World Economic Forum (WEF) je v svojem poročilu zapisal, da današnji izobraževalni sistem naše otroke pušča na cedilu. Zakaj? Zato, ker jih ne pripravlja na delovna mesta prihodnosti. 

V WEF so zato pripravili nekaj navodil, kako lahko starši sami pripravijo svoje otroke na življenje v četrti industrijski revoluciji. 

Priprave na delovna mesta, ki sploh še ne obstajajo

Tehnologija in globalizacija ves čas vplivata in preoblikujeta razvoj poslovnih modelov na vseh področjih in območjih sveta. Tako se ustvarjajo nova delovna mesta, stara pa z veliko hitrostjo izginjajo. 

Izobraževalni sistem te hitrosti več ne more dohajati. Ni pravih finančnih vzpodbud, prav tako ga pesti pomanjkanje kadra. Izobraževalni sistemi po svetu so tako padla na izpitu, ko so morali odgovoriti na nove trende, ugotavlja raziskava. To pomeni, da dve tretjini tistih otrok, ki sedaj vstopajo v osnovne šole, v času, ko bodo končali svoje izobraževanje za določene poklice, ne bodo imeli veščin, s katerimi bodo lahko dobili delo. Ta negativni učinek bodo močneje čutile ženske, saj imajo že sedaj v primerjavi z moškimi za kar dve tretjini manj priložnosti na trgu dela. 

Raziskavo so sestavili uspešni podjetniki, sindikalisti, akademiki, predstavniki izobraževalnih ustanov in oblikovalci politik. Predlagajo, da vlade in zasebni sektor združijo moči ter ustvarijo osem jeder, s katerimi bi otroke po svetu oborožili za življenje v prihodnosti. 

Katerih osem jeder imajo v mislih?

1. Osredotočiti se že na zgodnja leta: preoblikovanje izobraževalnega sistema se mora začeti pri koreninah. Prvih 1000 dni otrokovega življenja je izredno pomembnih za njegovo prihodnost. Če pogledamo otroke s slabšim ekonomskim ozadjem: do petega leta bodo ti otroci v primerjavi s sovrstniki iz družin, ki imajo boljši ekonomski status, slišali za 30 milijonov manj besed! Strokovnjaki pravijo, da ima ta vrzel velikanski učinek na razvoj možganov in razvoj govora. Študija je pokazala, da je otrokova pismenost močno povezana z materino. 

Zato v poročilu WEF opozarja, da je prav zgodnje učenje kritičnega pomena za nadaljnji razvoj. Predlagajo, da starši, vzgojitelji otrok v vrtcu in učitelji tesno sodelujejo ter vsakemu otroku zagotovijo enak ali vsaj približno enak stik z naborom besed. Tako bi otroci, ko bi odrasli, imeli enaka izhodišča za uspeh na trgu delovne sile, ne glede na ekonomski status družine, v kateri so se rodili.

Nasvet za starše: svojim otrokom berite vsak dan.  

2. Naj bo dinamično: programi izobraževalnih ustanov naj bodo usklajeni z zahtevami trga. Otroci se v šolah morajo naučiti zahtevanih osnovnih veščin, ki jih delodajalci potrebujejo. Otroci morajo znati poiskati rešitve, morajo znati pripraviti svoj mini projekt in podobno. 

Finci svoj izobraževalni program ves čas razvijajo, dopolnjujejo in se usklajujejo s potrebami razvoja družbe, ekonomije, industrije, trga dela ... Prepričani so, da morajo svoje otroke pripraviti na življenje.

3. Odprtost sistema: v poročilu so vlade pozvali naj bodo njihovi izobraževalni sistemi bolj odprti za novosti, alternative, nove tehnike in eksperimente. Na primer: v New Yorku so šole odprle "Lab", kjer se otroci učijo novih veščin, snov pa jim podajajo v novih tehnikah učenja. Prvi odzivi otrok so izredno dobri. V Franciji, ZDA in v Gani šole svojim učencem nudijo tečaje programiranja, kar pa je zanimivo, da mladoletniki, ki to znanje že imajo, učijo svoje vrstnike. 

Nekaj podobnega se odvija tudi v Sloveniji, saj na številnih osnovnih in srednjih šolah potekajo podjetniške ustvarjalnice in drugi projekti. 

4. Učitelji se morajo učiti: Da bi posel in izobraževanje lahko stopila bolj skupaj, se bodo morali učitelji znova učiti. V raziskavi so predlagali, da bi uvedli "pripravništva v gospodarstvu" za učitelje. Želijo tudi, da bi zasebni sektor bolj sodeloval pri razvoju znanj učiteljev, ki se morajo naučiti tudi, kako na novo organizirati delo znotraj učilnic. 

5. Učenci morajo dobiti občutek, kako je na trgu dela in na delovnem mestu: Kolikokrat ste že slišali koga jamrati, da so v podjetju dobili "ta mladega", ki nič ne zna in enostavno ne zna delati. Zato je pomembno, da izobraževalni sistem mladoletnikom pokaže, kako je na resničnem delovnem mestu. Otroke moramo naučiti, kaj je delavnost, kolegialnost, pravičnost ... Nato, ko so že v najstniških letih in starejši, mora država skupaj s šolami poskrbeti za razna pripravništva, vajeništva in mentorstva.

Starši naj svoje otroke učijo delovnih navad in dolžnosti.

6. Soočiti se s poklicno stigmo: Dolgo časa je veljalo, da morajo vsi študirati. Poklicno izobraževanje je bilo zapostavljeno, zdaj pa je znova čas, da se mu v svetu vrne ugled in spoštovanje, ki si ga zasluži. Raziskovalci opozarjajo, da so prav tisti, ki končajo poklicno ali tehnično šolo, ključni za prihodnost svetovnega gospodarstva. Zato so države pozvali, naj več storijo za to, da se bodo te usmeritve znova spoštovale in da jih bodo mladi znova odkrili.

V Nemčiji to znova počnejo in so pri tem uspešni. Imajo razvit dober sistem vajeništva, za opravljeno delo pa so učenci plačani. Večina je s sistemom zadovoljnih, saj mladi pridejo lažje do zaposlitev in razvoja kariere, delodajalci pa odkrijejo mlade upe in potenciale, v katere želijo vlagati. Večina teh otrok ima tako takoj po koncu šolanja zagotovljeno redno zaposlitev.

7. Aktivno znanje digitalnih veščin: Večina meni, da se naši otroci rojevajo že z vsem znanjem digitalnih tehnologij. A velika je razlika, ali otrok zna brskati po telefonu in vam naložiti na računalnik program ali pa res zna pokazati aktivno znanje na tem področju. 

Primer dobre prakse prihaja iz Indije, kjer so se aktivno lotili izobraževanja ljudi. Tako se je nacionalno združenje računalniških tehnologij združilo z nevladnimi organizacijami in skupaj so začeli poučevati nove tehnologije. Znanje nudijo vsem, ne glede na družbeni in ekonomski status. 

8. Učenje, učenje, učenje: Gre za zadnjo točko poročila WEF, ki znova opozarja na pomen vseživljenjskega učenja. Ljudje, ki so na trgu dela, se morajo ves čas izobraževati in učiti novih veščin. 

V Singapurju imajo celo proračun za financiranje letnih izobraževanj ljudi, saj tako želijo razvijati svoj potencial. Očitno se zavedajo, da je največje bogastvo, ki ga ima država ali mesto v njihovih ljudeh.