Do Won Chang je leta 1981 sedel na prepolnem letališču v korejskem Seulu in čakal na letalo, ki bo njega, njegova starše in novopečeno soprogo popeljalo v Združene države Amerike. O tem, da se bo preselil v Ameriko, je sanjal že kot otrok. A njegova starša sta bila izjemno revna in čeprav so živeli v okrožju Myungdong v Seulu, sinu nista mogla omogočiti niti, da bi šel študirat, kaj šele, da bi ga poslala v svet. A Do Won ni obupal; trdo je začel delati z dnem, ko se je kot otrok naučil voziti kolo. Poprijel je za vsako delo, ki se mu je ponudilo in po svojih močeh poskušal staršema pomagati preživeti.

Pred odločitvijo, da se preselijo v Združene države, je razvažal kavo po vasicah v bližini domačega kraja. In pri tem je bil zelo uspešen, saj je poznal na stotine različnih vrst kave, tako po zrnih kot po okusu. S soprogo, ki je bila njegovih let in prav tako brez univerzitetne izobrazbe, sta načrtovala, da bosta v Ameriki ravno s kavo poskušala zaživeti ameriške sanje. In pri 26 letih sta bila končno tam. Na letališču. Čakala sta na potovanje svojega življenja. Niti onadva niti njegova starša prej še nikoli niso bili niti blizu letalu, zato je bilo več kot devet tisoč kilometrov dolgo potovanje v novo življenje za vse sila zanimivo, a obenem tudi nekoliko zastrašujoče.

Po prihodu v Los Angeles Do Won ni zapravljal časa, takoj se je lotil iskanja službe. Odšel je do kavarne v bližini novega doma in povprašal, ali potrebujejo delavca v strežbi. Takoj je imel razgovor za delo in kljub njegovi močno polomljeni angleščini je dobil priložnost vsako jutro delati kot natakar. Toda hitro je postalo jasno, da samo s to službo in tremi dolarji (2,6 evra) plačila na uro ne bo mogel prihraniti dovolj denarja, da bi uresničil svoje sanje in odprl lastno kavarno. Zaslužek je namreč komajda zadostoval za to, da je preživljal starša in soprogo. Ta je sicer takoj začela obiskovati tečaj angleščine in kakor hitro je vsaj za silo obvladala jezik države, v katero se je preselila, je začela delati kot frizerka v enem izmed salonov blizu doma.

Navdih je dobil med točenjem goriva

Do Won, njegova starša in soproga Jin Sook so živeli v majhnem najetem enosobnem stanovanju in zanje je bila misija že vsak večer najti prostor, kje bo kdo izmed njih spal. A bili so v Ameriki. Do Won je verjel, da se bodo njegove sanje nekoč uresničile. Nikoli se ni pritoževal. Razumel je, da bo moral za uspeh trdo delati, in po žilah se mu je poleg krvi pretakala vsa strast, ki jo je potreboval za uspeh. Celo življenje se je moral boriti in ni pričakoval, da bo v Ameriki kaj drugače – ali lažje. Poleg strežbe je v popoldanskem času kmalu začel delati na bencinski črpalki kot točilec goriva. In ko je končal obe službi, je ob večerih zagnal lasten posel ter čistil pisarne in opravljal delo hišnika. Njegov dan je tako namesto 8 večino časa imel po 19 delovnih ur. A imel je načrt. Ustanovil bo podjetje. In postal uspešen poslovnež.

Do Wonov dan se je pričel ob 4 zjutraj v kavarni, kjer je pripravljal hrano in pogrinjal mize za prve goste. Redko se je imel priložnost usesti. Od tam je odšel naravnost do bencinske črpalke, kjer je bil tudi ves čas na nogah in neutrudno z nasmehom na obrazu točil gorivo. Ves čas je gledal avtomobile, ki jih je polnil. Njegove oči so se ustavljale predvsem na mercedesih in BMW-jih. Njihove lastnike je s strahospoštovanjem začel spraševati, kje so zaposleni, in tako počasi razbral precej nepričakovan vzorec: moški, ki so vozili najlepše avtomobile, niti približno niso prodajali kave. Praktično vsi so bili zaposleni v tekstilni industriji. Prodajali so oblačila.

Do Won je tako leta 1983 pustil službo na bencinski črpalki in jo zamenjal za delo prodajalca v trgovini z oblačili. Delati je začel točno to, kar so počeli gospodje v lepih avtomobilih, ki jih je občudoval. In čeprav ni imel ustrezne izobrazbe in nikakršnih izkušenj v modnem svetu, je bil bister in navajen trdega dela. Hitro se je učil in njegov nadrejeni je bil nad njegovo zagnanostjo naravnost navdušen, zato ga je poleg prodaje kmalu začel učiti tudi naročanja blaga, trgovanja in marketinga. In to je bil začetek Do Wonove poti na vrh; nadrejeni ga je naučil vseh osnov, ki jih je potreboval za vodenje trgovine z oblačili. Do Won je poslušal. Vpijal informacije. Se učil. In nato sklenil, da je prišel njegov čas.

Od Fashion 21 do Forever 21

V treh letih življenja v Ameriki sta zakonca Chang uspela prihraniti 11 tisoč dolarjev (9,6 tisoč evrov). Neverjeten znesek glede na to, da sta bila oba brez izobrazbe in sta opravljala slabo plačana dela. Le nekaj ulic stran od njihovega majhnega enosobnega stanovanja v Highland Parku, nekaj kilometrov severneje od Los Angelesa, sta leta 1984 našla trgovino z oblačili, ki je bila naprodaj. Ko sta obiskala lastnika in povedala, da se zanimata za nakup, so se mu zasvetile oči. Prodajalno je namreč kupil v upanju, da bo z njo lahko preživel, a je ustvaril samo 30 tisoč dolarjev (26 tisoč evrov) prometa na leto, zato se je slabe naložbe želel čim prej znebiti.

Do Won se slabe izkušnje predhodnika ni prestrašil. S svojim razumevanjem prodaje oblačil in ljubeznijo do trgovanja je povsem spremenil koncept prodajalne. A na začetku ni bilo lahko. Niti slučajno. S soprogo sta delala dan in noč, kupci v njuni prodajalni, ki sta jo poimenovala Fashion 21, pa so bili večinoma korejski priseljenci v Los Angelesu, ki niso imeli veliko denarja. Do Won je zato začel oblačila kupovati po veleprodajnih cenah – in kmalu so se tudi ljudje iz središča Los Angelesa začeli voziti v nekaj kilometrov oddaljeni Highland Park, saj je bila cena oblačil občutno nižja kot drugod. V roku enega leta sta zakonca Chang iz trgovine, ki je ustvarila 30 tisoč dolarjev (26 tisoč evrov) prometa na leto, ustvarila modno prodajalno s 700 tisoč dolarji (620 tisoč evri) letnega prometa.

In to je bil šele začetek.

Ugodni poslovni izidi so jima omogočili, da sta vsakih šest mesecev odprla novo prodajalno. Ker je posel začel cveteti, sta prodajno verigo preimenovala v Forever 21. V naslednjih petih letih se je njun modni imperij skokovito večal. Do perfekcije sta izpopolnila svojo prodajno nišo, imenovano 'hitra moda'. Takoj, ko se je nek modni trend znašel na pistah modnih revij priznanih oblikovalcev, sta zakonca Chang imela na las podobna modna oblačila v večini svojih prodajaln. Oblikovalci bi načeloma potrebovali več mesecev, da bi ustvarili nove modne kose, a Do Won jih je ustvaril in odpremil v vsega nekaj dneh. Glas o tem se je hitro razširil med ljudmi in nakupovanje je postalo užitek, saj so bili najnoveši modni trendi nenadoma dostopni vsem. Hitro ukrepanje je bilo jedro njihovega poslovanja. Poslovni model, ki se ga poslužujejo še danes. V času, ko so inovacije pomembnejše kot kadarkoli prej, so Changovi še vedno hitrejši od konkurence.

Kljub rasti ostajajo družinsko podjetje

Do Won Chang danes pravi, da je potrebno najprej do potankosti spoznati in razumeti modo ter svetovno modno industrijo, in prav to mu omogoča, da je vedno korak pred konkurenco. V zadnjih letih se v Forever 21 vse bolj osredotočajo na azijske trge, predvsem na Kitajsko in Indijo. "Največ ljudi živi na Kitajskem in v Indiji. V teh dveh državah je tudi največ mlade populacije, zato trenutno tam vidimo največ potenciala," pravi Chang. "Ženska moda je zelo zahtevna, saj se vsakodnevno spreminja. Trendi se zelo hitro spreminjajo, zato je čas najpomembnejša komponenta našega delovanja. Če si prepozen, te prehitijo. Če si prezgodnji, ljudje niso pripravljeni na tvoje modne kose. Pravi 'timing' je zato izjemnega pomena." Poleg tega stremi k temu, da ima tistim, ki pridejo v trgovino s skoraj nič denarja, vseeno kaj ponuditi. Skrivnost uspeha zgodbe podjetja Forever 21 se skriva v tem, da ponuja elegantne in šik modne kose po dostopni ceni. Vsekakor pa kot pozitivni premik zakonca Chang vidita tudi vključitev modnih dodatkov in lepotnih izdelkov v prodajni asortiman podjetja.

Danes imajo Do Won in njegova družina več kot 600 modnih prodajaln v več kot 50 državah sveta. In s soprogo Jin Sook sta še vedno 100-odstotna lastnika podjetja, ki sta ga ustvarila. Z lastnim trudom ter številnimi odrekanji sta ustvarila družinsko podjetje in odločena sta, da bo tako tudi ostalo. Prav tako sta se odločila ohraniti tudi svojo 900 kvadratnih metrov veliko prvo prodajalno, čeprav imata več tisoč kvadratov velike prodajne prostore v največjih trgovskih centrih sveta. In če danes vstopite v njuno prvo prodajalno, lahko hitro ugotovite, da se ni veliko spremenilo od takrat, ko sta jo leta 1984 odprla. Vključno s preprogo in vonjem po znoju. Trgovine nista posodobila in tega niti ne načrtujeta. Le nekaj kilometrov stran, v središču Los Angelesa, se namreč nahaja veliko večji, svetlejši in bogatejši Forever 21. Služi bolj kot muzej, kamor zahajajo zvesti kupci, da vidijo, kje se je vse skupaj začelo. Gre za časovni stroj. Opomnik, da se trdo delo izplača, če le vložite dovolj truda in energije.

"Pot do uspeha je mataton, ne tek na 100 metrov"

Čeprav so oblačila Forever 21 med kupci zelo priljubljena, pa se podjetje sooča tudi z nekaterimi polemikami. Čeprav ne ponujata nikakršnih z vero povezanih izdelkov, sta Do Won in Jin Sook znana kot predana pripadnika evangeličanske vere. Redno se udeležujeta cerkvenih obredov in hodita na misijonarska potovanja, dno nakupovalne torbe Forever 21 pa je opremljeno s citatom iz Janezovega evangelija. V nasprotju z njuno konservativno naravo pa oblačila, ki jih prodajata, pogosto več odkrivajo kot skrivajo. V enem izmed poročil so jih opisali celo kot "pomanjkjiva in spogledljiva". Poleg tega se je družba Forever 21 že večkrat znašla v sodnih procesih, saj jo je več modnih oblikovalcev obtožilo nedovoljenega kopiranja in in kršenja avtorskih pravic. A do danes zakoncema Chang niso mogli dokazati kazenske odgovornosti. Podjetnika vztrajno trdita, da delata s trgovci, pri katerih nabavljata robo, in tako ne kopirata nikogaršnjega dizajna.

Po več letih 19-urnega delovnika se je Do Won iz najetega enosobnega stanovanja z družino uspel preseliti v 16,5 milijona dolarjev (14,5 milijona evrov) vredno domovanje na Beverly Hillsu, kjer sta s soprogo vzgojila dve hčerki, Lindo in Esther, ter ju poslala na Ivy League, univerzo, ki je sama nikoli nista imela možnosti obiskovati. Danes celotna družina večino dneva preživi v prostorih podjetja: Do Won je izvršni direktor, odgovoren za upravljanje podjetja, soproga Jin Soon je vodja prodaje in nabave. Changovi hčerki sta se družinskemu podjetju pridružili leta 2009; starejša Linda je zadolžena za marketing družbe, mlajša Esther pa nadzoruje oddelka za trgovanje in kreativo. Do Won ju ves čas opominja, da morata trdo delati in uspeh dojemati "kot maraton, ne tek na 100 metrov". Prav on je največji dokaz, da se na tem maratonu splača potrpeti in stisniti zobe.

Upanje za vse, ki si želijo živeti ameriške sanje

Zakonca Chang danes sodita med najbogatejše Američane. Upravljata več kot 600 poslovalnic po vsem svetu, ki ustvarijo več kot 3 milijarde dolarjev letnega prometa. Njuno podjetje je bilo pred leti imenovano za najhitreje rastoče modno podjetje na ameriških tleh. Sta tudi velika dobrodelneža, saj veliko časa in denarja namenjata revnim in cerkvenim skupnostim, pa tudi ohranjanju narave ter bolnim in zlorabljenim otrokom. Kot pravita, je njuno poslanstvo na tem svetu pomagati drugim in prodaja oblačil je sredstvo, ki jima to omogoča. Do Won kljub bogastvu ostaja skromen in prizemljen človek. V prostem času najraje bere biblijo, igra bejzbol ali pred domačo televizijo gleda tekme Lakersov, na svojem mobilnem telefonu pa nima naložene niti ene aplikacije.

Družina Chang je navdih za vsa majhna podjetja, ki se trudijo uspeti v modni industriji. So žive priče, da so vsakršne sanje dosegljive in da se iz želje da ustvariti milijardno bogastvo. So navdih številnim ambicioznim podjetnikom po vsem svetu. In upanje za vse, ki so se iz različnih delov sveta odločili podati na lov za ameriškimi sanjami. Ko boste torej naslednjič po 12 urah v službi utrujeni od dela in se boste pritoževali nad tem, kako nepravično je življenje, se spomnite na Do Wonga in njegovo zgodbo. Stisnite zobe in imejte v mislih, da se vsaka kaplja krvi in znoja na koncu poplača. Do uspeha ne vodi nobena bližnjica. Vse, kar šteje, je trdo delo in stremenje k lastnemu uspehu, ne opazovanje drugih. Ti vas lahko namreč hitro prehitijo.