Nemški novinar, dopisnik in dober poznavalec Azije Willi Germund že več let živi in dela na Tajskem. Prav tam ga je zdravnik pred nekaj več kot dvema letoma šokiral z novico, da mu odpovedujeta obe ledvici in da ima, če v kratkem ne najdejo ustreznega darovalca, pred sabo največ leto dni življenja. Pred pol leta se je njegovo stanje res začelo hitro slabšati. Trikrat na teden je moral na dializo v eno izmed bolnišnic v tajskem glavnem mestu Bangkok. Po vsakem približno štiriurnem obisku v bolnišnici je bilo njegovo telo močno izžeto ter vse bolj izčrpano.

Čeprav je bila možnost, da zdravniki najdejo ustreznega darovalca, skoraj nična, Willi ni želel opustiti upanja, da se bo izmazal iz te situacije. Zaradi nevarnosti okužbe se je moral nemški novinar držati strogih higienskih pravil. Tako je tuširanje in kopanje zamenjalo umivanje s posebno krpo, medicinske sestre so mu redno razkuževale telo, dobil pa je tudi seznam prepovedane hrane. Na vrhu tega seznama se je znašla juha, tik pod njo pa zelenjava in kuhan krompir. »Povedali so mi, da lahko zaužijem največ dva litra tekočine na dan in vsa ta hrana naj bi pripomogla k temu, da bi se ta predpisana količina prehitro zapolnila,« je pojasnil v enem izmed svojih zapisov. Nepopisno žejo, ki jo je ves čas čutil, so občasno pomagale krotiti kocke iz ledu ter rezine limone.

Prvo srečanje z darovalcem

A tu se je njegova kalvarija šele dobro začela. Preden je namreč Willi dobil zanesljivega posrednika, ki je nato našel ustreznega darovalca, je minilo več mesecev, v katerih so se vrstile lažne obljube in konstantna razočaranja. Nato mu je agent sporočil, da je našel nekoga, katerega ledvica bi mu morda lahko ustrezala – v Afriki. Čez nekaj dni je Willi iz Bangkoka odletel v to afriško državo, da bi opravil vsa potrebna testiranja, ki jih je potreboval preden je lahko dobil tako želeno ledvico. Nenadoma se je znašel na zadnjih sedežih razmajanega mini avtomobila nekje na hitri cesti afriške metropole. Na sprednjem sedežu je njegov posrednik govoril po telefonu, voznik pa je mirno opazoval tropski naliv, ki je ceste in ulice spreminjal v potočke.

Na zadnjem sedežu je Willi poskušal potlačiti vse dvome in skrbi, ki so se mu v tistem trenutku podili po glavi. Do takrat je namreč doživel že toliko razočaranj, da ga ne bi presenetilo, če darovalec ne bi prišel na dogovorjeni kraj. Dež je počasi pojenjal in nenadoma se je zraven avtomobila pojavila visoka postava. Visok mladenič je brez besed prisedel na zadnji sedež njihove razmajane kripe. Voznik jih je nato v nemi tišini odpeljal do manjšega laboratorija v središču mesta. Tam je nemškega pisatelja in potencialnega darovalca sprejel moški v belem plašču, ki se je obnašal, kot da so vsi trije dobri stari prijatelji. Medtem je veselo pripravljal pripomočke za jemanja vzorcev krvi ter nato visokoraslega Afričana, katerega ime Willi še vedno ni poznal, povabil, naj sede na stol, da mu bo vzel kri. Pisatelju je nenadoma postalo slabo, zato je pohitel proti vratom. Afričan je pogledal za njim in se začel glasno smejati. Led je bil prebit in pogovor je lahko stekel.

Nakup organa

Williju je temnopolti mladenič zaupal, da mu je ime Raymond in da je star 28 let. Pojasnil mu je, da bo 30 tisoč dolarjev (26.500 evrov), kolikor bo dobil za vsega pest veliko ledvico, namenil za nakup majhne trgovinice. Dlje od splošnih prijaznih stavkov možakarjema ni uspelo priti. Oba sta se namreč še vedno zavedala, da se njun 'posel' morda ne bo izšel, saj še ni bilo potrjeno, da je Raymond ustrezen darovalec. Willija je šofer po 30-minutnem srečanju v laboratoriju šofer odpeljal v hotel, v katerem je bival, naslednje jutro pa je že sedel na letalu za Bangkok.

Raymonda je ponovno videl šele čez nekaj tednov v Mehiki, kjer je potekala presaditev ledvice. Čeprav je bilo videti, da bo vse v redu, je bilo Willija še nekaj minut pred operacijo strah, da bi si mlad Afričan premislil. A si ni. Na sončno torkovo jutro je medicinska sestra vstopila v bolniško sobo in nemškega pisatelja vprašala, ali je pripravljen na novo življenje. Ni ji še odgovoril, že ga je peljala po sterilnem belem hodniku bolnišnice proti operacijski dvorani. Raymond je že ležal na operacijski mizi. »Zadnje, česar se spomnim, je mraz, zaradi katerega sem drgetal na operacijski mizi. Sekunde so se takrat zdele kot večnost,« se spominja pisatelj.

Willi se je zbudil pod vrsto infuzijskih stekleničk. Ob njem je stal zdravnik in ponosno dvignil vrečko, v kateri se je zbiral temno rumeni urin. Raymondova ledvica je delovala. Nekaj dni pozneje je zdravnik Williju podaril fotografije in video posnetke, ki jih je medicinska sestra naredila med več ur trajajočo transplantacijo. na enem izmed posnetkov se je jasno videlo, kako je zdravnik odstranil sponke in je pisateljeva kri prvič stekla skozi Raymondovo ledvico. Dva dni po posegu se je Raymond prikazal na vratih Willijeve bolniške sobe in ga, zavit v vsa možna zaščitna oblačila, da ga le ne bi okužil, vprašal, kako deluje njegova ledvica. »Dobro,« mu je z neizmerno hvaležnostjo v glasu odgovoril Nemec. Raymond je hitro okreval in se vrnil v domovino, kjer je namesto trgovine kupil večjo kmetijo, Willi pa se je lahko vrnil na Tajsko in se z ogromno zagnanostjo lotil dela. Kako tudi ne bi, ko pa si je kupil novo življenje.