Zamisel o ustanovitvi potujočega gledališča za otroke KU-KUC se je rodila leta 1999 v študentski sobi. "Z gledališčem za otroke smo začeli v študentskih letih, kot hobi, nekaj s čimer sva se s prijateljico ukvarjali za zabavo v prostem času. Takrat nisva niti sanjali, kakšne razsežnosti bo dobilo naše gledališče," se spominja Urška Raščan.

Začetni kapital je bil nič. "S podstrešja sva prinesli, kar sva imeli, si izmislili prvi scenarij in začeli igrati. Še avtomobila in izpita nisva imeli, da bi se pripeljali do vrtca ali šole, kamor sva šli nastopat. Izdelali sva reklamne letake, "pogulali" nekaj vrtcev in šol in počasi začeli nastopati," je razložila.

Po nekaj letih delovanja so vzgojno-izobraževalni zavodi prepoznali drugačnost gledališča in njegovo poslanstvo, ki je ves čas temeljilo na ustvarjanju vzgojnih, poučnih in sporočilnih predstav za najmlajše. "V prvih petih letih sva igrali malo, vendar vsako sezono več. Po približno 10 letih smo imeli že toliko nastopov, da smo se morali kadrovsko razširiti."

"Izobraževali smo se predvsem na področju marketinga in poslovanja, kajti pedagoška znanja imamo, ker prihajamo iz pedagoškega poklica. Na začetku smo vse veliko obiskovali profesionalna gledališča in se zgledovali po najboljših." Opravili so nekaj neformalnih izobraževanj s področja animacije in gledališke igre, "vendar nam je največ dalo prav delo na terenu".

Kostume so si šivali in izdelovali sami, danes jih jih šivata dve kostumografinji in šivilja. Tudi iz obdobja izposojanja avtomobilov za gostovanja so se prebili. Danes imajo dve službeni vozili, ki sta večino dni na terenu. Tudi scenografija ne prihaja več s podstrešja, čeprav se še velikokrat poslužujejo "krame od doma".

V Sloveniji skorajda več ni mladega junaka, ki jih ne bi poznal. "Otrokom se moraš znati približati na pravi način. Predvsem je pomemben občutek za delo z njimi. Naše predstave so izjemno interaktivne, kar pomeni, da otroci v njim ves čas sodelujejo in so pomemben del dogajanja in razpletov na odru. Zato je pomembno, da imaš občutek za delo z njimi in da napisani scenarij ves čas prilagajaš njihovi starosti, dojemljivosti, nenazadnje tudi vzdušju v dvorani," pravi.

Največ gostujejo doma, tudi v zamejstvu in tujini. Prihodnji mesec potujejo v Bruselj, kjer bodo razveselili slovenske otroke. "Naše delo zajema večinoma življenje in delo na avtocesti, kjer preživimo več kot pol svojega časa v gledališču. Je pa pozitivna stran, da imamo čas ustvarjati, klepetati, delo ni nikoli enolično in rutinsko. Vsak dan smo v drugem vrtcu, knjižnici ali kulturni dvorani."

Vsi obenem hodijo tudi v službo, ki jo pogosto težko usklajujejo z družinami, saj ima večina majhne otroke. "Ampak vse se da, če se hoče. Vadimo na primer spet na avtocesti, ali pa ob 4. uri, da pridemo ob 7. uri v službo :) Vse se da, če je dovolj veselja in ljubezni!"

In ima prav. Danes namreč živi svojo Uspešno zgodbo.