Malo žensk je na svetu, ki bi bile tako vplivne, kot je bila v svetu mode vplivna Coco Chanel. Zaslužna je za revolucijo ženskega modnega sveta; najprej je trgu ponudila modna pokrivala, pozneje še sproščene kreacije, s katerimi je ženske osvobodila korzetov, malo črno obleko in celo damske pižame. Pestro ni bilo samo njeno poslovno življenje: tudi na zasebnem področju je prehodila trnovo, a tudi izjemno zanimivo pot – otroštvo je preživela v sirotišnici, pri osemnajstih se je zaposlila pri krojaču, s čimer se je začela njena modna kariera, sledila je kopica bolj ali manj srečnih razmerij in romanc, a je Coco vse življenje ostala samska. "Moje življenje je tragična zgodba o ženski, ki je prepuščena sama sebi, svojemu obupu in veličini, večnemu boju proti sami sebi, proti moškim, privlačnosti, slabosti in nevarnosti z vseh strani," je svoje življenje opisala slavna Francozinja.

Iz ubožnice v sirotišnico

Gabrielle Bonheur Chanel oziroma Coco Chanel se je rodila 19. avgusta 1883 v Saumurju na jugu Francije kot druga nezakonska hči trgovskega potnika Alberta Chanela in prodajalke ter perice Jeanne Devolle. Slavna oblikovalka je bila rojena v ubožnici, kjer so neizobraženi delavci napačno zapisali njeno ime. Coco je bila nagnjena k laganju, zelo rada si je izmišljala stvari, so poročali številni biografi. Tako naj bi skušala prikriti leto svojega rojstva (trdila je, da je rojena 1893), na vsak način pa je želela prikriti svoje korenine, saj je njeno otroštvo zaznamovala velika revščina. Na novo je rekonstruirala svoje otroštvo in opisovala bogate hladne tete, ki so jo grabile za ušesa, da bi s polresnico obvarovala sebe spominov v sirotišnici v Aubazinu.

Njeni starši, ki so imeli pet otrok, so se poročili šele po rojstvu male Gabrielle. Ko je imela 12 let, ji je zaradi izčrpanosti od številnih porodov in jetike umrla mati, oče pa je kmalu zatem odpotoval, da bi zaslužil za svoje otroke, a se s svoje poti nikoli ni vrnil. Njeni prvi spomini tako segajo na "pokopališče z grobovi, ki jih je prerasel plevel", kjer sta se igrala z bratom. "Rekla sem si, da mrtvi niso mrtvi, dokler misliš nanje, zato sem se z njimi pogovarjala," je zapisala Coco v enem od svojih spominov in pojasnila, da so s sestrama Julie in Antoinetto ter bratoma Alfonsem ter Lucienom po materini smrti živel v sirotišnici katoliškega samostana v Aubazinu, kjer so imeli najnižji status; spali so v neogrevanih sobah in jedli za drugo mizo kot tisti otroci, katerih daljni sorodniki so pošiljali vsaj manjše vsote denarja.

Sestre Chanel so v tem času zahajale tudi v kabaret La Rotonde. Tam so od osmih do polnoči prepevala dekleta, ki so jih z aplavzom in žvižgi izvolili pretežno pijani moški. Gabrielle je namreč kmalu po začetnem trudu dobila priložnost – in na zahtevo oficirjev postala t. i. "atrakcija" kluba. Znala je samo dve pesmi: tisto o mladi Parižanki, ki izgubi psa z imenom Coco v Trocaderu, in Ko ko ri ko – od tod vzdevek Petite. Tisti, ki so spremljali njene pevske nastope, so dejali, da je Gabrielle šarmantna, toda zagotovo ne bo postala nova Edith Piaf.

Prva misija: izdelovanje klobukov

Gabrielle je preživela pet let v sirotišnici (tam se je naučila tudi šivati) in dve leti v samostanski šoli Notre Dame v Moulinsu. Edina sorodnica, s katero je vzpostavila pristen stik, je bila njena mlada teta Adrienne, ki se ji je Gabrielle pridružila kot prodajalka v trgovini s perilom, nato pa se je pri 18 letih zaposlila pri krajevnem krojaču in se podala na pot samostojnega življenja. Prav tam naj bi spoznala prvega resnega fanta, francoskega bogataša Étienna Balsana, najmlajšega od treh bratov iz ugledne družine, ki si je premoženje pridobila s prodajo blaga. Prav z njim se je Coco prvič spoznala z razkošnim svetom, bogataš ji je namreč poklanjal draga darila, obleke in nakit. Preselila se je na njegovo posestvo v dvorcu Chateau de Royallieu in tako vstopila v družbo premožnih mladeničev iz dobrih družin.

Medtem ko je živela z njim, je Coco začela izdelovati klobuke – sprva je šlo le za hobi, a kmalu se je, zaradi svojega talenta, začela resno ukvarjati s tem delom. Ko je Balsana prosila za pomoč pri odprtju lastnega butika, se ji je ta samo smejal; ženske so ga običajno prosile za nove obleke in klobuke, ne za delavnico, kjer bi jih izdelovale. A ji je vseeno pomagal. Kot 20-letnica je Coco odprla svojo prvo prodajalno klobukov v samem središču francoske prestolnice, ki pa je kmalu zaprla svoja vrata. Kmalu zatem jo je Balsan povabil v Pau na lov na lisice, kjer je Coco med ježo pod zasneženimi Pireneji spoznala ljubezen svojega življenja – Arthurja Capela Boya, igralca pola iz ugledne angleške družine, ki je premoženje ustvarila z rudniki premoga. Ker je moral Boy predčasno zapustiti lov, se je Coco odločila, da bo zapustila Balsana in sledila novi ljubezni.

"Oprosti mi, odhajam z Boyem, ker ga ljubim," naj bi napisala svojemu (nekdanjemu) fantu in se s kovčkom pojavila na železniški postaji v Pauu, ne da bi vedela, ali si Boy sploh želi, da odide z njim. Ko jo je zagledal na postaji, je "samo razširil roke in me objel", se je spominjala veliko pozneje. Ko sta izstopila na pariški postaji Gare d'Orléans, jo je odpeljal v svoje stanovanje na Avenue Gabriel, kjer je tudi ostala. Kmalu zatem je umrla njena sestra Julie in ji zapustila sina Andréja Palassa. Na Boyevo iniciativo je fanta iz sirotišnice poslala v šole in skrbela zanj, Boy pa naj bi ga imel rad kot lastnega sina, čeprav nekateri biografi trdijo, da bi bil otrok v resnici lahko tudi biološki sin Coco in njenega prvega partnerja Étienna Balsana. 

Priljubljenost je strmo naraščala

Z Boyevo velikodušno finančno pomočjo je Coco leta 1910 v Bretaniji odprla trgovino s klobuki, kjer so njene redne stranke kmalu postale številne slavne igralke. Rada je poudarila, da so bila ta leta najsrečnejše obdobje njenega življenja. Arthur in Coco sta postala eden bolj uspešnih in zaželenih parov pariške visoke družbe. On je bil zaradi službe vse več na poti, kar je sprožilo številne govorice o ljubezenskih aferah, a vedno naj bi se vračal k njej, ker jo je "obupno potreboval". Coco Chanel pa je postajala vse bolj uspešna in neodvisna: modnemu svetu je ponudila krajša krila, na trg je poslala svoj prvi dvodelni kostim. Ko se je začela prva svetovna vojna, je vztrajala v letovišču Deauvillu, leta 1915 odprla novo modno hišo v letovišču Biarritz, ki je med vojno postajalo živahno zbirališče deklet iz uglednih družin.

Po vojni se je življenje spremenilo, ženske so se v vse večjem številu začele zaposlovati, zato je bilo treba prilagoditi tudi modo. Gabrielle je zato trgu ponudila nov material – džersi – iz katerega si prej nihče ni upal delati oblek. Bil je praktičen in je ženskam omogočal več gibanja, zato so ga hitro vzele za svojega. Posel je začel vse bolj cveteti, zato je Coco svojemu partnerju kmalu lahko poplačala za vse, kar ji je posodil, in se leta 1919 registrirala kot oblikovalka. Nikoli ni risala skic, ampak improvizirala na živih manekenkah, njeno ustvarjalno orodje so bile oči in roke. Oba, Capel in Coco, sta bila vse bolj uspešna vsak v svojem poslu in vse bogatejša, uživala sta tako v aristokratskih zabavah kot umetniških krogih.

A nekega dne je Arthur Capel Coco povedal, da je zaročen z drugo žensko. Gabrielle se je počutila izdano, saj je z Boyem preživela kar osem let, vse večkrat sta govorila tudi o poroki. A kljub njegovemu razkritju se odnos med njima ni spremenil – še vedno sta živela skupaj, skupaj obiskovala zabave. Tako je ostalo tudi po Arthurjevi poroki. A njuno za večino današnjega sveta povsem nenavadno ljubezensko idilo je prekinila tragična nesreča. Boy Capel je tik pred božičem s svojim avtom drvel iz Pariza proti Cannesu, kjer ga je čakala noseča žena. A na poti mu je počila guma, zgrmel je s ceste in se smrtno ponesrečil. Ko je Coco izvedela, da se je smrtno ponesrečil, je poklicala svojega voznika in se sredi noči odpeljala na tisoč kilometrov dolgo pot do Cannesa.

Pestro ljubezensko življenje

Izguba najdražjega jo je močno pretresla. Zaprla se je pred ljudmi, zahtevala, da njeno spalnico prebarvajo v črno, in vendar je bila "preveč zdrava oseba", da bi dolgo ostala v grobnici, kot je sama rekla. Gabrielle je uteho našla v delu. Leta 1913 je oblikovalka predstavila svojo prvo športno kolekcijo. Ob odprtju nove trgovine je ženskam sporočila, da se morajo urejati zaradi sebe in ne zaradi moških. Vmes je izvedela, da je za posledicami španske gripe umrla njena druga sestra Antoinette. Od Chanelovih otrok so ostali le še Gabrielle in njena brata, Alphonse in Lucien, ki ju je finančno podpirala, v zameno, da sta se pretvarjala, da ne obstajata.

Kmalu je življenje Coco Chanel znova postalo pestro tudi na ljubezenskem področju; imela je strastno avanturo z ruskim skladateljem Igorjem Stravinskim, slovansko avanturo pa nadaljevala z Romanovimi – z Dmitrijem, carjevim nečakom in sinom velikega vojvode Pavla, ki se mu je uspelo rešiti pred strojem ruske revolucije. Bil je osem let mlajši od nje, "visok, čeden in zelenih oči", ekscentričen in razvajen je v Coco našel idealno ljubico. Dala mu je denar, on ji je dal bisere Romanovih, ki mu jih je uspelo rešiti. Prav on jo je povezal z Ernestom Beauxom, lastnikom laboratorija v Grassu, kjer je Coco v naslednjih mesecih preživela ogromno časa in preizkušala različne vonjave, dokler ni zavonjala "prave stvari" in ženskam po vsem svetu za svoj 40. rojstni dan podarila parfum Chanel No. 5. "Ženska brez parfuma je ženska brez prihodnosti," je nekoč izjavila. Svojo prihodnost ji je uspelo skovati tudi s pomočjo dišave, ki je postala ena najbolje prodajanih parfumov.

Leta 1925 je bila Coco na vrhuncu kariere. Lahkotno in praktično sta postali ključni besedi in Chanel ju je utelešala. Razumela je spremembo, zaznala jo je v zraku. "Moda ni nekaj, kar bi bilo samo v oblekah," je velikokrat rekla.  "Je nekaj, kar je v zraku. Je veter, ki piha na nov način, začutiš ga, kako prihaja, zavonjaš ga. Moda je na nebu, ulici, moda ima opraviti z idejami, načinom življenja, s tem, kaj se dogaja." Za edinstveno kariero se je skrivala edinstvena ženska. Coco je nenehno razmišljala le s svojo glavo – tako v modnem svetu kot tudi v zasebnem življenju. Nikoli ni dovolila, da bi ji kdorkoli ukazoval ali vplival na njene odločitve.

Le redko jo je bilo mogoče videti brez cigarete. Tudi kajenje je bilo zanjo svoboda, ki si jo je privoščila. V njenem času se namreč ni spodobilo, da ženska kadi. Tako svobodno, kot je hotela živeti, je Coco ustvarjala tudi svojo modo. Ustvarila je oblačila, ki so bila lahkotna in lagodna. Pri njej so morale biti vse obleke praktične, zato so imela njena krila majhne žepke in nevsiljive razporke, da so se lahko ženske v njih udobno gibale. Morda je bila tako zelo uspešna ravno zato, ker je iskreno ljubila stvari, ki jih je ustvarjala. "Stare obleke so kot stari prijatelji," je nekoč izjavila in dodala, "sem proti modi, ki ni trajna."

Naslednji ljubimec si je želel potomca

Coco je prirejala zabave, ki so se jih udeleževali tako aristokrati kot umetniki, obenem pa je bila obsedena z delom, saj je v delavnici preživljala vse dneve. To ji je prinašalo vse večje bogastvo, ki pa ga ni znala najbolje zapravljati: po eni strani je financirala številne ljubimce in ogromno posojala ostankom ruske aristokracije, po drugi strani pa je svojim modelom plačevala zgolj današnjih 70 evrov na mesec.  "Povečati plačo? Saj so vendar vse po vrsti čedne, nobenih težav ne bi imele s tem, da si najdejo bogate ljubimce," naj bi o tej temi nekoč povedala Gabrielle Chanel.

Coco je hitro osvojila pravilo modne industrije in dolgim oblekam puščala globoke dekolteje, tistim z manjšimi dekolteji pa je krajšala dolžino in ženskam odkrivala noge. Ženske je prepričala, da je čutnost v pogledu, gibu in vonju. Med svojim dolgoletnim posvečanjem modi je oblikovalki v ženska oblačila uspelo prinesti neko preprosto eleganco, njena 'mala črna obleka', ki si jo je zamislila leta 1926, pa še danes ostaja obvezen kos v omari vsake modno ozaveščene ženske. V modo je oblikovalka kot okraske uvedla tudi pozlačene gumbe, dolge ogrlice iz biserov ter pentlje.

Kmalu je v njeno življenje vstopil aristokrat vojvoda Westminstrski – Bendor, ki je imel v lasti največje premoženje v Veliki Britaniji. Tudi on je igral polo in veliko potoval na svojih številnih prestižnih jahtah, Coco in vojvoda sta kmalu postala par, in ker si je on želel potomca, je Coco celo uporabila številne metode za povečevanje plodnosti. A žal neuspešno. Ko jima po desetih letih zveze ni uspelo 'pridelati' sina, je začel vojvoda uteho iskati pri ljubicah. A Coco ni bilo več do tega, da bi delila svojega moškega. "Moški, ki bi me zadržal deset let, mora biti res bister. Ljubila sem ga ali pa sem mislila, da ga ljubim, kar je enako," je o vojvodi povedala veliko pozneje.  "Še veliko bo westminstrskih vojvodinj, Coco Chanel pa je le ena."

Delala je tudi za Hollywood

Tako je Coco znova ostala sama, a na to ni gledala z obupom. Verjela je, da ima preveč specifičen okus ter potrebe in je to krivo za njen vedno znova samski stan, a med številnimi ljubimci je bil samo en tak, ki bi ji lahko uničil življenje. Leta 1931 je v Monte Carlu spoznala producenta Samuela Goldwyna, ki ji je ponudil milijon dolarjev (danes je to 75 milijonov evrov) vredno pogodbo, s katero bi dvakrat na leto odpotovala v Hollywood in oblikovala kostume za največje zvezde njegove produkcijske hiše. Oblikovalka je ponudbo sprejela in ustvarjala za več filmov, Marlene Dietrich in Greta Garbo pa sta postali tudi njeni zasebni stranki.

Po padcu Pariza leta 1939 je 56-letna Coco zaprla vse svoje trgovine in začela ljubezensko zvezo z nemškim nacističnim častnikom in vohunom Hansom Guntherjem von Dincklagom, ki ji je v dobi okupacije zelo pomagal. Zaradi te zveze je Coco namreč lahko še naprej živela v priljubljenem Ritzu. Po koncu druge svetovne vojne je Coco odšla v Švico, kjer so jo tudi aretirali. Oblikovalko so obtožili vojnega zločina, a ji zaradi znanstva z britansko kraljevo družino niso nikoli sodili.

Po drugi svetovni vojni je bila Coco sicer bogata, a je v zavesti modnih Parižank počasi, a vztrajno ugašala. Ustvarjala je vse manj izjemnih kreacij, in ko je 12. februarja leta 1947 v Parizu Dior predstavil novo kolekcijo oblačil z ozkim pasom in visokimi petami, je Coco Chanel postala zgodovina. Obupana se je vrnila v svoje domovanje v švicarski Lausanne, in videlo se je, da je zares utrujena. Včasih oboževano oblikovalko so rojaki prezirali zaradi njenega spogledovanja z antisemitizmom in prijateljevanja z nacisti. Coco se je zato odpravila v ZDA, kjer so se njeni kostimi zelo dobro prodajali. Chanelova se je vrnila na stara pota slave. Da bi bil njen uspeh še večji, si je morala povrniti zaupanje Francozov, kar ji je uspelo s s finančno pomočjo nekdanjega partnerja Pierra Wertheimerja. Ta je dobil tudi vse pravice za modno kraljestvo Coco Chanel, ki so ga njegovi dediči še naprej razvijali.

Karl Lagerfeld nadaljuje njeno uspešno pot

Na krilih ameriške priljubljenosti je Coco oživela in začela pripravljati svojo novo kolekcijo. 5. februarja 1954 ob dveh popoldne se je v Parizu začela najbolj pričakovana modna revija: na vrhu stopnišča z ogledali se je pojavila Coco Chanel, podeseterjene v ogledalnih stenah so se po stopnišču spuščale manekenke s številkami v rokah. Obiskovalci, navajeni modernejših Diorjevih revij, kjer so modeli hodili hitro, s torbami, klobuki, so se zdeli razočarani. Kritike so bile uničujoče.

A Coco Chanel ni obupala: "Enkrat sem že osvobodila ženske, zdaj jih bom spet, le da tega še ne vedo." Tri tedne pozneje je ameriška revija Life zapela hvalnico novi kolekciji, na marčevski naslovnici Vogua je bil njen model – po petih letih Diorjevih ozkih pasov je pravzaprav spet ponudila "svobodo". In ne samo to. Biti v Chanelu je ženskam pomenilo varnost in nezmotljivo eleganco. Eden od mladih oblikovalcev, takrat sedemnajstletni Karl Lagerfeld, je začutil, da je Chanel preteklost in prihodnost hkrati. Njene stranke so postale najbolje oblečene ženske desetletja.

Prvi januar novega leta 1971 je preživela sama v hotelu Ritz. "Ti si naredila prav. Imaš moža in otroke. Jaz nimam ničesar. Sama sem s svojimi milijoni," je rekla svoji pranečakinji Gabrielle Labrunie. 10. januarja si je zaželela vožnje po Parizu, po Elizejskih poljanah. Vrnila se je v Ritz, se ulegla na posteljo, kar zanjo ni bilo običajno, in nenadoma zakričala:  "Odprite okna, ne morem dihati." Le nekaj trenutkov zatem je umrla zaradi srčnega napada. Premoženje, ki ga je Coco ustvarila, je ob njeni smrti znašalo 19 milijard dolarjev, kar je v današnjem času enako 118 milijardam. V grob je odšla kot Gabrielle Chasnel: če bi popravila napačno zapisan priimek na rojstnem listu, bi to razkrilo, da je bila rojena v bolnišnici za revne. Kot levinji, kar je bila po horoskopu, ki je verjela v astrologijo, ji grob čuva pet levov. Da je njeno življenje res polno zanimivih zgodb, dokazuje tudi dejstvo, da je Coco Chanel navdih mnogim filmom, gledališkim predstavam in biografijam.