Za Luka Debevca je bistvo tradicije sprememba, njena edina konstanta.

Kariera

'Podjetništvo je kot šport. Če ni bolečine, ni napredka.'

Špela Zupan

14. 06. 2018 06.07

Ko se Luka Debevec prepusti domišljiji, ideje nimajo mej. "Prostor je zame igrišče možnosti. V mislih venomer rad prestavljam njegove fragmente sem ter tja. Kot v 3D programu."

Naj vas navdihnejo Uspešne zgodbe vsak četrtek in petek v oddaji Svet na Kanalu A ob 18. uri. Po oddaji bomo prispevke objavili tudi na Cekin.si!

Luka Debevca sprva ni veselil poklic njegovega očeta. A na koncu osnovne šole se je v njem nekaj premaknilo in vendarle se je začel zanimati za tapetništvo. Po končanem šolanju na srednji lesarski šoli leta 2009 se je zaposlil pri očetu.

Tri leta pozneje je dopolnil 23 let in odprl svoje podjetje. Oče mu je prepustil prostore in svoja najboljša delavca, ki sta bila pri njem že dlje časa. "Zagotovo je glavni razlog, da izdelujemo kauche, dejstvo, da jih je izdeloval tudi moj oče," je razložil.

Zasluge za njegov uspeh ima tudi profesorica slovenščine v srednji šoli Barbara Rupnik Rožmanc. "Za zadnje domače branje smo morali prebrati knjigo Briana Tracyja "Pod do uspeha". Nikoli nisem maral brati knjig, še posebej domačega branja. Omenjeno knjigo pa sem bral z velikim užitkom. Kriva je, da sem začel na svet oziroma življenje gledati drugače, bolj pozitivno," se spominja.

Taki so bili njegovi začetki - lahki in težki hkrati

Pri odpiranju podjetja praktično ni imel birokratskih težav, prve stranke so bile očetove. Postopoma je začel graditi lastno blagovno znamko Kauch in mrežo novih strank. "Na začetku sem imel toliko kapitala, da sem odprl podjetje, zaposlil dva delavca in opravljal tekoče posle."

V veliko pomoč so mu bili zaposleni, ki so prispevali znanje, ki ga on ni imel. "Za uspeh in napredek je vedno potrebna ekipa ljudi. Če si sam za vse, ne prideš daleč. Vsak je v eni stvari dober, vsak nekaj ve, in skupaj vemo in znamo veliko."

Začetki so bili seveda tudi težki. "Obvladati moraš več področij, kot so vodenje, finance, prodaja, marketing." Kar nekaj let je potreboval za nabiranje tovrstnih izkušenj.

"Naredil sem veliko napak, ampak sem se tudi na vsaki nekaj naučil. Nekatere sem ponovil tudi večkrat ... da sem si bolj zapomnil :D"

Bil je mlad in nesamozavesten, zato ga nekateri niso jemali resno, drugi so ga izkoriščali.

"Podjetništvo je kot šport. Če ni bolečine, ni napredka."

Veliko težav mu je povzročalo tudi vrednotenje dela oziroma določanje cen. "Če primerjam, za kakšne cene smo delali na začetku, se sprašujem, kako smo sploh lahko preživeli. Na začetku se sploh ne zavedaš, kaj vse moraš upoštevati pri določanju cene, da bo podjetje lahko raslo," je opozoril.

Formula do uspeha

Po izobrazbi je lesarski tehnik. "Čeprav velikokrat slišimo, da nas v srednjih šolah ne naučijo veliko in da teorija ne pomaga, sem zelo hvaležen za vsa znanja, ki sem jih dobil na srednji lesarski šoli v Ljubljani. So super osnova, ki jo moraš nato sam nadgraditi. Veliko jih ne bi nikoli dobil v delavnici," je poudaril.

Rad hodi po sejmih, kjer nabira ideje in spoznava nove tehnologije za oblazinjanje pohištva, veliko informacij najde tudi na spletu. Veliko bere podjetniške knjige in hodi na seminarje. Kot član podjetniškega kluba je dobil tudi veliko znanja neposredno od izkušenih podjetnikov.

"Podjetnik si mora vzeti čas tudi za izobraževanje in druženje z drugimi podjetniki."

Že odkar pomnim sem vizualen tip. Prostor je zame igrišče možnosti. V mislih venomer rad prestavljam njegove fragmente sem ter tja. Kot v 3D programu. Z blazinicami prstov drsim po oljenem hrastu. Iščem najmehkejšo laneno tkanino. Nato zamižim, da ju povežem skupaj. Veke pred spanjem nikoli ne mirujejo.

V njegovem podjetju so štirje zaposleni. "Pri zaposlovanju nam je pomembno, da ima zaposleni enake vrednote kot podjetje. Ostalo ga je lažje naučiti." Dobro mu gre. Lani so imeli 210.000 evrov prometa, dobička je bilo okrog 5000 evrov, pri čemer stalno vlagajo v razvoj novih proizvodov, tehnologijo, oglaševanje.

Zaskrbljen pa je zaradi premalo mladih kadrov za tapetništvo. Na srednji šoli so namreč trenutno samo trije ali štirje dijaki. "Eden od mojih ciljev je tudi, da bi mlade navdušil za poklic. Poklic tapetnika pri nas ni cenjen, ker ga predstavljajo kot nek drugorazredni, slabo plačan poklic." Drugače je v Nemčiji, kjer priznani proizvajalci oblazinjenega pohištva poskrbijo za izobraževanje mladih.

Čez 10, 15 let se vidi na čelu uspešnega in priznanega podjetja v Evropi. "Konkurenca je močna, tako da nas čaka še kar nekaj dela," se zaveda. Mi ne dvomimo, da mu bo uspelo. Zelo mlad je namreč prepoznal, da ni nič narobe, če spremeniš nekaj pregovorno tradicionalnega. Da nekaj preneseš v današnji čas, mu poiščeš dušo, mu nadeneš obraz.

Ko se Luka prepusti domišljiji, ideje nimajo mej.

kauch luka debevec kavč sedežna garnitura uspešne zgodbe