
37-letnik, ki dela v banki, je v želji, da bolečine čimprej minejo, pred operacijo podpisal vrsto soglasij, ki so jih v newyorški zdravstveni ustanovi položili pred njega. Konec koncev, pravi, ima človek v bolnišnici občutek, da vsi delajo za to, da bi bilo pacientu bolje. Da se njegovo zdravstveno stanje izboljša, mu ni bilo žal odšteti veliko denarja, tako da ga srce ni izdalo, ko so začeli domov prihajati računi. Bolnišnica Lenox Hill na Manhattnu: 56 000 dolarjev (43 500 evrov), anesteziolog: 4300 dolarjev (3300 evrov), ortoped: 133 000 dolarjev (103 000 evrov). Vse za zdravje.
Nato pa je prispel račun specialista, ki se ga Drier ne spomni. Nikoli mu ni nihče povedal, da bo moral plačati tudi ta račun. 117 000 dolarjev (91 000 evrov) za kirurga asistenta. Znesek, ki se mu zdi nepravičen, saj mu ni dal nihče na izbiro – ali želi kirurga asistenta, ki je del bolnišničnega osebja, zato mu ga ne bi bilo treba plačati posebej, ali kirurga asistenta, ki je zasebnik, a ga bolnišnica pokliče na pomoč, ko nima dovolj osebja. Takšen zasebnik nato v ZDA izda svoj račun, ki je lahko zelo visok, pacientu. "Takšni primeri so tudi najpogostejša pritožba v državi New York," pove za The New York Times zdravnik dr. Darshak Sanghavi, ki je tudi svetovalec za zdravstveno politiko. "Na ta način so se naše zdravstvene ustanove lotile reševanja svojih težav, a to ni pravi način reševanja." Saj gre za reševanje na plečih pacientov.
Če bodo v zdravstvenih ustanovah vse več storitev začeli izvajati zasebniki, bodo trpeli le pacienti, opozarja, saj si bodo čedalje težje privoščili tudi zelo osnovne stvari.