Življenje Howarda Schultza je zgodba o uspehu. Je dokaz, da tudi tistim z dna družbene lestvice lahko uspe – če so le vztrajni, delavni in imajo jasno vizijo ter načrte. Njegova zgodba vrača upanje v tradicionalne ameriške sanje, saj se mu je iz otroka, ki včasih ni imel niti za kruh, uspelo povzpeti na vodilne položaje številnih družb, doseči globalni uspeh in si pridelati za tri milijarde dolarjev (2,5 milijarde evrov) premoženja. Kot pravi sam, je imel na svojem navdihujočem potovanju ogromno vzponov in padcev, prav tako pa tudi kar nekaj sreče. A gledano v celoti je vse, kar ima danes, rezultat trdne odločenosti in nepremostljive vztrajnosti.

Howard Schultz se je rodil 19. julija leta 1953 v judovski družini v Brooklynu v New Yorku. Oče Fred in mama Elaine, rojena Lederman, sta se sicer trudila njemu, bratu Michaelu ter sestri Ronnie, nuditi največ, kar se je dalo, a nobeden izmed njiju ni končal srednje šole, zato je bilo izjemno težko najti delo, ob katerem bi družina lahko lagodno živela. Mama se je posvetila vzgajanju otrok, oče pa je bil vojni veteran, ki je pozneje opravljal številna fizična dela: bil je voznik tovornjaka, taksist, delal je v proizvodnji za tekočim trakom. Na leto nikoli ni zaslužil več kot 20 tisoč ameriških dolarjev (17 tisoč evrov) in ker je moral s tem denarjem v New Yorku nahraniti soprogo ter tri otroke, si nikoli ni mogel privoščiti nakupa stanovanja, kaj šele hiše. Z eno plačo so si lahko privoščili le bivanje v socialnem stanovanju, ki ga je sofinancirala država.

Čez noč so ostali brez vsakršnih prihodkov

Ne glede na to je bil Howard srečen otrok. Pozneje je v svojih knjigah o starših govoril z veliko mero spoštovanja in ljubezni. Zapisal je, da je bil Fred pošten človek, ki je trdo delal in vseeno še vedno našel čas, da se ob koncih tedna z njimi podil za žogo. Toda bil je žrtev sistema. Oče je vedno skušal "ustrezati sistemu in postati del njega, a ga je ta zmečkal. Z nizko mero samozavesti nikoli ni uspel splezati iz luknje, v kateri se je nahajal, in izboljšati svojega življenja". Najtežje je bilo leta 1961, ko je bilo Howardu 7 let, in si je oče v službi voznika tovornjaka zlomil gleženj. Seveda ni mogel delati, to pa je pomenilo tudi, da ni dobival plačila. Mama Elaine je bila takrat sedem mesecev noseča in ni mogla iti na lov za delom, Fred pa ni imel zdravstvenega zavarovanja, ni prejemal bolniškega nadomestila, zato je družina čez noč ostala brez vsakršnih prihodkov.

"Ko sem bil star sedem let, se je v mojem življenju zgodil prelomen trenutek. Doživel sem zlom ameriških sanj in videl, kako sta šla moja starša skozi hudo stisko in popoln obup ... in te brazgotine, ta sramota, me spremljata še danes," je svoje spomine pozneje strnil v knjigi. Ko so poklicali izterjevalci, sta starša Howardu ter njunima sorojencema naročila, naj se oglasijo na telefon in se pretvarjajo, da njihovih staršev ni doma. "Naša družina ni imela nikakršnega prihodka, ničesar, da bi se prebili skozi mesec," je zapisal Schultz. Dodal je, da se še danes živo spomni, kako je bil videti oče na domačem kavču z mavcem na nogi. Tedaj ni še niti slutil, da bo postal poslovnež in ustvarjalec delovnih mest, a, kot je dejal, je "v srcu vedel, da če bo kdaj na položaju in bo imel možnost narediti spremembo", nikoli ne bo pustil ljudi na cedilu. In na nek način je njegov izjemen poklicni uspeh poklon očetu, ki "nikoli ni dosegel izpolnitve in dostojanstva z delom, ki se mu je zdelo pomembno".

Ker je želel pomagati družini, si je Howard že pri rosnih 12 letih poiskal službo. Najprej je delal kot prodajalec in raznašalec časopisov, nato se je zaposlil v lokalni kavarni. Pri 16 letih je delal v trgovini s krznom, kjer je bil zadolžen za raztezanje usnja – delo je bilo izjemno naporno, a na ta način je skrbel za svojo fizično kondicijo in pridobival moč, kar mu je v prihodnosti močno pomagalo do uspeha.

Prvi v družini je dobil možnost študirati

Ne glede na hudo stisko, je mama Howarda vedno spodbujala k izobraževanju. Ves čas mu je govorila, da si bo le tako lahko odprl vrata do uspeha in da naj se potrudi, da mu bo v življenju bolje, kot je njima. A bolj kot knjige je Howarda zanimal šport. Ko je le lahko, je z otroki na bližnjih igriščih igral bejzbol in košarko, v šoli pa se je navdušil nad nogometom in ga začel tudi trenirati. Po končani osnovni šoli se je vpisal na srednjo šolo Canarsie in postal član šolske nogometne reprezentance. Izkazal se je kot perspektiven nogometaš, zato mu je univerza v severnem Michiganu leta 1971 ponudila polno atletsko štipendijo. S tem je postal prvi v družini, ki se je kdaj koli vpisal na univerzo, izbral pa je študij govorne komunikacije. "Življenje sem vzel v svoje roke, se učil od vsakogar, od kogar sem se lahko, zgrabil vsako ponujeno priložnost in korak za korakom oblikoval svoj uspeh," se je spominjal v knjigi.

Čeprav ga je univerza štipendirala na podlagi njegovega športnega talenta, pa se je kmalu odločil, da ne bo več igral nogometa, temveč se bo v celoti posvetil študiju in poskušal kar najbolje izkoristiti dano priložnost. Da bi plačal stroške, ki jih je imel v času študija, se je lotil številnih del, tudi nenavadnih. Tako je denimo delal kot točaj in celo prodajal kri. Trdo delo in trud sta se obrestovala. Leta 1975 je uspešno diplomiral in najprej nekaj mesecev delal v smučarskem domu v Michiganu, nato pa priložnost dobil v podjetju Xerox, kjer je bil najprej prodajalec, hitro pa je napredoval v prodajnega zastopnika in pridobil številne izkušnje. Čez nekaj let se je zaposlil v podjetju Hammarplast USA, kjer je bil odgovoren za prodajo gospodinjskih aparatov in hitro napredoval na mesto podpredsednika in pozneje generalnega direktorja.

Prvo srečanje s Starbucksom

Kljub njegovemu zavidanja vrednemu uspehu pa Schultz, kot je zapisal v knjigi, ni čutil mravljincev. "Morda je šlo za slabost v meni. V življenju se namreč vedno sprašujem, kakšen bo moj naslednji korak". Morda pa mravljinčenja ni čutil tudi zato, ker še ni našel občutka, "kaj pomeni, ko to, kar počnete, resnično prevzame vaše srce in domišljijo". Nato je odkril Starbucks, ki je poskrbel za premik v njegovi glavi in telesu. Schultz se je s Starbucksom prvič srečal, ko je delal za Hammarplast. Danes globalna veriga kavarn je takrat imela le štiri prodajalne v Seattlu, nanje pa je postal pozoren, ker so naročili nenavadno veliko število kavnih aparatov. Ker ni mogel pomiriti svoje radovednosti, je odpotoval v Seattle, da bi se srečal s takratnima lastnikoma podjetja Geraldom Baldwinom in Gordonom Bowkerjem. Očaran je bil nad strastjo partnerjev in njunim pogumom, da prodajata izdelek, ki privlači samo majhno skupino ljubiteljev gurmanske kave.

Bil je navdušen nad poznavanjem kave v podjetju ter izkazal zanimanje za sodelovanje z njimi. Čeprav je pridružitev Starbucksu pomenila selitev na drugo stran države in občutno nižjo plačo, pa je bil Schultz prepričan, da je to prava poteza zanj. Leta 1982 se je zaposlil pri njih kot direktor marketinga. Istega leta se je poročil z dolgoletno spremljevalko Sheri Kersch in zdelo se je, da se stvari v njegovem življenju končno postavljajo na svoje mesto. Schultzova kariera – in usoda Starbucksa – se je za vedno spremenila, ko ga je podjetje leto dni zatem poslalo na mednarodni sejem gospodinjskih aparatov v italijanski Milano. Ko je hodil po mestu, je naletel na vrsto kavarn, kjer so stregli omamno dišeč espresso in v katerih so lastniki ter natakarji svoje stranke poznali po imenu in jim servirali na stotine vrst kavnih napitkov.

Navdušen je bil nad načinom, kako kavarne nudijo prostor ljudem za druženje in preživljanje skupnega časa ob skodelici omamno dišečega espressa – daleč stran od pisarne in doma. "Bilo je kot epifan," se je Schultz spominjal v knjigi trenutka, ko je začel razumeti osebni odnos, ki ga ljudje lahko razvijejo ob kavi. Prepričan je bil, da bi Starbucks moral začeti streči espresso in ostale kavne napitke po italijanskem vzoru – da bi moral obisk njihove prodajalne postati izkušnja, ne le nakup kave. V sedemdesetih in večini osemdesetih let je bil Starbucks namreč predvsem pražilnica kave in šele nato kavarna.

Il Giornale je kupil Starbucks

Ko se je vrnil v domovino, je poskušal Baldwina in Bowkerja prepričati, da poleg celih kavnih zrn, čajnih listov in začimb, ki so jih že dolgo ponujali, ponudijo tudi tradicionalni espresso. A lastnika sta prihodnost Starbucksa videla drugače in sta zavrnila idejo, da bi podjetje razširili po vsej državi, saj naj ne bi želela vstopiti v restavracijsko dejavnost. Razočarani Schultz se je zato leta 1985 odločil zapustiti Starbucks in ustanovil svojo lastno kavno podjetje: Il Giornale (italijanska beseda za 'dnevnik' oziroma 'žurnal'). A za ta podvig je potreboval 400 tisoč ameriških dolarjev (350 tisoč evrov), ki pa jih preprosto ni imel. Soproga je bila takrat ravno noseča, zato si hipoteke ni želel privoščiti. A na srečo so mu prijatelji priskočili na pomoč in v nekaj mesecih je Schultz zbral potreben denar za odprtje prve kavarne, v kateri je poleg kave ponujal tudi sladoled, v ozadju pa je bilo mogoče ves čas čisto po tiho slišati nežno glasbo, s katero je želel priklicati pristno italijansko doživetje.

Njegova ideja se je med Američani hitro prijela in ko sta se Baldwin in Bowker dve leti pozneje odločila osredotočiti se na blagovno znamko Peet'c Coffee & Tea, sta Starbucks leta 1987 prodala Schultzu za 3,8 milijona ameriških dolarjev (3,2 milijona evrov). Ta je svoj Il Giornale preimenoval v Starbucks, postal generalni direktor družbe Starbucks Corporation in kavarne hitro razširil po celotnih Združenih državah. Njegov dober vpogled v nepremičnine in popolna osredotočenost na rast sta ga pripeljali do hitrega širjenja podjetja. Schultz ni verjel v franšize in je zaheval, da ima Starbucks lastništvo nad vsako prodajalno. 26. junija leta 1992 je Starbucks začel svojo pot tudi na ameriški borzi.

Zadovoljstvo zaposlenih je bilo vedno na prvem mestu

Schultz je družbo vodil skozi ogromno rast, medtem ko je sam ostal družbeno zavesten. V skoraj 40 letih kariere v Starbucksu, je bila njegova prednostna naloga vedno blaginja zaposlenih, k čemur je v veliki meri botrovala tudi težka izkušnja njegovega očeta, ko si je zlomil gleženj. Že leta 1988 se je zavezal, da bo vsem delavcem v podjetju (tudi tistim s skrajšanim delovnim časom) ter nihovim družinam nudil celovito zdravstveno zavarovanje, pozneje pa jim je dal še možnost, da postanejo delničarji družbe. Leta 2014 je družba začela partnerstvo z državno univerzo v Arizoni, ki vsem zaposlenim v Starbucksu, ki delajo 20 ur na teden ali več omogoča brezplačno šolanje prek spletnih tečajev univerze.

Tudi v zasebnem življenju je imel vedno pred očmi socialno noto in povezanost z družino. V zakonu s Sheri Kersch sta je jima rodila dva otroka: leta 1986 je na svet prijokal sin Jordan, tri leta pozneje sta se razveselila še hčerke Addison. Leta 1996 sta zakonca Schultz ustanovila organizacijo Schultz Family Foundation, ki trenutno podpira dve nacionalni pobudi: Onward Youth je namenjena spodbujanju zaposlovanja mladih med 16. in 24. letom, ki niso v šoli in ne delajo. Onward Veterans pa je namenjena podpori vojakom po 11. septembru za uspešno vrnitev v civilno življenje. Čeprav je jasno, kako uspešen menedžer in podjetnik je Howard Schultz, sebe nikoli ni postavljal v osredje. "Starbucks je sedaj v na trgu že več kot 45 let. Veste, sam sebe ne postavljam v razred Toma Bradyja ali katerega koli drugi športnika, ki je bil temelj uspeha v timskem športu," je povedal za CNBC. "To je timski šport, vedno je bil. Dobil sem več zaslug, kot si jih zaslužim. Podjetje ima veliko bazo fantastičnih vodij."

Za svoj doprinos k podjetnišvu in uspehom Starbucksa je Schultz prejel številne nagrade in priznanja tako na nacionalni, kot tudi na globalni ravni. Bil je član upravnega odbora družbe Square Inc., leta 1998 je skupaj z Danom Levitanom soustanovil investicijsko skupino Maveron. Prav tako je tudi izjemno prodajan avtor knjižnih del. Leta 1997 je skupaj z Dori Jones Yang napisal Pour Your Heart Into It: How Starbucks Built a Company One Cup at a Time, v kateri je opisal svojo zgodbo o uspehu. Čeprav je od časov, ko je v srednji šoli igral nogomet, minilo že veliko let, je Schultz v svoji knjigi zapisal, da sam sebe še vedno vidi kot otroka modrih ovratnikov, katerega odločnost in zvtrajnost sta več kot kompenzirala vso pomanjkanje treninga. "Vedno sem bil preganjan in lačen," je zapisal Schultz. "Dolgo zatem, ko so se drugi ustavili, da bi si odpočili in si nabrali novih moči, sem jaz še vedno tekel  in lovil nekaj, česar nihče drugi nikoli ni mogel videti."

Leta 2011 je sledila knjiga Onward: How Starbucks Fought for Its Life Without Losing Its Soul, ki jo je spisal skupaj z Joanne Gordon, v 2014 pa je luč sveta ugledala še tretja knjiga For Love of Country, napisana v sodelovanju z Rajiv Chandrasekaran.

Izlet v športne vode

1. junija leta 2000 je Schultz odstopil z mesta predsednika uprave družbe Starbucks in se preselil na novo pozicijo, kjer je pomagal podjetju pri širitvi na mednarodne trge. Zasebno ga je preteklih 18 let intenzivnega dela in prizadevanj za rast podjetja močno izčrpalo. Da bi se razbremenil, se je vrnil v športne vode, a ne kot igralec. Postal je lastnik NBA ekipe Seattle SuperSonic in WNBA ekipe Seattle Storm. V času, ki ga je preživel na čelu SuperSonicsov, so mu očitali, da je naiven in nagnjen k podjetništvu, ne športu. Ko so se začeli spori s člani ekipe in ker seattleskih mestnih oblasti ni mogel prepričati, da bi zagotovile finančna sredstva za izgradnjo novega športnega objekta, je julija leta 2006 ekipo za 350 milijonov dolarjev (300 milijonov evrov) prodal Clayu Bennettu, predsedniku košarkarskega kluba LLC iz Oklahuma Cityja.

8. januarja leta 2008 se je Schultz po osmih letih vrnil na mesto generalnega direktorja podjetja Starbucks. Čeprav je podjetje raslo, je prodaja v že obstoječih trgovinah upadala, Starbucks se je znašel v finančnih težavah. Ker je bil kot lastnik podjetja ves čas zavezan tudi k ohranjanju kakovosti njihovih storitev, je čez noč začasno zaprl 7.100 ameriških prodajaln, odpustil veliko vodij, zaprl na stotine nedonosnih kavarn, uvedel položaj vodje oddelka za tehnologijo in ukazal, naj bariste ponovno poučijo o tem, kako pripraviti popoln espresso. V naslednjih dveh letih je sledil ogromen preobrat Starbucksa – na bolje, seveda. Podjetje je začelo ponovno beležiti organsko rast in vlagateljem ponovno prinašalo koristi.

Bo kavo zamenjala politika?

Schultz je ponovno sestopil s položaja generalnega direktorja decembra leta 2016, ko je prevzel mesto izvršnega predsednika družbe. Na mestu izvršnega direktorja ga je zamenjal Kevin Johnson. 4. junija letos pa je naznanil, da se bo upokojil in povsem odpovedal položajem v podjetju. Nekaj tednov posteje je postal predsednik emeritus – gre za častni naziv, ki pomeni priznanje vodstvenih delavcev v celotni verigi. V odstopnem pismu, ki ga je poslal svojim zaposlenim, se je spomnil svojih skromnih začetkov. "Še vedno se počutim kot otrok iz Brooklyna, ki je odraščal v socialnem stanovanju. Živim ameriške sanje. In še vedno imam sanje za podjetje in za vas. V čast mi je bilo biti v službi naših partnerjev. Upam, da sem vas naredil ponosne, da delate v Starbucksu in s ponosom nosite službeno uniformo – zeleni predpasnik."

Kaj bo počel po upokojitvi, še ne ve točno. "Razmišljal bo o različnih možnostih, od filantropije do javne službe, a sem daleč od tega, da bi vedel, kaj ima zame pripravljeno prihodnost," je zapisal v obvestilu o odstopu. Med drugim je namignil, da obstaja možnost, da se bo podal v kampanjo za predsednika ZDA, saj da ga močno skrbi zaradi vse večje dohodkovne neenakosti med prebivalci. Schultz je bil podpornik nekdanjega predsednika Baracka Obame in Hillary Clinton, ko je ta kandidirala za predsednico.Če bi se potegoval za predsednika, bi bil to vrhunec klasične zgodbe od reveža do bogataša.