnike. Takšne zgodbe so v zadnjih mesecih in letih pogoste na naslovnicah britanskih časopisov. Britanski zdravstveni sistem je kronično podhranjen. Nezadovoljstvo nad razmerami bolnikov na eni strani in vodstva bolnišnic in zdravstvenih ustanov na drugi strani pa 'pokasirajo' tisti vmes – zdravniki, medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje.

NHS (kratica za britanski javni zdravstveni sistem) se že desetletje spopada s kadrovsko podhranjenostjo, mnogi pa za krizo s prstom kažejo na konservativno vlado, ki že leta varčuje pri zdravstvu. Britanski časopis Mirror je nedavno razkril nekaj zaskrbljujočih zgodb mladih zdravnikov, ki jih vodje bolnišnic in oddelkov neusmiljeno izčrpavajo in terorizirajo. Britanska zveza zdravnikov (Doctors Association UK) je namreč zbrala pričevanja na stotine zaposlenih v zdravstvu, ki pravijo, da so v službi izpostavljeni šikaniranju in nečloveškim razmeram.

Med delovnim časom doživela spontani splav in morala z delom nadaljevati

"Doživela sem več spontanih splavov in enkrat se je to zgodilo med službo, komaj teden po tem, ko sem izvedela, da sem noseča. Niso me spustili domov, ker nas je bilo v službi že tako premalo. Šla sem si izposodit haljo, saj sem krvavela čez hlače, v garderobi so me pri tem "ujeli" in me vprašali, ali sem kirurginja. Odgovorila sem, da sem zdravnica, nato pa so me napadli, da sem "ukradla haljo". Pojasnila sem, kaj se je zgodilo in pri tem sem se zjokala. Poučili so me, da to ni izgovor," je svojo grozljivo izkušnjo med delovnim časom opisala ena od mladih zdravnic. Do konca izmene je morala delati v hlačah s krvavimi madeži.

Mladi zdravnik Louis Lewis je opisal svojo izkušnjo med naporno izmeno na urgenci, ko je eden od zdravnikov zbolel in sta bila v službi le dva. V čakalnici je na obravnavo čakalo najmanj 18 bolnikov, delal je že osem ur brez odmora in po neuspešnem poskusu oživljanja bolnice je odšel do avtomata za vodo, si natočil kozarec vode in jo spil. "Eden od glavnih zdravstvenikov me je oštel, naj ne pijem vode pred bolniki, saj dajem vtis, da ne delamo dovolj trdo in da naj počakam na odmor tako kot vsi ostali. Bruhnil sem v jok. Omenjeni zdravstvenik tega ni opazil, čeprav je takrat šel mimo. Zbral sem se in delal naprej," je dejal.

Še ena zdravnica, ki prav tako ni želela biti imenovana, je opisala svojo travmatično izkušnjo. Čeprav je bila noseča, so ji na urgenci, kjer je delala, odvzeli stol, češ da bolniki ne marajo videti, da zdravniki sedijo. "Delala sem 15 ur zapored, ne da bi se usedla, medtem ko sem bila noseča. Prav tako nam niso pustili, da gremo po vodo. Ob koncu izmene sem omedlela sredi oddelka, bila sem na smrt prestrašena. Nato so se name pred vsemi drli. Namigovali so, da je bila odločitev, da sem noseča, moja, in da za to ne bom dobila nobenih olajšav. Ko zdaj gledam za nazaj, sem prepričana, da je bilo to nezakonito, vendar ni bilo nikogar, na kogar bi se lahko obrnila," je zapisala.

Predsednik britanske zveze zdravnikov Rinesh Parmar pravi, da te srce parajoče zgodbe, ki prihajajo z vseh koncev države, kažejo razsežnosti nečloveškega ravnanja z zaposlenimi v zdravstvu, ki skrbijo za bolne ljudi. "Srce parajoči primeri, ko zdravnikom niso dovolili dostopa do vode po tragični izgubi bolnika, kažejo, kako brezsrčne in nehumane so lahko razmere," je dejal Parmat. "Skrajno razočarani smo, da zdravniki v bolnišnicah poročajo o omejevanju dostopa do osnovnih virov, kot je voda. Ne bi smeli podcenjevati učinka takšnih nepremišljenih, ozkoglednih odločitev na fizično in duševno zdravje zaposlenih, ki delajo dolge, nečloveške ure pod neverjetnim stresom v vzdušju doslej nevidene potrebe po že tako preobremenjenih kadrih," je dodala Natalia Ashburner iz zveze Doctors Association UK. Poudarila je, da bi morali duševno in fizično zdravje zdravnikov nemudoma postaviti za prioriteto in ustvariti kulturo sočutja ter se spomniti, da so tudi zdravniki ljudje.

V britanskem zdravstvu primanjkuje približno 10.000 zdravnikov in več kot 43.000 medicinskih sester

Zaradi takšnega odnosa in zato, ker plače ne sledijo inflaciji, veliko britanskih zdravnikov zapušča javni zdravstveni sistem. Tisti, ki ostajajo, pa postajajo še bolj obremenjeni.

V britanskem javnem zdravstvenem sistemu že zdaj primanjkuje približno 10.000 zdravnikov in več kot 43.000 medicinskih sester. Združeno kraljestvo je z 2,9 zdravnika na 1000 prebivalcev na repu 29 držav OECD. Za primerjavo: v Sloveniji je razmerje 3,1 zdravnika na 1000 prebivalcev. In čeprav se je v zadnjih 10 letih število zdravnikov v britanskem NHS povečalo za 23 odstotkov – s 95.602 v 2009 na 117.149 v letu 2019 – pa se stanje ni izboljšalo, saj so se povečale tudi potrebe po zdravnikih, predvsem zaradi starajočega se prebivalstva.

V dolgoletnem povprečju so se državni izdatki za britansko zdravstvo vsako leto povečevali za približno štiri odstotke, lani pa so dosegli zgodovinsko najnižjo raven, saj so se povečali le za en odstotek. Britanska vlada ne zanika namer po večjih spodbudah za privatizacijo zdravstva, NHS pa bo verjetno tudi del pogajanj za trgovinski sporazum z ZDA.

Kaj pravijo slovenski zdravniki, ki delajo na Otoku?

V Združenem kraljestvu delajo tudi številni slovenski zdravniki. Nekateri so tja odšli zaradi študija in so si nato tam ustvarili tudi kariero. Drugi pa so se tja odselili po tem, ko so več let nabirali izkušnje v slovenskem zdravstvu. Kakšne so njihove izkušnje z britanskim zdravstvenim sistemom? So prej omenjene zgodbe res stalnica?

Janet Djomba je po končanem študiju na ljubljanski Medicinski fakulteti najprej delala v Splošni bolnišnici Izola, nato na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in kot predavateljica na Medicinski fakulteti. V Združeno kraljestvo se je preselila pred več kot letom dni, saj si je želela novega profesionalnega izziva. "Tujina me je mikala že od nekdaj, posebno pa zadnjih deset let, kot sem službeno precej sodelovala s tujimi strokovnjaki in tudi službeno precej potovala. Hotela sem vedeti, kaj je "tam zunaj", v Sloveniji sem se začela počutiti omejeno. Za Anglijo sem se odločila zaradi štirih dejavnikov: priznanje izobrazbe, podobna tradicija sistema javnega zdravja – mojega strokovnega področja, jezik in možnost dela v lokalni upravi," nam je pojasnila. Zaposlila se je prav v lokalni upravi ene od londonskih mestnih občin, na oddelku za javno zdravje.

Po dobrem letu dela na Otoku ugotavlja, da so delovne razmere v Londonu neprimerljivo boljše od tistih v Ljubljani oziroma Sloveniji. "Delovne naloge so zelo jasno opredeljene, osebni napredek zaposlenih je praktično obveza delodajalca, plača je zelo dobra. Počutim se cenjeno, dejstvo, da sem tujka, ne igra nobene vloge."  

Ker je zaposlena v občini in zadolžena za javno zdravje, dejanske razmere v zdravstvenem sistemu pozna le posredno, saj sodeluje z lokalnim NHS, in neposredno kot pacientka. "Še vedno se navajam na razlike. V Sloveniji se mi je sistem zdel zelo enostaven, tukaj deluje povsem drugače. Teoretično je sistem urejen dobro, v realnosti pa pogosto ne vem, kdo je odgovoren za kaj, bodisi v službi bodisi zasebno. NHS ima hude težave s pomanjkanjem kadra, tako kot v Sloveniji. Posledica so dolge čakalne dobe, na vseh ravneh. Čaka se na termin pri osebnem zdravniku, na fizioterapijo, na poseg ... Menda je posebej hudo pomanjkanje negovalnega kadra, tako v bolnišnicah kot v negovalnih ustanovah in negi na domu," pripoveduje. Kot prednost izpostavlja, da tam ni dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kot je pri nas. Opaža pa, da je organizacija urgence in nujnih stanj slabša in precej zapletena. "Najprej sta dve različni številki, ki se ju kliče glede na resnost težav. Šele po klicu izveš, kam lahko greš, ker so različne lokacije in delovni časi za različna stanja," pravi.

Sama slabih izkušenj za zdaj nima. Kriza v NHS se pozna tudi pri njenem delu, pravi, vendar bolj posredno: "Slaba dosegljivost zdravstvenih storitev slabo vpliva na zdravje prebivalstva in to moramo nekako kompenzirati s preventivnimi ukrepi." Stanje je še nekoliko poslabšal brexit, saj je veliko zdravstvenega osebja že odšlo in zanimanje tujcev za delo v Združenem kraljestvu trenutno upada. "Nihče ne ve, kakšni bodo v resnici pogoji v prihodnje," pravi. Sama sicer za zdaj še ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.

Nathan Jenko pa je v Angliji že skoraj 10 let. Tja se je preselil, ker je bil sprejet na študij medicine na Oxfordu. Izkušenj z delom v slovenskem zdravstvu nima, vendar spremlja razmere doma. Trenutno je v drugem letu specializacije iz radiologije v Sheffieldu, ki naj bi jo zaključil do 2023. Kot pravi, je kriza v zdravstvu relativna. "Vprašanje je, kaj je standard za primerjavo. Na urgencah še vedno zaključijo več kot 80 odstotkov obiskov v štirih urah. Vsakdo se lahko registrira pri družinskem zdravniku brez težav. Nenujni specialistični pregledi so na voljo v manj kot treh mescih. Zdravstvo je financirano iz splošnega proračuna in je “brezplačno”. Dejstvo je, da je dela več kot pred petimi leti, ko so urgence lahko zaključile 95 odstotkov vseh obiskov v štirih urah. V radiologiji število diagnostičnih preiskav narašča za več kot 8 odstotkov na leto – število radiologov pa ostaja statično," pravi Jenko.

Sam nikoli ni doživel pritiskov ali težav, o katerih poročajo britanski mediji, čeprav tudi sam pogosto dela 12-urne izmene in včasih težko najde čas za kosilo. "NHS zaposluje 1,2 milijona ljudi in ima proračun približno 150 milijard. V tako enormnem sistemu jasno obstajajo bolnišnice, ki imajo probleme glede interne kulture in se spopadajo s težavami pri zaposlitvi dovolj zdravnikov in medicinskih sester," pravi.

'Raznolikost se smatra kot prednost'

Čeprav plače v zdravstvu v zadnjih 10 letih niso rastle skupaj z inflacijo, pa so te za zdravnike še vedno precej dobre, pravi mladi radiolog. Plače so javno objavljene in sprejete na nacionalnih pogajanjih. "Vsi zdravniki so člani NHS pokojninske sheme, ki plača približno 2/3 povprečne plače ob upokojitvi. Specialist v prvem letu je plačan 80.000 funtov (92.740 evrov) bruto na leto. Po prispevkih za upokojitev in vseh davkih, je to približno 4100 funtov (4750 evrov) neto na mesec za 40 ur dela. To je približno v zgornjih dveh odstotkih plač in je zunaj Londona dovolj za udobno življenje. Stroški niso veliko višji kot v Ljubljani," pravi mladi zdravnik, ki živi v Yorkshiru.

Kljub naraščajoči nestrpnosti do tujcev na Otoku oba naša sogovornika nimata slabih izkušenj. Kot pravi Jenko, so v NHS tujcev vajeni, saj je kar 30 odstotkov specialistov diplomiralo v tujini. V Oxfordu ga nihče ni nikoli vprašal, od kod prihaja. Ko se je preselil v Yorkshire, kjer je zelo malo tujcev, pa so se ljudje pogosto 'obregnili' ob njegov naglas. "Nikoli nisem imel problemov z odnosom pacientov. Enkrat ali dvakrat sem slišal komentar, ki bi ga lahko interpretiral v smislu – radi imamo tujce, kot si ti, kar implicira, da nekaterih nimajo radi," je dejal. "Raznolikost se smatra kot prednost, ljudje so zelo odprti," pa izkušnje v svoji službi kot tujka v Združenem kraljestvu strne Djomba. Čeprav sama ni slišala za negativne izkušnje, pa opozarja, da to ne pomeni, da jih ni.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!

Nas že spremljate na Facebooku? Pridružite se nam in bodite na tekočem vedno in povsod!