Ameriški predsednik Barack Obama je končal službeni obisk v Kubi. Bil je prvi ameriški voditelj, ki je obiskal Havano po 88 letih. S kubanskim predsednikom Raulom Castro sta že leta 2014 napovedala začetek otoplitve odnosov med državama, ki so jih prekinili pred 55 leti, ZDA se zdaj mudi izboljšati odnose pred njegovim odhodom iz Bele hiše.

Obama že več mesecev pritiska na kongres, naj ukini embargo, ki močno vpliva na življenje v Kubi. Prepričan je, da se bo to zgodilo v naslednjem mandatu, ne glede, ali bo predsednik republikanec ali demokrat. A ni nujno, saj embargo ostaja zaradi republikanske večine. Morda jih bodo k umiku prepričali ameriški investitorji, ki na Kubo gledajo kot veliko, slastno torto, od katere želijo vsi delček zase.

Kubansko gospodarstvo sicer stagnira od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Rast bruto domačega proizvoda je enaka kot leta 1985. V začetku devetdesetih je propadla večina tovarn, dokončno jo je dotolkla svetovna kriza leta 2008. Od tedaj se niso pobrali, po nekaterih ocenah je rast BDB okoli nule. Obenem stalno pada število prebivalcev, ki jih je trenutno okoli 11,2 milijona. Negativni prirast je od leta 1978, vse starejše prebivalstvo je slaba novica za gospodarsko rast. Predvidevajo, da bo do leta 2030 10,8 milijona prebivalcev, med njimi 3,25 milijona starejših od 60 let.

Kubanci so sicer dobro izobraženi: več kot 99,8 odstotka prebivalstva je pismenih. Imajo dobro zdravstveno oskrbo, majhno smrtnost otrok in dolgo živijo. Po drugi strani je na 100 Kubancev samo sedem računalnikov, dostop so spleta je izredno drag. Zanj je treba odšteti mesečno plačo, ki na Kubi znaša manj kot 18 evrov. Država služi z izvozom zdravstvenih uslug: zdravnike in medicinske sestre pošilja v Venezuelo in Brazilijo. Turizem in sladkorni trst sta ostali v preteklosti, zdaj je Kuba pravo mesto za farmacevtska in biotehnična podjetja. Zaradi bližine, naravnih virov in izobražene poceni delovne sile so ameriški poslovneži izjemno zainteresirani zanjo.