Metka Zver je 15 let opravljala klasično, rutinsko delo. Prodajala je knjige. Leta so minevala in minevala. Toda prišel je dan, ko ni samo rekla, ampak tudi naredila usodni korak, da bi zaživela drugače. Bila je vsega naveličana in začutila je, da potrebuje spremembo.

Zagotovo je pripomogla tudi selitev v hiško ob gozdu, kjer je spet našla svoj mir in sebe v naravi in v lesu, s katerim ustvarja. Uresničila se ji je največja želja - da bi nekaj naredila z lastnimi rokami. Življenje se ji je obrnilo na bolje. "Na tisočkrat bolje," pravi.

"Vse se je sestavilo"

"Najtežji in najdaljši del moje nove poslovne poti je bilo obdobje, ko sem vedela, da si želim novih izzivov in da bi rada stopila na lastno podjetniško pot, ni mi pa pravzaprav še bilo jasno, kaj bi sploh rada počela," se spominja.

Odgovoriti si na to vprašanje tudi slučajno ni preprosto. "Za mano je bilo šolanje na gimnaziji, kjer sem pridobila širino pogleda na svet, in študij umetnostne zgodovine, ki mi je dal sposobnost opaziti in ceniti lepoto. Za mano je bila 20-letna kariera v knjigotrštvu in za malo morje izkušenj v marketingu."

Čeprav je vedela, kaj ji je všeč in kaj jo navdihuje, je potrebovala skoraj tri leta za spoznanje, kaj si želi početi naslednjih 20 let. "Ko se je odgovor pojavil, se je pojavil iznenada, čez noč. In takoj sem vedela, da je to to," se spominja.

Takoj naslednji dan si je kupila prvi set miniaturnih dlet z mislijo, da bo z njimi izdelovala nakit. Zraven je potihem sanjala o dnevu, ko si bo lahko privoščila stružnico. Sledili so dnevi rezljanja in klesanja, ki so se skoraj redno končali s krvjo in obliži.

"Mislim, da je predvsem to slej ko prej prepričalo mojega moža, da očitno mislim resno in da ne preostane drugega, kot da pogledamo, koliko pravzaprav stanejo te stružnice." Našla sta dobavitelja, ki je nudil program kakovostne hobi strojne opreme in za približno 3000 evrov sta opremila delavnico, ne le s stružnico, temveč tudi s kombinirano žago in brusnim strojem.

"Nič od tega seveda nisem znala uporabljati. Ampak sama nad sabo sem bila navdušena, kako hitro se učim. Navodila proizvajalcev, forumi, filmi na YouTube ... Če iščeš informacije o nečem, kar te resnično zanima, jih je dandanes na voljo v izobilju. In moji možgani so vsrkavali znanje kot spužva. Popolnoma novo področje jim je dalo nov zagon."

"Počutila sem se spet kot v srednji šoli, a na dober način, ker se lahko učim samo stvari, ki me res zanimajo. In jih hkrati preskušam v praksi." Neizmerno je bila ponosna na prvo skledo, ki je nastala v stružnici. A že pri drugi je ugotovila, da se ne da stružiti s topimi stružnimi noži. In naučila se je brusiti dleto. Učila se je z osnovno opremo in razvijala prve izdelke. Začela je prodajati, "popoldnevi in vikendi, prebiti med delom z lesom v delavnici v kleti naše hiše, so postajali vedno daljši". Prišla je do točke, ko je ugotovila, da je dozorela. "Da je čas, da zajameš sapo in skočiš v vodo. Daš odpoved, odpreš svoj s.p."

"Vse je zelo preprosto, potem ko se odločiš"

Spet se je izkazalo, da je vse skupaj pravzaprav zelo preprosto, potem ko se odločiš in narediš prvi korak. "Odpreti s.p. je stvar dobre ure na eni od točk VEM. Država je postopek registracije resnično olajšala in naredila prijaznega. Prvi dve leti pomaga z olajšavo pri plačevanju prispevkov, ker mi je v tistem trenutku pomenilo zelo veliko."

Svetovalne točke nudijo številna podjetniška predavanja in izobraževanja. "Mnoga med njimi so brezplačna, samo pozanimati se moraš in si vzeti čas. Čas si moraš vzeti tudi zato, da zbereš vse informacije, kaj boš pri svojem poslovanju moral urediti. Pri tem mi je bila spet neprecenljiva pomoč mojega moža, ki je svoje podjetje odprl nekaj let pred tem in me je potrpežljivo uvajal v svet DDV-ja, normirancev in davčnih blagajn. Svet, ki je meni precej tuj in po pravici povedano malo zoprn."

Prijatelji so jo tudi opozorili na razpis Slovenskega podjetniškega sklada, namenjen podpori mladim podjetjem na področju predelave lesa. "Ko sem ga prebrala, se mi je zdelo, da se nekdo šali, saj je bil napisan skoraj točno tako, kot da bi pogoje za sodelovanje napisali ne podlagi mojega primera. Spustila sem vse iz rok in se mesec dni ukvarjala le s tem, da sem na razpis spisala dobro prijavo."

Po nekaj mesecih čakanja je odprla pismo in zavriskala: "Odobrili so mi evropska sredstva!" Takrat je lahko opremila čisto pravo mini mizarsko delavnico z vsemi profesionalnimi stroji, o katerih je prej lahko samo sanjala. "In morda še najbolj pomembno: z vrhunskim odsesovalnim sistemom, ki omogoča, da delam v zdravem okolju brez večnega lesnega prahu v zraku."

Naučila se je uporabljati velike stroje, uči se kupovati les, uči se trikov, kako ga obdelati do svileno gladkega otipa, s čim ga površinsko zaščititi, da bo trajno ohranil svojo lepoto in bo ob tem primeren tudi za stik s hrano ... Uči se kot popoln začetnik, a na podlagi 20-letnih izkušenj z drugih področij, kar mi daje odločilno prednost.

"Če znaš entuziazem začetnika povezati s prekaljenostjo starega mačka, verjamem, da lahko postaneš nepremagljiv," je prepričana. Ima prav. Kljub strahu in skrbem, kaj bo in če sploh bo, je zbrala pogum in si upala. Nikoli ji je bo žal in to je to - njen največji uspeh!