Pogosto slišim naslednje stavke: vse naredim, pa ni nikoli dovolj dobro! Drugi delajo pol manj, pa so bolj vredni, jaz naredim vse, pa nič. Slovenci imamo celo pregovor, ki pravi, da je dobrota sirota. Pa je res tako enostavno?

"Zanimivo je, da ljudje pogosto opišejo kot 'dobrega' nekoga, ki je vedno na razpolago drugim, ki je vedno uslužen, ki se pogosto strinja, je blag, nežen, ugaja drugim, vas postreže, za vas vse naredi. Skratka, popolnoma je usmerjen na to, da so vsi okoli njega zadovoljni. Običajno se tak opis konča nekako tako: Ampak na tega reveža/na to revico se vedno vsi spravijo. Dobrota je res sirota."

Najtežja stvar na svetu je dobremu človeku razložiti, da je za svoje stanje sam odgovoren. To zelo težko dojame. V resnici je res težko dojeti, zakaj so ljudje slabi do tebe, če si ti tako dober do njih.

Kako je to videti v praksi?

Zamislite si dve roži. Na začetku sta enaki, imata enaka lonca, enako zemljo, sadika je iz istega rastlinjaka. Temelje imata enake. Na eni piše JAZ, na eni piše DRUGI. Oseba, ki zanjo skrbi, ima na voljo samo eno zalivalko vode na teden, da obe roži zaliva.

Oseba, ki je dobra, bo torej ves čas zalivala posodo DRUGI. Kaj se bo zgodilo z rožo v tem loncu? Obsijana je s soncem, redno negovana, zanjo se skrbi in se jo redno zaliva. Cvetela bo, kajneda? Se še spomnite lonca z oznako JAZ? Za rožo v loncu JAZ ne ostane veliko vode, če sploh kaj. Kaj se bo zgodilo s to rožo? Kdo razmišlja o njej? Kdo ji daje pozornost? Kdo jo zaliva?

Podobno je tudi z ljudmi. Ljudje, ki so "dobri", tako zelo skrbijo za druge, da pozabijo skrbeti zase. Že sam pregovor pove, da je tak človek na koncu prizadet, ker se mu ta dobrota navadno ne vrača. Saj je dobrota sirota. Sirota pa je zapuščen otrok, prepuščen samemu sebi, zanj nihče ne skrbi. Običajno se nam sirota smili, vendar pa zanjo ne naredimo kaj več, kot da jo prepustimo sistemu ali usodi. Tako je tudi z dobrimi ljudmi. Vzamemo tisto, kar nam ponujajo, ne razmišljamo pa prav veliko, kaj sami potrebujejo. Ker se nam zdi, da so popolnoma nezahtevni in da zase ničesar ne potrebujejo. Saj vendar ves čas pozornost dajejo drugim. Nikoli ne povedo, da bi kar koli pričakovali.

"Ljudje, ki jih spoštujemo, so običajno samozavestni, spoštljivi do drugih, ampak tudi ljudje, ki imajo jasno postavljene meje. Povedo jasno in glasno, kaj želijo, kaj jim ne paše, česa nočejo. Pri njih poznate pravila igre in odnosi z njimi so enostavni. To niso ljudje, ki bi od vas zahtevali pozornost, ki je sami niso pripravljeni dati."

Dobri ljudje pogosto pričakujejo, da bodo ljudje okoli njih vedeli, kaj potrebujejo. To se žal redko zgodi. Če ljudem ne poveste, kaj hočete, ne bodo vedeli.

Kaj storiti, če imate občutek, da vas ljudje izkoriščajo?

Če imate občutek, da vas ljudje izkoriščajo, se najprej zazrite vase. Če se vam zdi, da preveč dajete in da niste cenjeni, se vprašajte, zakaj preveč dajete. Česa si v resnici želite? Je to priznanje? Pohvala? Kaj je tisto, kar vas žene, da bi dali vse za to? Ko boste to odkrili, se naučite, da si boste to pohvalo, priznanje, vrednost dali sami. Iskreno in iz srca. To ne pomeni tako, da boste na glas naštevali, kaj vse in kako dobro ste naredili. Na tak način vedno iščete pozornost ljudi okoli sebe. Ko boste resnično vedeli, da ste dobri, da delate dobro, si dali priznanje, boste lahko kdaj rekli tudi ne. Bolj kot boste sami sebi vredni, manj boste potrebovali pozornost in potrditev od drugih. Manj vas bodo izčrpavali. Manj boste na razpolago. Bolj vas bodo cenili. Pri oceni ne bodite prestrogi do sebe, gre za to, da ugotovite stanje, ne da se bičate in si vzbujate slabo vest. Ko boste vedeli, kje se v vas skriva razlog, boste lahko naredili naslednji korak.

Začnite postavljati meje. Kaj to pomeni?

Da kdaj pa kdaj rečete ne. Da si kdaj vzamete čas zase. Da poveste, kaj vi hočete, česa si želite, kaj naj drugi naredijo za vas. Da si pustite pomagati. Da dovolite ljudem, da vas razvajajo. Da se kdaj usedete na kavo, namesto da bi hiteli z opravka na opravek. Da preberete knjigo. Da greste na sprehod. Da kdaj pogledate film, čeprav je posoda še umazana. Da kdaj greste domov, čeprav še ni vse narejeno. Da dovolite drugim, da naredijo napako. Nikoli se ne bodo naučili, če boste stalno popravljali za njimi ali delali namesto njih. Da pustite drugim, da prevzamejo odgovornost za svoje naloge. Vi opravljajte svoje.

Če se vrnemo na siroto. Česa si najbolj na svetu želi? Dom in družino, nekoga, ki bo skrbel zanjo. Torej si želi pozornosti, ljubezni, vsega pravzaprav, kar daje drugim. Vendar pa je v življenju pogosto tako, da imamo dostop do lonca z rožo JAZ zgolj sami, sami sebe lahko negujemo in si damo tisto, kar mislimo, da bi nam morali dati drugi. Drugim povemo, česa si želimo.

Nauk zgodbe z rožami je, da je treba zalivati in negovati tudi in predvsem svojo. Če skrbimo zase na način, da se negujemo, bomo lahko dali drugim ravno prav, in drugi bodo od nas vzeli ravno prav, da se bomo podpirali. Vedno, kadar je odnos uravnotežen, je počutje dobro, ni zamer. Kadar se vam zdi, da vas kdo izkorišča, se vprašajte, zakaj je tako. Začnite pri sebi. Napredujte počasi, pohvalite se vsakič, ko vam bo uspelo reči ne. Iz izkušenj vam povem, da ne gre z danes na jutri, ampak čez mesec dni bo že boljše, čez dva še bolj, čez eno leto bo sprememba že zelo velika.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.